Ran mojih bo spomin in tvoje hvale … France Prešeren
V duhove nikoli nisem verjel. Tudi sedaj težko verjamem, a nekaj sem slišal in videl. Priznam, res sem bil malo nadevan. Vino in tista travca morda sta naredila svoje.
Proslavili smo, ker smo dobro prodajali Kralje ulice in ko sem ljudem povedal, da so tudi moje pesmi notri, je še kanilo kaj zraven. Saj reveži mi vedno dajo kak cent, gospoda si pa odpustke kupuje. Tako je bilo in bo.
Pozno sem prišel s Kongresnega trga po Wolfovi. Pomahal sem Juliji ob oknu in nasmehnila se je, saj me vendar že pozna. Večkrat prespim na široki klopi pokritega gostinskega vrta, tam čez. Všeč mi je, da je Julija blizu. Kot da bi bila moja Polonca, se mi zdi. Morda me bo pa marala, odkar ji pišem pesmi.
Tja do Prešerna nisem šel, čeprav sem ga nameraval pozdraviti. Noge so bile težke in klop me je vabila. Ne bo mi zameril, saj ve kaj je družba in vino.
Bilo je komaj čez polnoč, ko me je prebudila tista Luna sije … in slišal sem odpiranje okna.
»Hopla,« in že sem gledal kaj se dogaja tam čez. Iz deske v ograje je davno izpadel košček veje in tam je zevala luknja.Ta je moje kukalo, skozi katero sem ju videl, temno sivo senco moškega s knjigo in lovorjevim vencem v roki in svetlejšo senco ob odprtem oknu. Takoj sem vedel, da sta dva.
Bil sem tiho in oprezal, napenjal sem oči in strigel z ušesi. Človek se lahko vedno česa nauči, kar mu lahko koristi. Jesen bo in zima in morda se Polona le omehča, da me vzame nazaj. Ne bom pil in nekaj bom počel in njej bom slavo pel, da me bo rada imela.
Šepetala sta, a sem vse slišal.
Nisem razločil obraza, a takoj sem vedel, kdo pa naj bi bil drugi, če ne France, saj je bil tako romantičen.
O rožicah, zalih deklicah, solzah, kiticah in v verzih je govoril.
»Patetično! To so klišeji,« bi rekel moj mentor.
O sreči in ljubezni, je stresal neke metafore. Bog nas obvaruj hudega! Mladi se danes drugače zmenijo in preizkusijo, če vse štima.
Šepetal ji je pesmi, svoje pesmi … danes!
»Glej! Tole poglej! Sonet, glosa … pa rima, joj joj, kako prešernovsko,« bi obupano vpil naš urednik in me odslovil z:
»Adijo!«
Jaz pišem brez rime in ritma, tako pač, kot mi besede padejo. Noro, res mi gre! Če ne, Polonca ne bi nikoli brala mojih pesmi. Kdo bi jih pa objavil!
Danes so drugi časi in poezija je proza in proza zveni kot pesem, tako pravijo oni, ki o tem kaj vedo.
Bolj sodobna je bila Julija. Ženske se danes res drugače oblačijo. Dekolte, kolena in popek kažejo, o krinolinah in o čipkastem spodnjem perilu nič ne vedo, saj so pol gole, ženska pamet pa je še vedno podobna.
Slišal sem Julijo, kako je odločno zatrjevala.
»Kaj sanjariš, France! Prav je bilo tako. Od nečesa moraš živeti. Moji otroci niso umirali od lakote in tudi jaz ne.«
»Ne omenjaj mi Ane!« Ima svoj spomenik iz verzov izklesan.
Ona pa ni odnehala, čisto po žensko je oponašala.
»In tvoji otroci, France? Dajal si jim fige… Figo! Me slišiš!«
Joj, tudi Polona je rekla, da lačni hočejo jesti in da je treba misliti v naprej.
Pametna ženska, je tale Julija, nič kaj v oblak, seveda nikoli ni pisala pesmi.
Ali prav razumem? Tudi v življenju so klišeji: pomanjkanje, glad, prevara, nasilje, goljufija…? Nekateri so res prepovedani, a vseeno gredo iz roda v rod.
»Življenje ni poezija,« je trdo vztrajala. Zdrznil sem se. Seveda ni govorila meni.
Brez vsake romantike je ta ženska, pa mi je vseeno všeč. Če bi se prav oblekla, bi bila skoraj podobna moji Poloni. Škoda, prezgodaj se je rodila.
»Sonetni venec ti poklanjam. Akrostih poglej! Tu so črke tvojega imena.«
»Tvoj je, obdrži ga! Do Novega mesta so šušljali o naju.«
Menim, da ga je zelo prizadela, saj je za hip utihnil in potem poskusil drugače.
»Povej mi, Julija, si bila z njim srečna?«
»Molči, France!«
Slišal sem vzdih in nato njeno vprašanje:
»Srečna …? Kaj pa je sreča.«
V pesmi kliše, sem hitro pomislil, mora celo naglas.
»Sonetni venec …, kot najin otrok je. Tebi sem ga ustvaril,« je ljubeče zazvenel spet Francetov glas in siva senca se je vzpela skoraj do okna.
Še usta so mi ostala odprta, ko sem slišal, kako se je raznežila. Tako lepo je zvenelo.
»Tvoje pesmi… Poezije … še vedno so med ljudmi. Slaven si, France! Slovenci in drugi narodi po svetu te častijo.«
»In tebe, moja muza.«
Bilo je tako kičasto lepo slišati, da sem se zjokal, ko sem ob tem pomislil na pesmi, Polono in sebe. Sploh ne vem, kako sta se poslovila.
Pravijo, da gre, duh navadno na pokopališče. Meni je Francetova senca izginila za spomenikom. Gotovo je odšel v Kranj.
Ko je v stolnici odbila eno, je bilo okno že zaprto, Julija pa verjetno spet tam na Marofu.
Ran mojih bo spomin in tvoje hvale … France Prešeren
V duhove nikoli nisem verjel. Tudi sedaj težko verjamem, a nekaj sem slišal in videl. Priznam, res sem bil malo nadevan. Vino in tista travca morda sta naredila svoje.
Proslavili smo, ker smo dobro prodajali Kralje ulice in ko sem ljudem povedal, da so tudi moje pesmi notri, je še kanilo kaj zraven. Saj reveži mi vedno dajo kak cent, gospoda si pa odpustke kupuje. Tako je bilo in bo.
Pozno sem prišel s Kongresnega trga po Wolfovi. Pomahal sem Juliji ob oknu in nasmehnila se je, saj me vendar že pozna. Večkrat prespim na široki klopi pokritega gostinskega vrta, tam čez. Všeč mi je, da je Julija blizu. Kot da bi bila moja Polonca, se mi zdi. Morda me bo pa marala, odkar ji pišem pesmi.
Tja do Prešerna nisem šel, čeprav sem ga nameraval pozdraviti. Noge so bile težke in klop me je vabila. Ne bo mi zameril, saj ve kaj je družba in vino.
Bilo je komaj čez polnoč, ko me je prebudila tista Luna sije … in slišal sem odpiranje okna.
»Hopla,« in že sem gledal kaj se dogaja tam čez. Iz deske v ograje je davno izpadel košček veje in tam je zevala luknja.Ta je moje kukalo, skozi katero sem ju videl, temno sivo senco moškega s knjigo in lovorjevim vencem v roki in svetlejšo senco ob odprtem oknu. Takoj sem vedel, da sta dva.
Bil sem tiho in oprezal, napenjal sem oči in strigel z ušesi. Človek se lahko vedno česa nauči, kar mu lahko koristi. Jesen bo in zima in morda se Polona le omehča, da me vzame nazaj. Ne bom pil in nekaj bom počel in njej bom slavo pel, da me bo rada imela.
Šepetala sta, a sem vse slišal.
Nisem razločil obraza, a takoj sem vedel, kdo pa naj bi bil drugi, če ne France, saj je bil tako romantičen.
O rožicah, zalih deklicah, solzah, kiticah in v verzih je govoril.
»Patetično! To so klišeji,« bi rekel moj mentor.
O sreči in ljubezni, je stresal neke metafore. Bog nas obvaruj hudega! Mladi se danes drugače zmenijo in preizkusijo, če vse štima.
Šepetal ji je pesmi, svoje pesmi … danes!
»Glej! Tole poglej! Sonet, glosa … pa rima, joj joj, kako prešernovsko,« bi obupano vpil naš urednik in me odslovil z:
»Adijo!«
Jaz pišem brez rime in ritma, tako pač, kot mi besede padejo. Noro, res mi gre! Če ne, Polonca ne bi nikoli brala mojih pesmi. Kdo bi jih pa objavil!
Danes so drugi časi in poezija je proza in proza zveni kot pesem, tako pravijo oni, ki o tem kaj vedo.
Bolj sodobna je bila Julija. Ženske se danes res drugače oblačijo. Dekolte, kolena in popek kažejo, o krinolinah in o čipkastem spodnjem perilu nič ne vedo, saj so pol gole, ženska pamet pa je še vedno podobna.
Slišal sem Julijo, kako je odločno zatrjevala.
»Kaj sanjariš, France! Prav je bilo tako. Od nečesa moraš živeti. Moji otroci niso umirali od lakote in tudi jaz ne.«
»Ne omenjaj mi Ane!« Ima svoj spomenik iz verzov izklesan.
Ona pa ni odnehala, čisto po žensko je oponašala.
»In tvoji otroci, France? Dajal si jim fige… Figo! Me slišiš!«
Joj, tudi Polona je rekla, da lačni hočejo jesti in da je treba misliti v naprej.
Pametna ženska, je tale Julija, nič kaj v oblak, seveda nikoli ni pisala pesmi.
Ali prav razumem? Tudi v življenju so klišeji: pomanjkanje, glad, prevara, nasilje, goljufija…? Nekateri so res prepovedani, a vseeno gredo iz roda v rod.
»Življenje ni poezija,« je trdo vztrajala. Zdrznil sem se. Seveda ni govorila meni.
Brez vsake romantike je ta ženska, pa mi je vseeno všeč. Če bi se prav oblekla, bi bila skoraj podobna moji Poloni. Škoda, prezgodaj se je rodila.
»Sonetni venec ti poklanjam. Akrostih poglej! Tu so črke tvojega imena.«
»Tvoj je, obdrži ga! Do Novega mesta so šušljali o naju.«
Menim, da ga je zelo prizadela, saj je za hip utihnil in potem poskusil drugače.
»Povej mi, Julija, si bila z njim srečna?«
»Molči, France!«
Slišal sem vzdih in nato njeno vprašanje:
»Srečna …? Kaj pa je sreča.«
V pesmi kliše, sem hitro pomislil, mora celo naglas.
»Sonetni venec …, kot najin otrok je. Tebi sem ga ustvaril,« je ljubeče zazvenel spet Francetov glas in siva senca se je vzpela skoraj do okna.
Še usta so mi ostala odprta, ko sem slišal, kako se je raznežila. Tako lepo je zvenelo.
»Tvoje pesmi… Poezije … še vedno so med ljudmi. Slaven si, France! Slovenci in drugi narodi po svetu te častijo.«
»In tebe, moja muza.«
Bilo je tako kičasto lepo slišati, da sem se zjokal, ko sem ob tem pomislil na pesmi, Polono in sebe. Sploh ne vem, kako sta se poslovila.
Pravijo, da gre, duh navadno na pokopališče. Meni je Francetova senca izginila za spomenikom. Gotovo je odšel v Kranj.
Ko je v stolnici odbila eno, je bilo okno že zaprto, Julija pa verjetno spet tam na Marofu.
