Zjutraj me je čakala na svojem domačem pragu in ko me je zagledala, se je drla na vse grlo, češ naj jo počakam, ker tudi ona gre v šolo. Obstala sem sredi blatnega kolovoza in prisluhnila, če se morda oglaša Frančka. Njej sem za znak, da sem spredaj, vrgla smrekovo vejo na najino sopotje. Ne bi bila rada sama z Micko. Nisem še pozabila, kako mi je zabičala, ko sva prvič šli sami v šolo.
»Ti me moraš ubogati, mlajša si in še otročja.«
Tudi muhasta je bila in slovela je po potepanju na poti v šolo. Že drugo leto je bila v prvem razredu in ko je večina že brala prve stavke, ona pri branju ni niti ust odprla. Če pa jih je, pa je bil »Nein!« edina beseda. Učiteljica jo je menda prav zaradi trme čedalje pogosteje prezrla.
Upanje, da me bo Frančka dohitela, je kopnelo. Spomnila sem se na njene votle čevlje, ker mi je vlažen hlad silil v stopala. Da je ne bo in da bova na poti z Micko sami, sem spoznala, ko je ta pritekla preko tanke lise snežne brozge. Siva volnena kapa, zavezana pod brado, ji je pokrivala lase in še na poti si je zavezovala pled na hrbtu. To je bila velika črna volnena ruta z nekaj sivimi lisami in franžami ob robu. Zanjo je bila prevelika, zato jo je v trikotnik preganjeno pri vratu nekoliko zgubala. Krajca je prekrižala spredaj in zavozlala na hrbtu pod trikotnikom, ki je ob hoji izmenično odkrival le peti visokih čevljev.
»Ne bova zamudili,« je rekla, kot da bi ji bilo kaj do šole.
»Jaz bom spredaj! Ti pa glej, kako hodiš!«
Spet je ukazovala, tega sem bila vajena. Vedela sem, da se razjezi, če ni po njenem. Nisem tvegala ugovarjati. Sošolko Erno je v jeseni jezna, ker je ni ubogala, spravila na tla in jo s pestmi prebutala.
Kolovoz je bil ponekod blaten, med drevjem pa prekrit z blatnim snegom, ponekod je bil pod njim celo leden. Na ovinku, kjer je bila senca, se je zadrla:
»Glej, da ne boš črepnila, pod blatom je led!«.
Nato je godrnjala, kot stara baba, češ da sem že dovolj blatna. Njena premoč me je stiskala, zato sem ji kdaj pritrdila, ali pa samo molčala.
Če je kje, je na vrhu Repnikovega brega vselej pihalo. To jutro je vel močan južni veter, da so veje škripale.
»Počakaj! Glej, kako piha!« je rekla in prisluhnila vetru. V meni je zabrstela slutnja, da ne naklepa kaj dobrega. Z nizkim glasom je zakrakala:
»Ptica bom, ptica! Strašni habuuh,« in se nenavadno zasmejala.
Obšla me je groza, zdelo se mi je, da mi nevidna roka stiska grlo. Micka je stala pred menoj, strmela sem ji v hrbet. Nenadoma je snela kapo. Pled je razpela čez razkuštrane črne lase in ga s kapo, ki jo je spet zavezala pod brado, pritrdila na glavo. V odvezana konca je zapletla prste in obrnjena vstran momljala, kot da čara.
»Raste mi kljun in strašni kremplji. Habuh sem, haabuuh!«
Ne da bi me pogledala, je rekla:
»Ti pa glej, kako bom letela!«
Čakala je na sunek vetra, obrnjena proti dolini. Strm breg so pokrivale tanke lise snega, ravnina spodaj pa je bila še vsa zasnežena. Kmalu so veje v vetru spet zlovešče zaškrtale in tedaj je zavpila:
»Ptica sem, ptica. Letim!«
Kot uročena sem le prestopila na mesto, kjer je bila pred tem ona in gledala, kako je črna ptica drsela čez breg.
Res je bila kot nenavadno velika ptica, ki je z razpetimi krili in repom le rahlo zanihala in jadrala nad strmino proti dolini. Strmela sem za njo.
V kotanji ob vznožju brega pa je črna ptica z razpetimi krili obležala v snegu.
Misel, da bom zamudila v šoli, me je predramila. Po tankih krpah snega in vlažnih strmih tleh, sem tekla in drsala navzdol. Gledala sem ptico in zaslišala stokanje.
»Križ božji! Nekaj se je zgodilo,« je vpila Finika, ki je pritekla iz bližnje hiše.
»Mati, pridite pomagat!«
Obe sta že bili ob ptici, ko sem se približala vsa zmedena in prestrašena. V mislih je bil še vedno kljun in strašni kremplji, Mickino stokanje pa je tako človeško udarjalo v ušesa. Ženski sta ob zavihani Mickini nogavici ugotavljali isto.
»Noga je hin! Nič nama ne moreš pomagati.«
»Kar pojdi v šolo!« mi je naročala mati Pepa.
Finika, mama deklice, le leto mlajše od mene, je prepoznala moj strah, ko nisem niti spregovorila.
»Si se zelo prestrašila, kaj?« je vprašala in me pogladila čez ramena..
»Nič ne moreš pomagati,« je ponovila za materjo in zagotovila, da jo bosta spravili domov.
V šoli sem razmišljala o ptici in buški na Mickini nogi, tam pod kolenom. Tudi tisti, joj, joj, boli, mi je odmeval v spominu ves čas v šoli in še bolj na poti domov. Še srečanje z nemškim vojakom, ki je tudi tega dne stražil pri mostu čez potok sem komaj dojela.
Tesnoba me je spet obšla, ko sem zagledala tisti povaljan sneg in kolesnice polne snežnice. Micka je bila v mislih..
Nisem se vračala čez breg, šla sem po kolovozu naokrog. Malo pod vrhom sem srečala obe ženski ob kravji vpregi, ki je vlekla male gare. Bili sta navajeni voziti in odkar je Finikin mož brez sledu izginil, sta morali sami spravljati krompir, seno in drva k hiši. Na garah je bila tokrat le stara suknja.
Pozdravile smo se, nato je Finika naročala:
»Le pojdi gredoč! Tudi Mina je rekla, da naj prideš.«
»Kako pa je z Micko?« sem slednjič vprašala.
»Nogo smo naravnale, pa ilovico smo ji dale gor.«
Na moje vprašanje, če jo je zelo bolelo, sta zatrdili, da ne.
»Malo šnopsa smo ji dale, da je bila omotična.«
Finika je zamahnila z bičem in vprega se je premaknila.
»Zdaj je že pri sebi,« in » le pojdi k njej!« je odmevalo še za menoj.
Prav nič me ni mikalo v to hišo. A Finiki in Pepi sem obljubila in mimo sem hodila vsak dan, zato se nisem smela potuhniti. Odprla sem težka vežna vrata in skozi špranjo priprtih kuhinjskih zagledala skuštrano, že osivelo žensko, po videzu bolj babičinih kot maminih let. Menda je dotlej nikoli nisem videla tako od blizu. Dvignila je glavo iznad časopisa, šele ko sem že stala pred njo. Moj pozdrav je preslišala.
»Kaj sta pa počeli?« je ostro vprašala.
»Nič!«
Kaj bi ji razlagala, saj je bilo očitno, da komaj čaka, da bo lahko spet brala. Sedela je med mizo in štedilnikom z razgrnjenim Signalom v naročju. Tri debele knjige, podobne mašnim, so bile na klopi ob kupu Signalov in Wiener Illustrierte. Za Mimo pa so govorili, da še na stranišču prebere vsak popisan papir.
Hladno je strmela vame, se dvignila le toliko, da je segla do polena in ga porinila med žerjavico v kurišče zidanega štedilnika. Tedaj sem začutila hlad te kuhinje in zaželela sem si biti čim prej doma. Vabila me je misel na našo malo toplo kuhinjo in spomnila sem se na mamo.
» Boš kruha?«
Zahvalila sem se, kajti ščurki so se vsuli izpod krušnika, ko je zadela vanj. Begali so med drobtinami na mizi in okoli od fižolove solate umazane sklede ter se kmalu spet poskrili nazaj pod slamnati krušnik.
Pomislila sem, da se bom doma spet morala preoblačiti na stopnicah pred vrati, da ne bom prinesla grilov v hišo, kakor je ob takih prilikah zahtevala mama.
»Pa kakšno jabolko vzemi, tam pri Micki so,« je Mima zaključila pogovor in se zatopila v časopis. Čutila sem odrešitev in sklenila, da bom ob povratku s pozdravom smuknila mimo nje.
Micka je ležala na ožji postelji v štiblcu, vsa bleda, drobna in nebogljena. Zdela se mi je slabotna in povsem drugačna, kot sem je bila vajena. Sama sebi sem ta hip komaj verjela, da sem se je pogosto bala. Noga, povita v pisane cunje, s skodlo spredaj in zadaj, prevezana z debelo vrvico, je strašljivo, kot da ni njena, molela izpod sive volnene koce in tistega osovraženega ogrinjala.
Pozabila sem na kljun in kremplje in jo prijela za roko, ki je počivala na blazini. Dlan je bila hladna, stisk pa je prebudil toplino. Čutila sem, bilo je prav, da sem prišla.
»Menda nisi povedala, kaj sem bila,« je medlo zašepetala.
»Ne, nisem.«
Želela sem narediti nekaj zanjo. Povlekla sem odejo preko ovite noge, neprijetno jo je bilo gledati in ji prekrila roko ter ji govorila, da je ne sme zebsti.
»Te zelo boli?«
»Ne tako strašno. Sedaj ne več.«
»Saj bo! Vsak dan bo manj bolelo. Kmalu bo spet vse v redu,« sem govorila, kot sem bila vajena slišati doma.
Moja tolažba pa ni delovala. Mickin obraz se je skremžil, kot da je pogoltnila pelin, ali še kaj bolj grenkega.
»Nikoli več ne bom ptica. Ne morem leteti,« je bruhnilo iz nje.
Vedela sem, to je tisto, kar mi je hotela povedati.
Z rokami je prekrila obraz, se obrnila k steni in molče požirala svojo žalost.
Zjutraj me je čakala na svojem domačem pragu in ko me je zagledala, se je drla na vse grlo, češ naj jo počakam, ker tudi ona gre v šolo. Obstala sem sredi blatnega kolovoza in prisluhnila, če se morda oglaša Frančka. Njej sem za znak, da sem spredaj, vrgla smrekovo vejo na najino sopotje. Ne bi bila rada sama z Micko. Nisem še pozabila, kako mi je zabičala, ko sva prvič šli sami v šolo.
»Ti me moraš ubogati, mlajša si in še otročja.«
Tudi muhasta je bila in slovela je po potepanju na poti v šolo. Že drugo leto je bila v prvem razredu in ko je večina že brala prve stavke, ona pri branju ni niti ust odprla. Če pa jih je, pa je bil »Nein!« edina beseda. Učiteljica jo je menda prav zaradi trme čedalje pogosteje prezrla.
Upanje, da me bo Frančka dohitela, je kopnelo. Spomnila sem se na njene votle čevlje, ker mi je vlažen hlad silil v stopala. Da je ne bo in da bova na poti z Micko sami, sem spoznala, ko je ta pritekla preko tanke lise snežne brozge. Siva volnena kapa, zavezana pod brado, ji je pokrivala lase in še na poti si je zavezovala pled na hrbtu. To je bila velika črna volnena ruta z nekaj sivimi lisami in franžami ob robu. Zanjo je bila prevelika, zato jo je v trikotnik preganjeno pri vratu nekoliko zgubala. Krajca je prekrižala spredaj in zavozlala na hrbtu pod trikotnikom, ki je ob hoji izmenično odkrival le peti visokih čevljev.
»Ne bova zamudili,« je rekla, kot da bi ji bilo kaj do šole.
»Jaz bom spredaj! Ti pa glej, kako hodiš!«
Spet je ukazovala, tega sem bila vajena. Vedela sem, da se razjezi, če ni po njenem. Nisem tvegala ugovarjati. Sošolko Erno je v jeseni jezna, ker je ni ubogala, spravila na tla in jo s pestmi prebutala.
Kolovoz je bil ponekod blaten, med drevjem pa prekrit z blatnim snegom, ponekod je bil pod njim celo leden. Na ovinku, kjer je bila senca, se je zadrla:
»Glej, da ne boš črepnila, pod blatom je led!«.
Nato je godrnjala, kot stara baba, češ da sem že dovolj blatna. Njena premoč me je stiskala, zato sem ji kdaj pritrdila, ali pa samo molčala.
Če je kje, je na vrhu Repnikovega brega vselej pihalo. To jutro je vel močan južni veter, da so veje škripale.
»Počakaj! Glej, kako piha!« je rekla in prisluhnila vetru. V meni je zabrstela slutnja, da ne naklepa kaj dobrega. Z nizkim glasom je zakrakala:
»Ptica bom, ptica! Strašni habuuh,« in se nenavadno zasmejala.
Obšla me je groza, zdelo se mi je, da mi nevidna roka stiska grlo. Micka je stala pred menoj, strmela sem ji v hrbet. Nenadoma je snela kapo. Pled je razpela čez razkuštrane črne lase in ga s kapo, ki jo je spet zavezala pod brado, pritrdila na glavo. V odvezana konca je zapletla prste in obrnjena vstran momljala, kot da čara.
»Raste mi kljun in strašni kremplji. Habuh sem, haabuuh!«
Ne da bi me pogledala, je rekla:
»Ti pa glej, kako bom letela!«
Čakala je na sunek vetra, obrnjena proti dolini. Strm breg so pokrivale tanke lise snega, ravnina spodaj pa je bila še vsa zasnežena. Kmalu so veje v vetru spet zlovešče zaškrtale in tedaj je zavpila:
»Ptica sem, ptica. Letim!«
Kot uročena sem le prestopila na mesto, kjer je bila pred tem ona in gledala, kako je črna ptica drsela čez breg.
Res je bila kot nenavadno velika ptica, ki je z razpetimi krili in repom le rahlo zanihala in jadrala nad strmino proti dolini. Strmela sem za njo.
V kotanji ob vznožju brega pa je črna ptica z razpetimi krili obležala v snegu.
Misel, da bom zamudila v šoli, me je predramila. Po tankih krpah snega in vlažnih strmih tleh, sem tekla in drsala navzdol. Gledala sem ptico in zaslišala stokanje.
»Križ božji! Nekaj se je zgodilo,« je vpila Finika, ki je pritekla iz bližnje hiše.
»Mati, pridite pomagat!«
Obe sta že bili ob ptici, ko sem se približala vsa zmedena in prestrašena. V mislih je bil še vedno kljun in strašni kremplji, Mickino stokanje pa je tako človeško udarjalo v ušesa. Ženski sta ob zavihani Mickini nogavici ugotavljali isto.
»Noga je hin! Nič nama ne moreš pomagati.«
»Kar pojdi v šolo!« mi je naročala mati Pepa.
Finika, mama deklice, le leto mlajše od mene, je prepoznala moj strah, ko nisem niti spregovorila.
»Si se zelo prestrašila, kaj?« je vprašala in me pogladila čez ramena..
»Nič ne moreš pomagati,« je ponovila za materjo in zagotovila, da jo bosta spravili domov.
V šoli sem razmišljala o ptici in buški na Mickini nogi, tam pod kolenom. Tudi tisti, joj, joj, boli, mi je odmeval v spominu ves čas v šoli in še bolj na poti domov. Še srečanje z nemškim vojakom, ki je tudi tega dne stražil pri mostu čez potok sem komaj dojela.
Tesnoba me je spet obšla, ko sem zagledala tisti povaljan sneg in kolesnice polne snežnice. Micka je bila v mislih..
Nisem se vračala čez breg, šla sem po kolovozu naokrog. Malo pod vrhom sem srečala obe ženski ob kravji vpregi, ki je vlekla male gare. Bili sta navajeni voziti in odkar je Finikin mož brez sledu izginil, sta morali sami spravljati krompir, seno in drva k hiši. Na garah je bila tokrat le stara suknja.
Pozdravile smo se, nato je Finika naročala:
»Le pojdi gredoč! Tudi Mina je rekla, da naj prideš.«
»Kako pa je z Micko?« sem slednjič vprašala.
»Nogo smo naravnale, pa ilovico smo ji dale gor.«
Na moje vprašanje, če jo je zelo bolelo, sta zatrdili, da ne.
»Malo šnopsa smo ji dale, da je bila omotična.«
Finika je zamahnila z bičem in vprega se je premaknila.
»Zdaj je že pri sebi,« in » le pojdi k njej!« je odmevalo še za menoj.
Prav nič me ni mikalo v to hišo. A Finiki in Pepi sem obljubila in mimo sem hodila vsak dan, zato se nisem smela potuhniti. Odprla sem težka vežna vrata in skozi špranjo priprtih kuhinjskih zagledala skuštrano, že osivelo žensko, po videzu bolj babičinih kot maminih let. Menda je dotlej nikoli nisem videla tako od blizu. Dvignila je glavo iznad časopisa, šele ko sem že stala pred njo. Moj pozdrav je preslišala.
»Kaj sta pa počeli?« je ostro vprašala.
»Nič!«
Kaj bi ji razlagala, saj je bilo očitno, da komaj čaka, da bo lahko spet brala. Sedela je med mizo in štedilnikom z razgrnjenim Signalom v naročju. Tri debele knjige, podobne mašnim, so bile na klopi ob kupu Signalov in Wiener Illustrierte. Za Mimo pa so govorili, da še na stranišču prebere vsak popisan papir.
Hladno je strmela vame, se dvignila le toliko, da je segla do polena in ga porinila med žerjavico v kurišče zidanega štedilnika. Tedaj sem začutila hlad te kuhinje in zaželela sem si biti čim prej doma. Vabila me je misel na našo malo toplo kuhinjo in spomnila sem se na mamo.
» Boš kruha?«
Zahvalila sem se, kajti ščurki so se vsuli izpod krušnika, ko je zadela vanj. Begali so med drobtinami na mizi in okoli od fižolove solate umazane sklede ter se kmalu spet poskrili nazaj pod slamnati krušnik.
Pomislila sem, da se bom doma spet morala preoblačiti na stopnicah pred vrati, da ne bom prinesla grilov v hišo, kakor je ob takih prilikah zahtevala mama.
»Pa kakšno jabolko vzemi, tam pri Micki so,« je Mima zaključila pogovor in se zatopila v časopis. Čutila sem odrešitev in sklenila, da bom ob povratku s pozdravom smuknila mimo nje.
Micka je ležala na ožji postelji v štiblcu, vsa bleda, drobna in nebogljena. Zdela se mi je slabotna in povsem drugačna, kot sem je bila vajena. Sama sebi sem ta hip komaj verjela, da sem se je pogosto bala. Noga, povita v pisane cunje, s skodlo spredaj in zadaj, prevezana z debelo vrvico, je strašljivo, kot da ni njena, molela izpod sive volnene koce in tistega osovraženega ogrinjala.
Pozabila sem na kljun in kremplje in jo prijela za roko, ki je počivala na blazini. Dlan je bila hladna, stisk pa je prebudil toplino. Čutila sem, bilo je prav, da sem prišla.
»Menda nisi povedala, kaj sem bila,« je medlo zašepetala.
»Ne, nisem.«
Želela sem narediti nekaj zanjo. Povlekla sem odejo preko ovite noge, neprijetno jo je bilo gledati in ji prekrila roko ter ji govorila, da je ne sme zebsti.
»Te zelo boli?«
»Ne tako strašno. Sedaj ne več.«
»Saj bo! Vsak dan bo manj bolelo. Kmalu bo spet vse v redu,« sem govorila, kot sem bila vajena slišati doma.
Moja tolažba pa ni delovala. Mickin obraz se je skremžil, kot da je pogoltnila pelin, ali še kaj bolj grenkega.
»Nikoli več ne bom ptica. Ne morem leteti,« je bruhnilo iz nje.
Vedela sem, to je tisto, kar mi je hotela povedati.
Z rokami je prekrila obraz, se obrnila k steni in molče požirala svojo žalost.
