Ko je urekao
rodjene za čuda
da počinju
gde su bili
po teoriji relativeta
i gravitacije
zbunjeni Prometeji
ateisti i vernici
sanjaju svet
na račun čovečnosti
u ime nacije.
PREĆUTANO
ponovo
usisavam limfu iz reči
koje liče
na mene začaranu
obešenu
oko vrata
tišine
pre nego što sam
prećutano
stavila u pesmu
TAKO, SAD SMO SAMI
to smo što smo
i jesmo jer smo
čemu bismo sebe nadrastali
tako
sad smo sami
novine izveštavaju
mudraci mucaju u mraku
lakrdijaši se talože u pesnike
onaj što je Homera čitao
zaljubljen je u svoju suvišnost
sumnje su smešne
sve je protumačeno
u knjige prerađena apokalipsa
ako iko još ume da zajaše konja
nek bude spreman na dva kuluka
sad vidim
ništa nije mračnije
od jasnog govora
GOVORIO – NE GOVORIO
to dolazi kao san
ili suza ... ili kap rose
ne znaš
da li je bilo ili ne
bludimo
sred raznih katakomba
kao da smo juče
sišli sa piramide
a trebalo je
da sve oko nas
kako treba bude
ali noć je uvek sledeća
da bi zaslužila pijedestal
ona i bogu
pokornost izigrava
za sve prigodna
okolo joj svita
dobro naučena da krije misli
ni zračak sumnje da ne padne
a zašto sve to?
a čemu to sve
kad sve protiče
i ističe
(kako banalno
a opet divno
da svet se kreće)
ravnodušnost je prvi greh
a opet
govorio-ne govorio
pretvaranja tu nema
prošlo je vreme pesnika
Gospode kad pre?
i samo
u životopisu velikana
još drsko zelenih
na ćutanje je stavljen vosak
da istini ne bude gore
dok se ne uspravimo
iz struka
ili rano je još
uzme li se u obzir sve.
ISKUSTVO
Tamo
u gluvim procepima tišne
gde
mračim belinu papira
gde
jedem pred san
presan hleb
lepote
tegobe
gde
padam s visine
u iskustvo
tek rodjenog
sa
strahom
nadom
u blizinu
neke milosti
tamo bih
u zlo doba
da nazrem ljubav
znak i posledicu
dugog snega.
Za V.B.U.
što sadržana je već u reči ZAUVEK
TRENING PRED L.
Neoprezno
ali svakako ne bez namere
anđelima onemogućava
prizor vidljivome
još od Ararata.
Kada se umori
poezija nestaje
u tek započetoj budućnosti
pline u sablast
sopstvene ravnodušnosti
nadomak pesnika
Jevrejina
što skočio je s mosta u Senu
za ljubav nerođenih.
V IMENU NARODA
kdo je uročil
rojstvo za čudež
da počnejo
tam kjer so
po teoriji relativnosti
in gravitacije
presenečeno vznemirjeni Prometej
ateisti in verniki
sanjajo svet
na račun človečnosti
v imenu naroda
ZAMOLČANO
ponovno
vsesavam limfe iz besed
ki so podobne
meni začarani
obešene
okoli vratu
tišine
preden sem
zamolčano
postavila v pesem
Prevod Franjo Frančič
TAKO, ZDAJ SMO SAMI
to smo, kar smo
in smo, ker smo
zakaj bi se presegali
tako
zdaj smo sami
časopisi poročajo
modreci jecljajo v mraku
burkeži se usedajo v pesnike
tisti ki je bral Homerja
je zaljubljen v svojo odvečnost
dvomi so smešni
vse je razložene
v knjige predelana apokalipsa
če kdorkoli še zna zajahati konja
naj bo pripravljen na dvojno tlako
zdaj vidim
nič ni mračneješega
od jasnega govora
GOVORIL – NE GOVORIL
to prihaja kot sanje
ali solza ... ali kaplja rose
ne veš
je bilo ali ne
blodimo
sredi različnih katakomb
kakor da smo včeraj
sestopili s piramide
a moralo je
vse okrog nas
kakor bi moralo biti
a noč je vedno naslednja
da bi zaslužila piedestal
še bogu
pokornost igra
za vse primerna
okrog nje svita
dobro naučena skrivati misli
da niti žarek dvoma ne pade
a zakaj vse to?
a čemu vse to
ko vse poteka
in izteka
(kako banalno
in spret lepo
da se svet giblje)
ravnodušnost je prvi greh
in spet
govoril-ne govoril
tukaj sprenevedanja ni
minil je čas pesnika
Gospod kdaj prej?
in samo
v življenjepisu velikanov
še drzno zelenih
na mol je postavljen vosek
da resnici ne bo slabše
dokler se ne zravnamo
iz boka
ali zgodaj je še
če se upošteva vse.
IZKUŠNJA
Tam
v gluhih precepih tišine
kjer
mračim belino papirja
kjer
jem sanje pred
presnim kruhom
lepote
tegobe
kjer
padam z višine
v izkušnjo
komaj rojenega
s
strahom
upanjem
v bližini
neke milosti
tam sem
v hudem času
uzrla ljubezen
znak in posledico
dolgega snega.
Za V. B. U.
ki jo že vsebujeta besedi ZA VEDNO
TRENING PRED L.
Neprevidno
a vsekakor ne brez namere
angelom onemogoča
prizor vidljivem
že od Ararata.
Ko se utrudi
poezija izgine
v komaj začeti prihodnosti
razblini se v privid
lastne ravnodušnosti
čisto blizu pesnika
Žida
ki je skočil z mosta v Seno
za ljubezen nerojenih.
Prevod Marjan Pungartnik
POEZIJA
Edina ki jo kličem,
Edina ki mi ni opravičilo,
V pravem času je bila ob meni,
Z menoj srečna in nesrečna
Povsod okoli mene kot zrak prozorna in neopazna,
Potovala je z mano po svetu z enako zavzetostjo,
Vedela da obstaja dokler obstajam,
Nikoli ne bom vedela v čem je tu smisel,
Ali je to le moja obsesija,
Edina je ki me bo odpeljala
V oko večnega pogleda,
Da izginem kot vrtinec dima
Ko najbolj verjamem da sem tu
Me je vse manj.
