ponos tvoj bil izziv je rokavica resnica dneva da ti hočeš njega ime denar posest obilje vsega med nama vzdiha trn besed bodica
in če takrat se bi z menoj možila cvetove hrepenenja bi ukradel čas o vinu ženskah vpil je božji glas verjela drugim si me zavrnila
ime v vencu pesmi krik ljubezni Jezero solzno zemlja bo popila ujeta v stih oba sva kot v bolezni
lopata z zemljo trupli bo pokrila je duhu dano v spevu zažareti in pesem naju skupaj bo slavila
Domov bi šla, po tisti strmi poti, ki leze v breg, ko zapusti dolino. Tam z vrha gledala bi na ravnino, užila mir bi, ki ga nič ne moti.
Ob lipi, tam na klopi bi sedela. Oči v daljavi bi raziskovale, kje gozd je še, so vse še jase male. V ušesa ptičja pesem bi zavela.
Resnica je, da se je spremenilo. Zdaj ni stezic, so le široke ceste. Ljudem, nekoč, težko se je godilo.
Sneg, mokri čevlji, vojna in košara, pretežko breme, ki me tlom tišči. Občutim ga. Spomin me ne prevara.
Bil Stari trg je prizorišče, kjer Urška danes je bila. Ni lip, ni cimbal, ne plesišča tam tudi ni Povodnega moža.
Le v krinolini stara dama, vzdihuje, tarna, ker je sama. Zavrnila sem ples s teboj. V Ljubljan’ci našla bom pokoj.
Brez lip je Stari trg, plesišča ni. Je Urška kje? Morda si ti. Všeč si mi, punca. Rad te imam. Nos vihaš? Pojdi stran!
Naj čas bo tvoj Povodni mož!
Lepota je minljiva last, ošabnost tvoja, sreče past. Zakleta si, ker čas beži. Ti … Urška, Urša si!
