Odkar pomnim, sem jo klicala mama. Tudi vikala sem jo, saj je bilo v tistih časih v navadi, da so otroci vikali svoje starše. Bila je visokorasla ženska, oblečena v dolgo obleko ali krilo, z ruto na glavi, pod katero so se skrivali dolgi, že osiveli lasje, spleteni v kito. Čez dan sem se vedno držala za njeno dolgo krilo, kot da bi se bala, da mi bo pobegnila. Bila sem z njo v hlevu, na polju, v hiši in ji pridno »pomagala«.
Tudi spala sem vedno pri njej v postelji v kotu kmečke sobe, v drugem kotu pa je imel posteljo njen mož Jožef. Ko smo zvečer legli k počitku, sem se stisnila k njej in se igrala z njenimi lasmi, ki si jih je pred spanjem razpustila in počesala. Pripovedovala mi je razne zgodbice, ki so imele versko vsebino.
Vedno je bila tudi moja zaščitnica v tolikšni meri, da me nobeden od družinskih članov ni smel niti grdo pogledati. V družini so živeli še njen mož Jožef, gospodar, dva sinova, Pepi in Maks, in hčerka Micka. Še en privilegij mi je bil dan ob njej. Vedno sem lahko z njo zajtrkovala ob kmečkem štedilniku. Vsako jutro sva jedli belo kavo in kruh, drugi družinski člani pa pri mizi žgance z mlekom.
Prišel je čas za šolo. Osnovna štiriletna šola na Remšniku je bila oddaljena dobro uro hoda od naše kmetije. Ne spomnim se, ali je šla mama prvi šolski dan z menoj. Sem pa pot že dobro poznala, saj sva z mamo po isti poti hodili ob nedeljah k maši. Šola je bila v bližini stare cerkve, ki jo je obkrožalo vaško pokopališče. Mama mi je poleg zajtrka vsako jutro pripravila tudi malico. Ko sem odhajala, me je vedno pokrižala po čelu in rekla:
»Bog naj te čuva.«
Nekega jutra se je zgodilo. Nisem si hotela obuti zimskih čevljev, in to sem izražala z jezikanjem na grd način. Ogorčena mama mi je zabrusila:
»Če rečeš še eno tako, te bom vrgla čez gank!«
»Če me mislite vreči čez gank, zakaj me niste takrat, ko sem bila še mala?« sem jezikala nazaj.
V tistem trenutku sem že začutila močno klofuto na licu, ki so jo pospremile njene besede:
»Tako pa z mano že ne boš govorila!«
Že so se za menoj zaloputnila vhodna vrata. Stekla sem navzdol po hribu proti glavni cesti in na glas jokala. Ne vem, ali zaradi bolečine ali od presenečenja. Nisem mogla razumeti, kako me je mama s svojo zgarano roko lahko tako udarila, ko pa sem v njenih rokah vedno čutila samo mehkobo in toplino. V mislih sem premlevala, kaj se je nedavno zgodilo med nama. Prešinilo me je, da ne morem naprej, saj je mama v tisti zmedi nekaj pozabila. Moji koraki so postajali vse počasnejši, dokler se nisem povsem ustavila. Obrnila sem se in stekla nazaj proti hiši. Vstopila sem. Mama je stala pred menoj.
»Mama, niste me pokrižali,« sem zajokala.
Objeli sva se in tudi njej so po licih spolzele solze. Z zgarano roko, ki me je nedavno udarila, je tako kot vedno doslej, s palcem desnice pokrižala moje čelo. Z velikim olajšanjem sem odhitela po bregu navzdol in nič več me ni skrbelo, da bom zamudila pouk.
* * *
Ko sem postajala starejša, sem ob pripovedovanju domačih začela počasi dojemati in razumeti, da je mama Julijana pravzaprav moja stara mama, babica. Moja prava mama Justika, ki sem jo klicala mamica, je živela in delala v Mariboru, da je lahko preživljala mene in mlajšo sestro Ankico, ki je živela z njo v mestu. Tam so živeli tudi moj novi »atek« Stanko, teta Milka in stric Jože. Tudi ostali moji sorodniki so tako stopili na svoje pravo mesto. Mamin mož Jožef je bil moj stari ata, oziroma ača, kot smo ga klicali. Mamina hčerka Micka, ki je živela z nami, je bila moja teta, mamina sinova Pepi in Maks pa moja strica.
Moji iz Maribora so nas pogosto obiskovali. To je bil zame velik dogodek, na katerega sem se želela čim bolje pripraviti. Oblekla sem najlepšo oblekico, oprala sem si lase, nabrala najlepši šopek rož za mamico in čakala pri oknu in nenehno spraševala mamo:
»Ali že skoraj pridejo?«
Ko sva obiskovalce zagledali na glavni cesti, sem jim tekla naproti.
Tudi z mamo sva se večkrat peljali z vlakom na obisk k mamici v mesto, k sestrici in ostalim sorodnikom. Zame je bil moj pravi dom pri mami na kmetiji v hribih.
* * *
Čas je tekel in bližal se je trenutek, ko bom morala oditi k mamici v Maribor. Tisto leto sem zaključevala četrti razred osnovne šole, nadaljnje šolanje pa je bilo možno v Mariboru ali v Radljah, ki so bile oddaljene od naše kmetije skoraj dve uri hoje. Mama je pogosto zaskrbljeno rekla:
»Fridica, kaj bom jaz brez tebe?«
Tudi sama se takrat nisem zavedala, kako se bo spremenilo moje življenje.
Kmalu je mama zbolela. Pogosto je bruhala, hrana ji ni dišala niti najina jutranja kava s kruhom ne. Vedno je le ležala v postelji in večino časa prespala. Kdaj me je tudi poklicala:
»Fridica, pridi k meni! Včasih sva se imeli tako radi in si bila rada z menoj.«
Ker mi je bilo hudo, da je tako bolna, sem redko šla v sobo, v kateri je ležala sama. Nisem vedela, kaj naj ji rečem in ali se lahko stisnem k njej, da ne bodo bolečine še hujše.
Maja, ko je vse cvetelo in je sončno vreme vabilo v naravo, si je mama nekega dne zaželela sprehoditi se okoli hiše. S pomočjo ače in Pepija je vstala iz postelje. Težko je hodila. Šla je na dvorišče, okoli hiše in na trato, kjer smo pogosto posedali.
»Tako, zdaj pa bo ozdravela, saj že lahko hodi,« sem se razveselila in upala, da bo spet tako kot pred njeno boleznijo.
Nekega večera me je stric Pepi poklical k sebi in mi zašepetal:
»Šla boš k našim sorodnikom na Vas in jim povedala, da mama umirajo.«
Čeprav je bila že trda tema, ki sem se je vedno bala, sem se brez ugovarjanja odpravila na uro in pol dolgo pot. Večino poti, ki je vodila gozdove in travnike, sem tekla. Premišljevala sem, kako bo, ko bo mama umrla. O mrtvih sem vedela le to, kar mi je pripovedovala mama. Vedno me je svarila, da ne smem plezati po drevesih. Njen sin Tonček, bil je istih let kot sem bila zdaj jaz, se je nabodel na odlomljeno vejo drevesa in izkrvavel. Tudi moj oče Ludvik je že bil mrtev. Umrl je med bombnim napadom ob koncu vojne. Sklepala sem:
»Ker so umrli, ne živijo več z nami. Torej tudi mama ne bo več živela z nami.«
S sorodniki, ki sem jim nesla žalostno vest, sem se vrnila domov zgodaj zjutraj. Luč je gorela le v mamini sobi. Vsi domači so stali ob njeni postelji in jokali, mama pa je le še občasno zahropla. Teta Micka me je objela okrog ramen in rekla:
»Medve pa greva ven.«
Na pogrebu je bilo veliko ljudi. Prišli so sorodniki in sovaščani, ki so jo imeli radi, saj je vsakomur rada pomagala. Ob grobu sem čutila praznino, ki je takrat nisem razumela. Prešinila me je misel, ki mi je odgovorila, zakaj je mama umrla pred mojim odhodom v Maribor – preveč bi me pogrešala.
