Med nebom in Zemljo
lebdimo
s težo pripeti na tla.
Pogled sili kvišku,
v jasnino, k soncu,
svetlobi,
sanjačem pa k luni,
v lesk zvezd
in zlata.
Viharji hrumijo
in težki oblaki
so streha obzorju,
daljave zastira megla.
Nebo je grozeče,
bliski, grmenje,
nalivi in toča,
zameti snega.
Poletna vročina,
suh veter in žeja,
polja, potoke suši.
Majhni, nemočni
pod bičem narave
prežeti smo z grozo,
s skrbmi.
Dež rastje zalije,
napolni vodnjake,
sneg blato prekrije,
briše sledi.
Utrip narekuje
nebo nam in Zemlja.
V ujmah in blišču
nas prizemlji.
POMLADNE MEGLICE
V noči
pomladne meglice,
dojilje zelenečih trat,
razpnejo prosojne tančice,
poljubljajo trate
in mleko njihovih
prsi polzi v rast.
Z jutrom
se odplazijo po dolini,
potonejo v reki,
presahnejo v oblakih
in jasnini neba.
Zbežijo pred soncem.
HUDA URA
Huda ura.
Iščemo zavetje.
Mati bi na ogenj vrgla
vejico blagoslovljenega lesa
in sklenila roke v molitev.
Križ božji!
Sumljiv šum prerašča v hrup.
Grozi uničenje.
Ploha. Lije v curkih.
Blatni potoki orjejo nove struge.
Otrpli čakamo, da nebo
pretoči svoj gnev.
REKI
Brezobzirna in kruta,
kažeš svojo silno moč.
Vrbam groziš,
kradeš jim prst
in jim puliš lase.
Labodi in race ždijo na trati.
Strmijo v mrtve ribe,
med drhtečimi grmi.
Še most pod mano ječi.
Take te ne poznam.
Besna si.
Jeza kipi v tvojih valovih.
Grizeš, ruvaš, trgaš,
lomiš, odnašaš in naplavljaš.
Prestopaš breg.
Brez mere
osvajaš polja,
lezeš v domove,
rušiš in jemlješ.
Vesoljni potop?
Je to začetek apokalipse?
Ne slišiš me.
Podivjana v moči
bučiš hrup uničenja.
Vse živo beži,
ti pa hrumiš dalje.
Nihče te ne ustavi.
Moja reka!
Komaj te prepoznam.
GUVERNANTA ČLOVEŠTVA
Stara gospa,
podprta s palico
veljavnih izkušenj,
modra guvernanta človeštvu,
nas krcne po prstih,
ko hočemo
obračati svet po svoje.
Svari in opominja,
da smo premajhni, nedorasli.
Ne smemo ji ukazovati.
Dobrodušno se smehlja
znanstvenikom ob odkritjih,
a kmalu zažuga.
Prekrškom sledi kazen.
Pozabljamo.
Smo le marionete.
Niti so v njenih rokah.
MELANHOLIJA MEGLE
Puhaste megle
prekrivajo ravnico.
Pod njo jočejo travnate ozare
in rjavo postlane zibke
komaj rojenega žita.
Vlažno, hladno brezveterje
narekuje korak v strmino.
Hišice v tilu meglic
slutijo sonce,
vrh blešči v milosti
sončnega dne.
V kleti je slovesno.
Sveča gori, sodi brbotajo,
da vzdihujejo vrelne vehe.
Mošt se bistri,
odrašča v vino,
se zlati,
sklada simfonijo okusov.
Užijem sok življenja,
sonce, svetlobo vrha,
pogled na puhasto ravnico,
preden se potopim
v melanholijo megle.
DOTIK ŽARKOV
V zgodnji pomladi
sem sončnica.
Obračam se k soncu.
V dlan, v misli in občutke
lovim žarke.
Ne dajo se ujeti,
čutim le topel dotik.
Noge postanejo lahke,
misel jadra v vetru,
svetloba poudari barve,
občutki prekipevajo
in nevidne strune zazvenijo.
POSRKAM LEPOTO TRENUTKA
Kamnita strma pot.
Nad mano obok
zvezdnega neba.
Lunin krajec slika sence,
srebri reko v daljavi.
Opojno nočno tišino
moti moj korak.
Obstanem.
Tiho posrkam
lepoto trenutka.
Še rosni kamni
na poti bleščijo.
PRIPETI NA TLA
Med nebom in Zemljo
lebdimo
s težo pripeti na tla.
Pogled sili kvišku,
v jasnino, k soncu,
svetlobi,
sanjačem pa k luni,
v lesk zvezd
in zlata.
Viharji hrumijo
in težki oblaki
so streha obzorju,
daljave zastira megla.
Nebo je grozeče,
bliski, grmenje,
nalivi in toča,
zameti snega.
Poletna vročina,
suh veter in žeja,
polja, potoke suši.
Majhni, nemočni
pod bičem narave
prežeti smo z grozo,
s skrbmi.
Dež rastje zalije,
napolni vodnjake,
sneg blato prekrije,
briše sledi.
Utrip narekuje
nebo nam in Zemlja.
V ujmah in blišču
nas prizemlji.
POMLADNE MEGLICE
V noči
pomladne meglice,
dojilje zelenečih trat,
razpnejo prosojne tančice,
poljubljajo trate
in mleko njihovih
prsi polzi v rast.
Z jutrom
se odplazijo po dolini,
potonejo v reki,
presahnejo v oblakih
in jasnini neba.
Zbežijo pred soncem.
HUDA URA
Huda ura.
Iščemo zavetje.
Mati bi na ogenj vrgla
vejico blagoslovljenega lesa
in sklenila roke v molitev.
Križ božji!
Sumljiv šum prerašča v hrup.
Grozi uničenje.
Ploha. Lije v curkih.
Blatni potoki orjejo nove struge.
Otrpli čakamo, da nebo
pretoči svoj gnev.
REKI
Brezobzirna in kruta,
kažeš svojo silno moč.
Vrbam groziš,
kradeš jim prst
in jim puliš lase.
Labodi in race ždijo na trati.
Strmijo v mrtve ribe,
med drhtečimi grmi.
Še most pod mano ječi.
Take te ne poznam.
Besna si.
Jeza kipi v tvojih valovih.
Grizeš, ruvaš, trgaš,
lomiš, odnašaš in naplavljaš.
Prestopaš breg.
Brez mere
osvajaš polja,
lezeš v domove,
rušiš in jemlješ.
Vesoljni potop?
Je to začetek apokalipse?
Ne slišiš me.
Podivjana v moči
bučiš hrup uničenja.
Vse živo beži,
ti pa hrumiš dalje.
Nihče te ne ustavi.
Moja reka!
Komaj te prepoznam.
GUVERNANTA ČLOVEŠTVA
Stara gospa,
podprta s palico
veljavnih izkušenj,
modra guvernanta človeštvu,
nas krcne po prstih,
ko hočemo
obračati svet po svoje.
Svari in opominja,
da smo premajhni, nedorasli.
Ne smemo ji ukazovati.
Dobrodušno se smehlja
znanstvenikom ob odkritjih,
a kmalu zažuga.
Prekrškom sledi kazen.
Pozabljamo.
Smo le marionete.
Niti so v njenih rokah.
MELANHOLIJA MEGLE
Puhaste megle
prekrivajo ravnico.
Pod njo jočejo travnate ozare
in rjavo postlane zibke
komaj rojenega žita.
Vlažno, hladno brezveterje
narekuje korak v strmino.
Hišice v tilu meglic
slutijo sonce,
vrh blešči v milosti
sončnega dne.
V kleti je slovesno.
Sveča gori, sodi brbotajo,
da vzdihujejo vrelne vehe.
Mošt se bistri,
odrašča v vino,
se zlati,
sklada simfonijo okusov.
Užijem sok življenja,
sonce, svetlobo vrha,
pogled na puhasto ravnico,
preden se potopim
v melanholijo megle.
DOTIK ŽARKOV
V zgodnji pomladi
sem sončnica.
Obračam se k soncu.
V dlan, v misli in občutke
lovim žarke.
Ne dajo se ujeti,
čutim le topel dotik.
Noge postanejo lahke,
misel jadra v vetru,
svetloba poudari barve,
občutki prekipevajo
in nevidne strune zazvenijo.
POSRKAM LEPOTO TRENUTKA
Kamnita strma pot.
Nad mano obok
zvezdnega neba.
Lunin krajec slika sence,
srebri reko v daljavi.
Opojno nočno tišino
moti moj korak.
Obstanem.
Tiho posrkam
lepoto trenutka.
Še rosni kamni
na poti bleščijo.
