Česana volna krpa jasnino.
Tišino zmoti šelest v krošnjah jagnedov.
Sapa vetra prebudi klopotec,
da zareglja, še leno udari in utihne.
Prestrašena jata škorcev poleti v nebo.
Zakroži visoko pod prosojno kopreno.
Spusti se med trse pod Miškovo zidanico.
Dih tišine in bledo sonce spet mehko
božata hrbet goric.
TRGATEV
Jesen strmi
v praznično veselje
grbe nad ravnino.
Oči hišic
pod potlačenimi slemeni
žarijo v svetlobi.
Med zelenimi progami trte
je smeh, šala trgačev
in vriski
za moč in pogum nosačev
sežejo v nebo.
Ropot mlinov, vzdihi preš,
zvoki curkov v sode
vabijo ose in vinske mušice
na zadnji ples.
Bograč, perece, gibanica,
okus lanskega,
slovo.
Vabilo za Martinovo
je pika.
GLAVE BREZ MOŽGANOV
Na blatnem polju
kolone razčesnjenih buč -
glave brez možganov.
Izdolbli, vzeli so jih,
jih mleli, pražili, stiskali
za kapljice olja.
Zmaga!
Na belem masten madež
v barvi vojaške suknje.
PLESALKA
Svobodno, kot stepski veter,
pleše mladost, zaupanje vase
razcvetele divje rože.
Bosa stopala mehko tipajo tla.
Roke in prsti valovijo v plamenih,
v očeh vročica tlečega oglja.
Griva črnih svedrov na golih ramenih
in jadro pisanega krila
drhtita v čutnih dotikih.
Gosli narekujejo čardaš.
V njenih žilah odmeva čarda.
V SINAGOGI
Prestopim kaniti prag
zglajen z dotiki stoletij.
Vabi me svetloba rozete vitraža.
Rdeč zastor prekriva nišo.
Slutim skrinjo zaveze.
Prazen rabinov sedež
molče nagovarja prazne stole.
Galerija za ženske nad stebri molči.
Svečanost, praznina, tišina.
Tu so nekoč
momljali prošnje in zahvale.
Peli so hvalnice, praznovali,
obljubljali in se kesali.
Zdaj nikogar ni.
Izžela jih je vojna,
odšli so v obljubljeno deželo,
utonili v času.
Prazno svetišče,
nagrobnik spominom
s stenskim okrasjem sedanjosti.
MEGLENI AKVAREL
Lene megle
namakajo noge v Muri.
Tipajo med jelšami,
prepredajo vrbe,
ližejo mrtve rokave,
da se solzi prod na bregu.
Paglavci so že žabe,
šaš in rogoz sta dorasla.
Hladijo jesenske megle.
Zelene ozare,
prazne gnile buče,
krpe cvetoče ajde,
koruza zrela za žetev,
preorane njive.
vse je v megli.
Bo ajda še dozorela?
KLOPOTEC PREGANJA TIŠINO
Brez spoštovanja
do gospodarja in ovtarja
mali tatovi kradejo.
Skriti pod listjem
molče smukajo grozdje
in tam prespijo.
Z glavo pod perutjo sanjajo,
da letijo.
Zbrani v jati ob jutru
zaplešejo nad gostiščem.
Čez strune žarkov
preletijo ravnico
in izginejo v daljavi.
Klopotec preganja tišino.
NETOPIRJI V ROTUNDI
Domačije v Selu
raztresene med travniki in polji,
za zastori drevja
bdijo nad rotundo.
Prastaro cerkev
čuvajo netopirji.
Obešeni na strop
in v temnih špranjah slemena
pod skodlasto streho
prisluškujejo razlagam
in razumejo šepet stoletnih sten.
Slišijo zgodbe o templjarjih,
pobožnih romarjih,
o vitezih in plenu,
o stiskah, spletkah,
odpustkih, nepokorščini
in kazni.
Ponoči se prebudijo.
Kot pogubljene duše
krožijo okoli svetišča
in plenijo.
Poletijo tja do Mure
in čez, proti Jeruzalemu.
ORHIDEJA
Druga ob drugi, v vrsti,
cvetoče lepotice,
vabijo poglede.
Tiho nagovarjajo,
zapeljujejo.
Bela, zelena, rumena,
rožnata, vijolična,
temna in svetla.
Belo rdeča me premami.
Plačam,
podarim ji lonček.
Z menoj gre domov.
Z okna mi govori
o štorkljah v letu,
o ajdi na ravnicah,
o Ferencu in Barici,
pečurkah,
čardašu.
Prikliče mi v spomin
vonj grozdja
v Lendavskih goricah.
PRELET ŠKORCEV
Česana volna krpa jasnino.
Tišino zmoti šelest v krošnjah jagnedov.
Sapa vetra prebudi klopotec,
da zareglja, še leno udari in utihne.
Prestrašena jata škorcev poleti v nebo.
Zakroži visoko pod prosojno kopreno.
Spusti se med trse pod Miškovo zidanico.
Dih tišine in bledo sonce spet mehko
božata hrbet goric.
TRGATEV
Jesen strmi
v praznično veselje
grbe nad ravnino.
Oči hišic
pod potlačenimi slemeni
žarijo v svetlobi.
Med zelenimi progami trte
je smeh, šala trgačev
in vriski
za moč in pogum nosačev
sežejo v nebo.
Ropot mlinov, vzdihi preš,
zvoki curkov v sode
vabijo ose in vinske mušice
na zadnji ples.
Bograč, perece, gibanica,
okus lanskega,
slovo.
Vabilo za Martinovo
je pika.
GLAVE BREZ MOŽGANOV
Na blatnem polju
kolone razčesnjenih buč -
glave brez možganov.
Izdolbli, vzeli so jih,
jih mleli, pražili, stiskali
za kapljice olja.
Zmaga!
Na belem masten madež
v barvi vojaške suknje.
PLESALKA
Svobodno, kot stepski veter,
pleše mladost, zaupanje vase
razcvetele divje rože.
Bosa stopala mehko tipajo tla.
Roke in prsti valovijo v plamenih,
v očeh vročica tlečega oglja.
Griva črnih svedrov na golih ramenih
in jadro pisanega krila
drhtita v čutnih dotikih.
Gosli narekujejo čardaš.
V njenih žilah odmeva čarda.
V SINAGOGI
Prestopim kaniti prag
zglajen z dotiki stoletij.
Vabi me svetloba rozete vitraža.
Rdeč zastor prekriva nišo.
Slutim skrinjo zaveze.
Prazen rabinov sedež
molče nagovarja prazne stole.
Galerija za ženske nad stebri molči.
Svečanost, praznina, tišina.
Tu so nekoč
momljali prošnje in zahvale.
Peli so hvalnice, praznovali,
obljubljali in se kesali.
Zdaj nikogar ni.
Izžela jih je vojna,
odšli so v obljubljeno deželo,
utonili v času.
Prazno svetišče,
nagrobnik spominom
s stenskim okrasjem sedanjosti.
MEGLENI AKVAREL
Lene megle
namakajo noge v Muri.
Tipajo med jelšami,
prepredajo vrbe,
ližejo mrtve rokave,
da se solzi prod na bregu.
Paglavci so že žabe,
šaš in rogoz sta dorasla.
Hladijo jesenske megle.
Zelene ozare,
prazne gnile buče,
krpe cvetoče ajde,
koruza zrela za žetev,
preorane njive.
vse je v megli.
Bo ajda še dozorela?
KLOPOTEC PREGANJA TIŠINO
Brez spoštovanja
do gospodarja in ovtarja
mali tatovi kradejo.
Skriti pod listjem
molče smukajo grozdje
in tam prespijo.
Z glavo pod perutjo sanjajo,
da letijo.
Zbrani v jati ob jutru
zaplešejo nad gostiščem.
Čez strune žarkov
preletijo ravnico
in izginejo v daljavi.
Klopotec preganja tišino.
NETOPIRJI V ROTUNDI
Domačije v Selu
raztresene med travniki in polji,
za zastori drevja
bdijo nad rotundo.
Prastaro cerkev
čuvajo netopirji.
Obešeni na strop
in v temnih špranjah slemena
pod skodlasto streho
prisluškujejo razlagam
in razumejo šepet stoletnih sten.
Slišijo zgodbe o templjarjih,
pobožnih romarjih,
o vitezih in plenu,
o stiskah, spletkah,
odpustkih, nepokorščini
in kazni.
Ponoči se prebudijo.
Kot pogubljene duše
krožijo okoli svetišča
in plenijo.
Poletijo tja do Mure
in čez, proti Jeruzalemu.
ORHIDEJA
Druga ob drugi, v vrsti,
cvetoče lepotice,
vabijo poglede.
Tiho nagovarjajo,
zapeljujejo.
Bela, zelena, rumena,
rožnata, vijolična,
temna in svetla.
Belo rdeča me premami.
Plačam,
podarim ji lonček.
Z menoj gre domov.
Z okna mi govori
o štorkljah v letu,
o ajdi na ravnicah,
o Ferencu in Barici,
pečurkah,
čardašu.
Prikliče mi v spomin
vonj grozdja
v Lendavskih goricah.