Zaslišala sem avto, zato sem se urno spustila po lestvi in pohitela proti hiši. Vesela sem bila češenj v košari, še bolj pa obiska. Ženski sem prestregla na dvorišču. Minka je vzkliknila v pozdrav
»Vidiš, kar dve sva prišli.«
»Prav, prav,« sem zatrjevala, »obe sta dobrodošli. Saj sta obljubili, da prideta.«
»Jaz sem Alena,Vidina hčerka. Tukaj še nisem bila,« se je predstavila Minkina nečakinja kar sama. Vesela sem bila njene slovenščine, ker francoščine ne znam. Nikoli se je nisem učila. Nehote sem v njej iskala podobo njene matere, ki je kot študentka odšla v Francijo in tam ostala. Zadnjič sem jo srečala poleti pred petimi leti, ko je polna načrtov obljubila ponovno srečanje. Dva meseca zatem pa je odjeknilo, da je umrla v prometni nesreči. Nič ji ni bila podobna tale vitka, bleda rjavolaska, begavega pogleda in nekoliko navzkriž zraščenih prednjih zob. Pomislila sem na ortodonte, ki bi ji lahko že v otroštvu zobe lepo poravnali.
Ob povabilu v hišo je pripomnila, da tam nas tudi z neba ne morejo videti.
»Nič se ti ne more zgoditi,« ji je rekla teta. Posumila sem, da je s to mlado žensko bolj hudo, kot sem doslej domnevala.
Odklonili sta prigrizek, ker da sta tik po kosilu, razveselili pa sta se češenj, ki sem jih ponudila. Bile so temno rdeče hrustavke. Tudi s polnim želodcem se jim ni bilo mogoče odreči. Lepe, sladke in sočne so dopolnjevale klepet, le Alena jih ni niti poskusila. Obdržala jih je v roki in oprezala skozi okno.
»Te so pa res odlične. Si jih poskusila?« je Minka vprašala nečakinjo. Ona pa, kot da je ni slišala, se je zmedeno zazrla vame.
»Nune pa sem ne pridejo?«
Vprašanje me je presenetilo in pomislila sem, da nisem prav razumela.
»Nune? Ne, teh pa tukaj še nisem videla.«
»Oh, ne! Tiste nune so ja na Škotskem,« ji je rekla teta. Začutila sem Minkino zadrego in zaslutila, da ne pričakuje nič dobrega.
»Na Škotskem sem bila v samostanu. Velike lonce sem morala pomivati vsak dan. Mi ne verjamete?«
Alena je govorila le meni. Da bi me prepričala, je odpela zgornja gumba bluze in mi pokazala zlat obesek na verižici s podobo in imenom samostana. Gledala sem, poslušala in kimala. Ni bilo potrebno spraševati. Alena je govorila, da je tudi teta ni uspela prekiniti.
»Ušla sem. Tam je tista nuna, ki potrebuje mojo ledvico. Rekla mi je, ena bi mi bila dovolj, da bi normalno živela. Hodila je na dializo. Veste kaj je to?«
Ni čakala na odgovor, pojasnila je sama, da so nuno pogosto priključili na aparate, ker je imela obe ledvici »hin«.
»Zdaj me pa iščejo povsod, nune in župniki, tudi s helikopterjem. Vem, še s poštarji so zmenjeni,« me je skušala prepričati. Pogledovala je skozi okno in mencanje na stolu jo je izdajalo, da se ne počuti varno. Minka jo je skušala pomiriti.
»Alena, nihče te ne …«
»Kaj pa ti veš. Nič ne veš,« je zavpila v odgovor, Minka pa ni niti trznila.
»Nisi bila na Škotskem, pa tudi v Parizu ne. Jaz pa sem dobro, slišala takrat psihiatra, ko mu je Luiza izročila mojo kartoteko. Saj bi pobegnila, pa mi je dal injekcijo.«
Hlastala je, kot da ji manjka zraka in jeza ji je obarvala lica. Vstala je in trdila, kako tedaj ni mogla vstati in govoriti, da pa je vse dobro slišala. Razburjeno je vreščala in iskala prave besede, da bi ji verjela.
»Lepo mirno povej, saj te poslušamo,« jo je mirila Minka.
»Vse lahko poveš in nič se ti ne bo zgodilo. No, kaj si slišala?«
»Saj ti veš!« se je obregnila in razlagala dalje, »da so vsi organi zdravi, srce, pljuča, ledvice, jetra in da sem še mlada in da me bodo dali na oddelek takoj, ko bo prosto mesto.
Luiza pa je kimala in obljubila, da me bo pripeljala ona ali pa oče.«
Pričela je glasno hlipati, kot otrok, ki se je izgubil in ne najde poti. Zdela se mi je utrujena, kot v boju premagana. Takoj zatem pa je bruhnilo iz nje:
»Sovražim ju in vse Francoze. Pobrisala sem jo na Škotsko in sem. Sovražim jih!«
Dušila se je v joku in hkrati besno pogledovala naokoli. Očitno bi v tem trenutku praskala in grizla in se branila vsakega dotika. Občutki krivice, sovraštva in bojazen so ji kremžili obraz v postarano žensko na robu obupa. Mokra lica je brisala v rokav. Molče sem ji ponudila zavitek robčkov, pa jih ni sprejela.
Tedaj je teta segla v torbo in izvlekla knjigo. Počasi in pol tiho ji je govorila:
»Alena, Leni, vidiš nisva je pozabili v avtu. Čuvam jo, kot tebe.«
Jok je takoj utihnil, zadovoljna je poslušala teto.
»Tisti psihiater je bil dober človek. To knjigo ti je dal in ti veš kako ti koristi.«
Alena je hlastno posegla po knjigi in si jo s prekrižanimi rokami stisnila na prsi. Sprememba je bila očitna, knjiga je delovala čudežno. Alenino obnašanje me je spomnilo na triletnega vnuka, ki se je zvečer pred spanjem umiril in počutil varnega, še le, ko je ob sebi začutil svojega Kosmatinčka Minka zna ravnati z njo sem si priznala. Tedaj sem se opogumila in spet vključila v pogovor. Videla sem naslov, zato sem rekla:
»Žal ne znam francosko. Mi lahko prevedeš naslov?«
»Seveda! Saj jo bom tudi prevedla v slovenščino.«
Sedaj je bila ustrežljiva in vedra, nič kaj podobna poprejšnji izgubljeni obupanki. Samozavest je vela iz nje in za hip me je spomnila na Vido.
»Kako iz stiske, je njen naslov,« je odločno pojasnila in dodala, da pomaga, bolj kot zdravila.Tedaj se je oglasila Minka.
»Dobro, da si rekla. Čas je za tabletko.«
Segla je po kozarcu z vodo, stresla tableto v dlan in oboje ponudila Aleni, ki je med pogovorom poplaknila zdravilo in kozarec stisnila teti v roko. Ni se dala motiti.
S takšnim žarom je pripovedovala, kako bo njen prevod mnogim koristil tudi v Sloveniji, da bi ji glede prevajanja celo verjela, če se ji slovenščina ne bi rahlo zatikala.
»Sta prinesli vedro?« sem vprašala, ker se mi je zdelo prav, da bi še kaj nabrale. Ko je Minka stopila do avta po vedro, se je Alena spet vrnila v svoj svet. Zazrta v jasno nebo mi je prestrašena ukazala:
»Tiho bodi, da slišim, če niso s helikopterjem. Tudi z letali me iščejo.«
Nobenega sumljivega zvoka ni bilo, Alena pa se ni pomirila.
»Pod češnjo te ne morejo videti,« sva jo prepričevali.
»Na češnjo pa ne grem. Daj mi tvojo jopo, zelena je, da jo bom dala čez glavo,« je rekla Minki. Ona ji je takoj ustregla. Jopo ji je pokrila čez glavo, da so ji rokavi opletali čez ramena. Zvito, kot da ji je uspela ukana, se je Alena nasmihala eni in drugi, ko smo šle proti češnji.
Z Minko sva zlezli po lestvi med veje in obirali, Alena pa je tiho čepela ob deblu, z jopo čez glavo. Niti do nizke veje ni posegla. Tam je še viselo nekaj češenj.
Vesela sem bila velikih šopov in obe sva hitro polnili posodi.
»Alena, ti prinesem češnje?« sem zaklicala ob tem izobilju.
»Sveže obrane so najboljše, privošči si jih.«
»Pšt! Alene ni. Silva bi jih jedla. Ja!«
Glas je bil povsem tuj. Zazrla sem se v Minko, ta pa je zamahnila z roko, kot da ni nič posebnega. Odlomila sem vejico obloženo z nekaj šopi češenj in se spustila pod krošnjo.
Postregla sem ji, ona pa je zmedeno strmela vame in me oštevala:
»Kaj se dereš, da lahko slišijo, kje sem.« Spet je spremenila glas in zatrdila:
»Silva sem. Kaj pa jaz vem kje je Alena.«
Molčala sem, ona pa me je sovražno gledala in mahala z roko, da naj grem.
»Kaj ti nič ne vidiš? Prevajam. Ti me pa motiš.«
Kot da gleda skozi mene, je izpod jope strmela vame z zaprto knjigo v naročju. Kaj naj bi rekla? Molčala sem. Že dolgo me ni nihče tako okregal. Nelagodje me je hitro pregnalo spet med veje. Pomislila sem na svoja otroka, primerjala in razmišljala o Aleni in spremenjenem glasu. Kot igralka je, saj je Silva med pogovorom jedla češnje in pljuvala koščice naokoli, sem pomislila
»Ne zameri ji, taka pač je,« jo je opravičevala Minka.
»Morda bo zaspala. Zdravilo jo bo pomirilo. Boš videla, morda bo pa potem taka, kot da z njo ni nič narobe.«
Pripognila sem vejo, da je Minka segla do nje. O oni spodaj pa sploh nisem vedela kaj naj rečem. Nobene podobne izkušnje nisem imela. Prav mi je bilo, da sem lahko le poslušala. Minka je stopila na vejo ob meni in mi šepetala:
»Njeni upajo, da se bo v naravnem okolju nekoliko umirila. Pošiljajo mi denar in zdravila. Ona ne ve za to. Skrivaj je odšla in ne mara stikov. Vse ima urejeno, tudi zdravstveno zavarovanje, pa vendar me skrbi.«
Težko sem si predstavljala, kako bi živela ob njej, saj je ni mogoče pustiti nikoli same. Kot da bi Minka dojela moje misli, je nadaljevala:
»Včasih pa se neverjetno znajde. Sama je pripotovala z letalom preko Londona v Ljubljano in me od tam klicala, kdaj jo naj čakam v Mariboru. Tudi v mestu se znajde in v uradih prav tako. Ni vedno takšna, kot je danes. Pozabi pa na zdravila, ni ji mar obleka in komaj kaj je.«
Morda bi podvomila, če bi o tem govoril kdo drugi, tako pa sem bila le presenečena in tu in tam sem kaj pripomnila. Moja košara je bila že polna in dopolnili sva še vedro. Pod drevesom je bilo vse mirno. Med lestvijo in deblom je bila Minkina jopa in nekaj pod njo. Ko sva se spustili na tla, je Alena dremala sede naslonjena ob deblo.
»Alena, Leni, zbudi se! Domov greva, domov. Češnjevo pito bova spekli.«
Minka ju je prijazno govorila in jo dramila z božanjem po ramenih. Alena se je počasi pretegnila, se dvignila in molče sledila. Teta jo je prijela za komolec, ker so se ji noge zapletale. Bila je omotična. Še jaz sem priskočila, da ni z glavo treščila ob rob, ko je vstopala v avto.
Ko sem ji stisnila roko, je rekla:
»Saj ne boste povedali nunam, da sem bila tu.«
»Ne, ne bom. Obljubim!« sem odgovorila prepričljivo..
Položila mi je prst na usta.
»Pšt! Silva je bila tu. Hi, hi.«
Trpko se je zasmejala, v očeh pa ji je žarelo, kot otroku, ki se je uspel pri igri dobro skriti.
Še slišim avto, ko zagledam na nebu belo črto, ki jo riše letalo. Aleni je bilo prizaneseno, saj je v avtu, pomislim. Meni se vsiljujejo v misli Alena, njen strah in nune.
Stopala so boleča, zato sezujem copate in si privoščim kratek počitek. Tedaj pridejo nune. Tri so na dvorišču. Pogovarjajo se, slišim jih, a ker sem v hiši, jih ne razumem. Največja se napoti proti vratom, nekaj govori onima dvema, obrača se in maha z rokami. Res je, Aleno iščejo. Poklicati moram Minko. Hitro, hitro. Kje je telefon?Ni ga na polici. Na mizi ga tudi ni. Noge me bolijo, ko tečem še do pulta. Zgrozim se, ko zaslišim zvonec. Seveda, nuna zvoni. Spet zazvoni. Prebudim se. Saj to je telefon. Stečem v predsobo in se oglasim.
»Pravkar sva srečno prispeli domov,« zaslišim Minko. »Hvala ti. Tudi Alena pravi, da sva imeli lep popoldan.«
Zaslišala sem avto, zato sem se urno spustila po lestvi in pohitela proti hiši. Vesela sem bila češenj v košari, še bolj pa obiska. Ženski sem prestregla na dvorišču. Minka je vzkliknila v pozdrav
»Vidiš, kar dve sva prišli.«
»Prav, prav,« sem zatrjevala, »obe sta dobrodošli. Saj sta obljubili, da prideta.«
»Jaz sem Alena,Vidina hčerka. Tukaj še nisem bila,« se je predstavila Minkina nečakinja kar sama. Vesela sem bila njene slovenščine, ker francoščine ne znam. Nikoli se je nisem učila. Nehote sem v njej iskala podobo njene matere, ki je kot študentka odšla v Francijo in tam ostala. Zadnjič sem jo srečala poleti pred petimi leti, ko je polna načrtov obljubila ponovno srečanje. Dva meseca zatem pa je odjeknilo, da je umrla v prometni nesreči. Nič ji ni bila podobna tale vitka, bleda rjavolaska, begavega pogleda in nekoliko navzkriž zraščenih prednjih zob. Pomislila sem na ortodonte, ki bi ji lahko že v otroštvu zobe lepo poravnali.
Ob povabilu v hišo je pripomnila, da tam nas tudi z neba ne morejo videti.
»Nič se ti ne more zgoditi,« ji je rekla teta. Posumila sem, da je s to mlado žensko bolj hudo, kot sem doslej domnevala.
Odklonili sta prigrizek, ker da sta tik po kosilu, razveselili pa sta se češenj, ki sem jih ponudila. Bile so temno rdeče hrustavke. Tudi s polnim želodcem se jim ni bilo mogoče odreči. Lepe, sladke in sočne so dopolnjevale klepet, le Alena jih ni niti poskusila. Obdržala jih je v roki in oprezala skozi okno.
»Te so pa res odlične. Si jih poskusila?« je Minka vprašala nečakinjo. Ona pa, kot da je ni slišala, se je zmedeno zazrla vame.
»Nune pa sem ne pridejo?«
Vprašanje me je presenetilo in pomislila sem, da nisem prav razumela.
»Nune? Ne, teh pa tukaj še nisem videla.«
»Oh, ne! Tiste nune so ja na Škotskem,« ji je rekla teta. Začutila sem Minkino zadrego in zaslutila, da ne pričakuje nič dobrega.
»Na Škotskem sem bila v samostanu. Velike lonce sem morala pomivati vsak dan. Mi ne verjamete?«
Alena je govorila le meni. Da bi me prepričala, je odpela zgornja gumba bluze in mi pokazala zlat obesek na verižici s podobo in imenom samostana. Gledala sem, poslušala in kimala. Ni bilo potrebno spraševati. Alena je govorila, da je tudi teta ni uspela prekiniti.
»Ušla sem. Tam je tista nuna, ki potrebuje mojo ledvico. Rekla mi je, ena bi mi bila dovolj, da bi normalno živela. Hodila je na dializo. Veste kaj je to?«
Ni čakala na odgovor, pojasnila je sama, da so nuno pogosto priključili na aparate, ker je imela obe ledvici »hin«.
»Zdaj me pa iščejo povsod, nune in župniki, tudi s helikopterjem. Vem, še s poštarji so zmenjeni,« me je skušala prepričati. Pogledovala je skozi okno in mencanje na stolu jo je izdajalo, da se ne počuti varno. Minka jo je skušala pomiriti.
»Alena, nihče te ne …«
»Kaj pa ti veš. Nič ne veš,« je zavpila v odgovor, Minka pa ni niti trznila.
»Nisi bila na Škotskem, pa tudi v Parizu ne. Jaz pa sem dobro, slišala takrat psihiatra, ko mu je Luiza izročila mojo kartoteko. Saj bi pobegnila, pa mi je dal injekcijo.«
Hlastala je, kot da ji manjka zraka in jeza ji je obarvala lica. Vstala je in trdila, kako tedaj ni mogla vstati in govoriti, da pa je vse dobro slišala. Razburjeno je vreščala in iskala prave besede, da bi ji verjela.
»Lepo mirno povej, saj te poslušamo,« jo je mirila Minka.
»Vse lahko poveš in nič se ti ne bo zgodilo. No, kaj si slišala?«
»Saj ti veš!« se je obregnila in razlagala dalje, »da so vsi organi zdravi, srce, pljuča, ledvice, jetra in da sem še mlada in da me bodo dali na oddelek takoj, ko bo prosto mesto.
Luiza pa je kimala in obljubila, da me bo pripeljala ona ali pa oče.«
Pričela je glasno hlipati, kot otrok, ki se je izgubil in ne najde poti. Zdela se mi je utrujena, kot v boju premagana. Takoj zatem pa je bruhnilo iz nje:
»Sovražim ju in vse Francoze. Pobrisala sem jo na Škotsko in sem. Sovražim jih!«
Dušila se je v joku in hkrati besno pogledovala naokoli. Očitno bi v tem trenutku praskala in grizla in se branila vsakega dotika. Občutki krivice, sovraštva in bojazen so ji kremžili obraz v postarano žensko na robu obupa. Mokra lica je brisala v rokav. Molče sem ji ponudila zavitek robčkov, pa jih ni sprejela.
Tedaj je teta segla v torbo in izvlekla knjigo. Počasi in pol tiho ji je govorila:
»Alena, Leni, vidiš nisva je pozabili v avtu. Čuvam jo, kot tebe.«
Jok je takoj utihnil, zadovoljna je poslušala teto.
»Tisti psihiater je bil dober človek. To knjigo ti je dal in ti veš kako ti koristi.«
Alena je hlastno posegla po knjigi in si jo s prekrižanimi rokami stisnila na prsi. Sprememba je bila očitna, knjiga je delovala čudežno. Alenino obnašanje me je spomnilo na triletnega vnuka, ki se je zvečer pred spanjem umiril in počutil varnega, še le, ko je ob sebi začutil svojega Kosmatinčka Minka zna ravnati z njo sem si priznala. Tedaj sem se opogumila in spet vključila v pogovor. Videla sem naslov, zato sem rekla:
»Žal ne znam francosko. Mi lahko prevedeš naslov?«
»Seveda! Saj jo bom tudi prevedla v slovenščino.«
Sedaj je bila ustrežljiva in vedra, nič kaj podobna poprejšnji izgubljeni obupanki. Samozavest je vela iz nje in za hip me je spomnila na Vido.
»Kako iz stiske, je njen naslov,« je odločno pojasnila in dodala, da pomaga, bolj kot zdravila.Tedaj se je oglasila Minka.
»Dobro, da si rekla. Čas je za tabletko.«
Segla je po kozarcu z vodo, stresla tableto v dlan in oboje ponudila Aleni, ki je med pogovorom poplaknila zdravilo in kozarec stisnila teti v roko. Ni se dala motiti.
S takšnim žarom je pripovedovala, kako bo njen prevod mnogim koristil tudi v Sloveniji, da bi ji glede prevajanja celo verjela, če se ji slovenščina ne bi rahlo zatikala.
»Sta prinesli vedro?« sem vprašala, ker se mi je zdelo prav, da bi še kaj nabrale. Ko je Minka stopila do avta po vedro, se je Alena spet vrnila v svoj svet. Zazrta v jasno nebo mi je prestrašena ukazala:
»Tiho bodi, da slišim, če niso s helikopterjem. Tudi z letali me iščejo.«
Nobenega sumljivega zvoka ni bilo, Alena pa se ni pomirila.
»Pod češnjo te ne morejo videti,« sva jo prepričevali.
»Na češnjo pa ne grem. Daj mi tvojo jopo, zelena je, da jo bom dala čez glavo,« je rekla Minki. Ona ji je takoj ustregla. Jopo ji je pokrila čez glavo, da so ji rokavi opletali čez ramena. Zvito, kot da ji je uspela ukana, se je Alena nasmihala eni in drugi, ko smo šle proti češnji.
Z Minko sva zlezli po lestvi med veje in obirali, Alena pa je tiho čepela ob deblu, z jopo čez glavo. Niti do nizke veje ni posegla. Tam je še viselo nekaj češenj.
Vesela sem bila velikih šopov in obe sva hitro polnili posodi.
»Alena, ti prinesem češnje?« sem zaklicala ob tem izobilju.
»Sveže obrane so najboljše, privošči si jih.«
»Pšt! Alene ni. Silva bi jih jedla. Ja!«
Glas je bil povsem tuj. Zazrla sem se v Minko, ta pa je zamahnila z roko, kot da ni nič posebnega. Odlomila sem vejico obloženo z nekaj šopi češenj in se spustila pod krošnjo.
Postregla sem ji, ona pa je zmedeno strmela vame in me oštevala:
»Kaj se dereš, da lahko slišijo, kje sem.« Spet je spremenila glas in zatrdila:
»Silva sem. Kaj pa jaz vem kje je Alena.«
Molčala sem, ona pa me je sovražno gledala in mahala z roko, da naj grem.
»Kaj ti nič ne vidiš? Prevajam. Ti me pa motiš.«
Kot da gleda skozi mene, je izpod jope strmela vame z zaprto knjigo v naročju. Kaj naj bi rekla? Molčala sem. Že dolgo me ni nihče tako okregal. Nelagodje me je hitro pregnalo spet med veje. Pomislila sem na svoja otroka, primerjala in razmišljala o Aleni in spremenjenem glasu. Kot igralka je, saj je Silva med pogovorom jedla češnje in pljuvala koščice naokoli, sem pomislila
»Ne zameri ji, taka pač je,« jo je opravičevala Minka.
»Morda bo zaspala. Zdravilo jo bo pomirilo. Boš videla, morda bo pa potem taka, kot da z njo ni nič narobe.«
Pripognila sem vejo, da je Minka segla do nje. O oni spodaj pa sploh nisem vedela kaj naj rečem. Nobene podobne izkušnje nisem imela. Prav mi je bilo, da sem lahko le poslušala. Minka je stopila na vejo ob meni in mi šepetala:
»Njeni upajo, da se bo v naravnem okolju nekoliko umirila. Pošiljajo mi denar in zdravila. Ona ne ve za to. Skrivaj je odšla in ne mara stikov. Vse ima urejeno, tudi zdravstveno zavarovanje, pa vendar me skrbi.«
Težko sem si predstavljala, kako bi živela ob njej, saj je ni mogoče pustiti nikoli same. Kot da bi Minka dojela moje misli, je nadaljevala:
»Včasih pa se neverjetno znajde. Sama je pripotovala z letalom preko Londona v Ljubljano in me od tam klicala, kdaj jo naj čakam v Mariboru. Tudi v mestu se znajde in v uradih prav tako. Ni vedno takšna, kot je danes. Pozabi pa na zdravila, ni ji mar obleka in komaj kaj je.«
Morda bi podvomila, če bi o tem govoril kdo drugi, tako pa sem bila le presenečena in tu in tam sem kaj pripomnila. Moja košara je bila že polna in dopolnili sva še vedro. Pod drevesom je bilo vse mirno. Med lestvijo in deblom je bila Minkina jopa in nekaj pod njo. Ko sva se spustili na tla, je Alena dremala sede naslonjena ob deblo.
»Alena, Leni, zbudi se! Domov greva, domov. Češnjevo pito bova spekli.«
Minka ju je prijazno govorila in jo dramila z božanjem po ramenih. Alena se je počasi pretegnila, se dvignila in molče sledila. Teta jo je prijela za komolec, ker so se ji noge zapletale. Bila je omotična. Še jaz sem priskočila, da ni z glavo treščila ob rob, ko je vstopala v avto.
Ko sem ji stisnila roko, je rekla:
»Saj ne boste povedali nunam, da sem bila tu.«
»Ne, ne bom. Obljubim!« sem odgovorila prepričljivo..
Položila mi je prst na usta.
»Pšt! Silva je bila tu. Hi, hi.«
Trpko se je zasmejala, v očeh pa ji je žarelo, kot otroku, ki se je uspel pri igri dobro skriti.
Še slišim avto, ko zagledam na nebu belo črto, ki jo riše letalo. Aleni je bilo prizaneseno, saj je v avtu, pomislim. Meni se vsiljujejo v misli Alena, njen strah in nune.
Stopala so boleča, zato sezujem copate in si privoščim kratek počitek. Tedaj pridejo nune. Tri so na dvorišču. Pogovarjajo se, slišim jih, a ker sem v hiši, jih ne razumem. Največja se napoti proti vratom, nekaj govori onima dvema, obrača se in maha z rokami. Res je, Aleno iščejo. Poklicati moram Minko. Hitro, hitro. Kje je telefon?Ni ga na polici. Na mizi ga tudi ni. Noge me bolijo, ko tečem še do pulta. Zgrozim se, ko zaslišim zvonec. Seveda, nuna zvoni. Spet zazvoni. Prebudim se. Saj to je telefon. Stečem v predsobo in se oglasim.
»Pravkar sva srečno prispeli domov,« zaslišim Minko. »Hvala ti. Tudi Alena pravi, da sva imeli lep popoldan.«
