Bila sem presenečena, ko sem ob pričakovanju kakšne praznične voščilnice v poštni omarici zagledala večji zavitek, v katerem sem slutila knjigo. Mrak hodnika mi ni omogočil branja pošiljatelja, le moj naslov napisan z večjimi črkami mi je zagotavljal, da je pošiljka res zame.
»Knjigo sem dobila,« sem med odpiranjem zavitka zaklicala Ančki, ki je takoj odložila križanko in z menoj pasla radovednost. Ljubeznivo Milikino pismo, ki je bilo priloženo knjigi njene svakinje Antonije Bernard je izdalo pošiljateljico.
»Tista zadnja Tončkina knjiga je to, ki so jo pripravili njeni prijatelji,« je trdila Ančka, ki je več vedela, saj se z Miliko pogosto pogovarjata.
Cvetje bolečine Atonija Bernard, sem brala in obe hkrati sva glasno ugotavljali, da je to Povhova Tončka. Sestra me je morala spomniti na njen dekliški priimek Grobelnik. Na našem Bregu je pač tako, da se priimek prebivalcev le redko ujema s hišnim imenom. Vse sosednje domačije imajo svoja imena, ki se pri mnogih že več kot stoletje ne sklada s priimkom prebivalcev, čeprav morda živi tam isti rod.
Vonj orehovih rogljičev iz pečice me je prisilil. da sem knjigo prepustila Ančki in zamenjala pekača v pečici, ura pa me je opozarjala, da je čas, ko običajno pričnem s kuhanjem kosila.
Kadar je Ančka na obisku, mi pogosto glasno bere, ko likam ali počnem kaj podobnega. Ona rada bere, jaz pa rada med delom poslušam. To knjigo pa je najprej molče prelistala. V mojem spominu pa je zaživela drobna a čvrsta črnolasa punčka, nekaj let mlajša od mene. Ostali so mi v spominu tisti gosti, skrbno počesani, črni lasje ravno pristriženi tik pod ušesi in skoraj prevelika temno rjava kartonasta torbica na hrbtu prvošolke in njen pogumen korak na poti proti šoli. Drugič pa mi je ostala v spominu, ob mami in dveh mlajših bratcih na poti v cerkev. Nisem se spomnila obraza, tudi kakšnega pogovora ne, m se m se je pa večkrat spomnila, zaradi nekega poguma, ki ga je izžarevala.
Ropotala sem s posodo, Ančka pa je povedala, da je knjiga dvojezična in da so v njej poleg pesmi tudi kratki prozni teksti.
»Tončke pa mi je res žal. Toliko je znala in tako preprosta je bila,« je rekla Ančka in se spet molče zatopila v branje. Ona jo je tudi odraslo večkrat srečala pri Povhu. ko je bila Tončka pri svojih na obisku. Vselej mi je poročala o dobrih vtisih. Vedela sem, da je Tončka takoj po maturi odšla v Francijo, ker ni imela denarja za študij v Ljubljani. Tam je delala, se izobraževala in ustvarila družino.
Pred nekaj leti, ko sem bila za nekaj dni doma, mi je Ančka zjutraj rekla:
»Po kosilu sva povabljeni k Povhu . Tončka je doma, rada te bi srečala.«
Še večkrat sem se spomnila prijetnega srečanja . Ta knjiga pa je spomin na njo še posebno osvežila.
Tedaj je bil lep, sončen, julijski dan. Avto sva zapustili ob lesi na robu jase in zagledali Tončko pred hišo. Prihajala je naproti vzravnana, čvrsta, v majčki brez rokavov. v kratkih hlačah do kolen in supergah na nogah. Vtis me je presenetil.
Nič gub in ohlapne kože, sama mišica pod njo, sem pomislila. Le nekaj sivih las med črnimi je ustrezalo letom.
Njen »Prisrčno dobrodošli« in »zelo sem vaju vesela« je zvenelo tako domače, da me je v hipu sprostila. Kot, da se opravičuje glede obleke je rekla:
»Dopoldne sem bila pri Svetem Ignaciju,« in se navduševala nad lepim razgledom s Hlebovega vrha. Da je tja strmo in daleč, sem pripomnila, nekoliko začudena, ker sem poznala pot, ona pa je bila vsa navdušena. Zelo rada hodi, posebno tja gor, je povedala, v Franciji pa rada plava, če ji le čas dopušča. Nasmehnila se je in rekla:
»Morda, bo sedaj več časa, ko sem v pokoju.«
Občudovala sem njeno telesno kondicijo in nič manj njeno lepo izražanje v knjižni slovenščini. Melodika njenega govora pa je postala domača, ko se je pridružila Milika. Spomnila sem se na njeno knjigo Slovarček osivelih besed, ki sem jo prebirala pri Ančki in pomislila, da mnogih v tej knjigi omenjenih narečnih besed niti Milika in Ančka, ki živita tam, več ne uporabljata, otroci tamkaj, pa jih več ne bi razumeli. Ne samo mi, še narečje se spreminja, sem pomislila in prisluhnila Tončki, ki je pripovedovala, da ji dela, ki jo zanima, ne bo zmanjkalo, tudi, če bi dan imel šestdeset ur. Ob čestitki v zvezi z visokim državnim priznanjem, o katerem sem vedela iz poročil, je rekla, da ga je bila vesela in govorila o tem, da rada prihaja domov in da ji tukaj čas vse prehitro mineva. Ob prigrizku in prijetnem klepetu, je tudi popoldan bil prekratek. Poslovili sva se in Tončka je obljubila, da se drugo leto vidimo pri nas.
»Bolezen jo je prehitela, ni prišla k nam,« sem rekla in očitno zmotila sestro med podatki o Tončkini karieri.
»Na univerzi je predavala ruščino in Kopitarja je proučila za doktorat,« je rekla Ančka.
Potem pa se je vsulo, ali veš, pa to veš da..., jaz pa sem bila kot šolarček, ki nič ne ve.
»Seveda, ti veš, ker si prebrala,« sem jo slednjič zavrnila in jo komaj prepričala, da je odložila knjigo, ker sem postavila kosilo na mizo. Po kosilu je bila spet v knjigi. Osredotočila se je na pesmi in šele na mojo zahtevo, naj mi kaj prebere, se je tu in tam omehčala in mi ustregla. Že navajena, da hoče napisano najprej sama dojeti, sem premore med pesmimi dopuščala, saj sem razmišljala o vsebini. Ko pa sem likala in je bila kar tiho, sem jo spomnila.
»Ne morem,« je zahlipala, »preveč žalostno je.«
Obe sva vedeli, da se je Tončka polna načrtov in želje po življenju težko soočala s svojim koncem.
Na vrsti je bilo še čiščenje stanovanja, zato sem popustila, da se je Ančka sama poglabljala v vsebino . Vse do večera knjige ni odložila in še zvečer ji je silila Tončka v pogovor. Menda je prebrala vsako slovensko besedo in vedela sem, da mi bo naslednjega dne, ko bo praznik,knjigo prepustila.
Tako je tudi bilo. ni pa šlo brez tega, da me Ančka ne bi vprašala, če sem prebrala to ali ono. Tončko sem ob branju te knjige podoživela v živo..Tako pristna, osebna izpoved je vela iz teh vrstic in verzov. Čeprav so bile pesmi prevedene iz francoščine in menim, da prevod pesmi težko dosega original, so mi jasno slikale avtoričin intimni svet. Pred mano je nastala jasnejša podoba rojakinje, ki je imela dve domovini. Pogumno se je vključevala v novo okolje, dosegla zaupanje in ugled. saj je po delu na univerzi vodila oddelek slovanskih jezikov na prestižnem francoskem jezikovnem inštitutu. Vedela sem, da je v francoščino prevedla roman Draga Jančarja, nisem pa vedela nič o prevodih Balantiča, Kocbeka in drugih slovenskih avtorjev. Sama o tem ni govorila. Te podatke so nanizali v knjigo njeni francoski in slovenski prijatelji, ki so Tončkinim literarnim izpovedim dali obliko te knjige. Tudi zaradi teh njenih zvestih, nesebičnih prijateljev mi je knjiga dragocena.
Tako je bila Tončka med prazniki med nami. Prišla je kot praznično darilo in rojakinjo sem z veseljem predstavila svoji družini. Bilo je nekaj vprašanj, iskanja odgovorov in poleg slovenskemu tekstu smo prisluhnili zvenu njenih misli tudi v francoščini. S Tončko je bil neobičajen, a prijeten praznični popoldan.
Bila sem presenečena, ko sem ob pričakovanju kakšne praznične voščilnice v poštni omarici zagledala večji zavitek, v katerem sem slutila knjigo. Mrak hodnika mi ni omogočil branja pošiljatelja, le moj naslov napisan z večjimi črkami mi je zagotavljal, da je pošiljka res zame.
»Knjigo sem dobila,« sem med odpiranjem zavitka zaklicala Ančki, ki je takoj odložila križanko in z menoj pasla radovednost. Ljubeznivo Milikino pismo, ki je bilo priloženo knjigi njene svakinje Antonije Bernard je izdalo pošiljateljico.
»Tista zadnja Tončkina knjiga je to, ki so jo pripravili njeni prijatelji,« je trdila Ančka, ki je več vedela, saj se z Miliko pogosto pogovarjata.
Cvetje bolečine Atonija Bernard, sem brala in obe hkrati sva glasno ugotavljali, da je to Povhova Tončka. Sestra me je morala spomniti na njen dekliški priimek Grobelnik. Na našem Bregu je pač tako, da se priimek prebivalcev le redko ujema s hišnim imenom. Vse sosednje domačije imajo svoja imena, ki se pri mnogih že več kot stoletje ne sklada s priimkom prebivalcev, čeprav morda živi tam isti rod.
Vonj orehovih rogljičev iz pečice me je prisilil. da sem knjigo prepustila Ančki in zamenjala pekača v pečici, ura pa me je opozarjala, da je čas, ko običajno pričnem s kuhanjem kosila.
Kadar je Ančka na obisku, mi pogosto glasno bere, ko likam ali počnem kaj podobnega. Ona rada bere, jaz pa rada med delom poslušam. To knjigo pa je najprej molče prelistala. V mojem spominu pa je zaživela drobna a čvrsta črnolasa punčka, nekaj let mlajša od mene. Ostali so mi v spominu tisti gosti, skrbno počesani, črni lasje ravno pristriženi tik pod ušesi in skoraj prevelika temno rjava kartonasta torbica na hrbtu prvošolke in njen pogumen korak na poti proti šoli. Drugič pa mi je ostala v spominu, ob mami in dveh mlajših bratcih na poti v cerkev. Nisem se spomnila obraza, tudi kakšnega pogovora ne, m se m se je pa večkrat spomnila, zaradi nekega poguma, ki ga je izžarevala.
Ropotala sem s posodo, Ančka pa je povedala, da je knjiga dvojezična in da so v njej poleg pesmi tudi kratki prozni teksti.
»Tončke pa mi je res žal. Toliko je znala in tako preprosta je bila,« je rekla Ančka in se spet molče zatopila v branje. Ona jo je tudi odraslo večkrat srečala pri Povhu. ko je bila Tončka pri svojih na obisku. Vselej mi je poročala o dobrih vtisih. Vedela sem, da je Tončka takoj po maturi odšla v Francijo, ker ni imela denarja za študij v Ljubljani. Tam je delala, se izobraževala in ustvarila družino.
Pred nekaj leti, ko sem bila za nekaj dni doma, mi je Ančka zjutraj rekla:
»Po kosilu sva povabljeni k Povhu . Tončka je doma, rada te bi srečala.«
Še večkrat sem se spomnila prijetnega srečanja . Ta knjiga pa je spomin na njo še posebno osvežila.
Tedaj je bil lep, sončen, julijski dan. Avto sva zapustili ob lesi na robu jase in zagledali Tončko pred hišo. Prihajala je naproti vzravnana, čvrsta, v majčki brez rokavov. v kratkih hlačah do kolen in supergah na nogah. Vtis me je presenetil.
Nič gub in ohlapne kože, sama mišica pod njo, sem pomislila. Le nekaj sivih las med črnimi je ustrezalo letom.
Njen »Prisrčno dobrodošli« in »zelo sem vaju vesela« je zvenelo tako domače, da me je v hipu sprostila. Kot, da se opravičuje glede obleke je rekla:
»Dopoldne sem bila pri Svetem Ignaciju,« in se navduševala nad lepim razgledom s Hlebovega vrha. Da je tja strmo in daleč, sem pripomnila, nekoliko začudena, ker sem poznala pot, ona pa je bila vsa navdušena. Zelo rada hodi, posebno tja gor, je povedala, v Franciji pa rada plava, če ji le čas dopušča. Nasmehnila se je in rekla:
»Morda, bo sedaj več časa, ko sem v pokoju.«
Občudovala sem njeno telesno kondicijo in nič manj njeno lepo izražanje v knjižni slovenščini. Melodika njenega govora pa je postala domača, ko se je pridružila Milika. Spomnila sem se na njeno knjigo Slovarček osivelih besed, ki sem jo prebirala pri Ančki in pomislila, da mnogih v tej knjigi omenjenih narečnih besed niti Milika in Ančka, ki živita tam, več ne uporabljata, otroci tamkaj, pa jih več ne bi razumeli. Ne samo mi, še narečje se spreminja, sem pomislila in prisluhnila Tončki, ki je pripovedovala, da ji dela, ki jo zanima, ne bo zmanjkalo, tudi, če bi dan imel šestdeset ur. Ob čestitki v zvezi z visokim državnim priznanjem, o katerem sem vedela iz poročil, je rekla, da ga je bila vesela in govorila o tem, da rada prihaja domov in da ji tukaj čas vse prehitro mineva. Ob prigrizku in prijetnem klepetu, je tudi popoldan bil prekratek. Poslovili sva se in Tončka je obljubila, da se drugo leto vidimo pri nas.
»Bolezen jo je prehitela, ni prišla k nam,« sem rekla in očitno zmotila sestro med podatki o Tončkini karieri.
»Na univerzi je predavala ruščino in Kopitarja je proučila za doktorat,« je rekla Ančka.
Potem pa se je vsulo, ali veš, pa to veš da..., jaz pa sem bila kot šolarček, ki nič ne ve.
»Seveda, ti veš, ker si prebrala,« sem jo slednjič zavrnila in jo komaj prepričala, da je odložila knjigo, ker sem postavila kosilo na mizo. Po kosilu je bila spet v knjigi. Osredotočila se je na pesmi in šele na mojo zahtevo, naj mi kaj prebere, se je tu in tam omehčala in mi ustregla. Že navajena, da hoče napisano najprej sama dojeti, sem premore med pesmimi dopuščala, saj sem razmišljala o vsebini. Ko pa sem likala in je bila kar tiho, sem jo spomnila.
»Ne morem,« je zahlipala, »preveč žalostno je.«
Obe sva vedeli, da se je Tončka polna načrtov in želje po življenju težko soočala s svojim koncem.
Na vrsti je bilo še čiščenje stanovanja, zato sem popustila, da se je Ančka sama poglabljala v vsebino . Vse do večera knjige ni odložila in še zvečer ji je silila Tončka v pogovor. Menda je prebrala vsako slovensko besedo in vedela sem, da mi bo naslednjega dne, ko bo praznik,knjigo prepustila.
Tako je tudi bilo. ni pa šlo brez tega, da me Ančka ne bi vprašala, če sem prebrala to ali ono. Tončko sem ob branju te knjige podoživela v živo..Tako pristna, osebna izpoved je vela iz teh vrstic in verzov. Čeprav so bile pesmi prevedene iz francoščine in menim, da prevod pesmi težko dosega original, so mi jasno slikale avtoričin intimni svet. Pred mano je nastala jasnejša podoba rojakinje, ki je imela dve domovini. Pogumno se je vključevala v novo okolje, dosegla zaupanje in ugled. saj je po delu na univerzi vodila oddelek slovanskih jezikov na prestižnem francoskem jezikovnem inštitutu. Vedela sem, da je v francoščino prevedla roman Draga Jančarja, nisem pa vedela nič o prevodih Balantiča, Kocbeka in drugih slovenskih avtorjev. Sama o tem ni govorila. Te podatke so nanizali v knjigo njeni francoski in slovenski prijatelji, ki so Tončkinim literarnim izpovedim dali obliko te knjige. Tudi zaradi teh njenih zvestih, nesebičnih prijateljev mi je knjiga dragocena.
Tako je bila Tončka med prazniki med nami. Prišla je kot praznično darilo in rojakinjo sem z veseljem predstavila svoji družini. Bilo je nekaj vprašanj, iskanja odgovorov in poleg slovenskemu tekstu smo prisluhnili zvenu njenih misli tudi v francoščini. S Tončko je bil neobičajen, a prijeten praznični popoldan.
