Vse zgodbe so kot reke. Imajo svoj izvir, svojo strugo, svoj potok, svoje ustje. Pripadajo vsem državam, skozi katere tečejo, prav tako kot zgodbe vseh ljudi, ki jih berejo.
Spokorni rumeni krog sonca, pada na streho hiše, iz kljuna robustne Petrove ptice ...
Z njimi živiš. Ob zgodbah, ob rekah ... V tišini ... tišini ...
One izvirajo. Zvirajo se. Prečkajo se. Vijugajo se ... Skrivnostno življenje v notranjosti ...
Raztegujejo utrujene kosti, v smeri ravnine.
Pod plaščem oblakov in grmenja, kakor neukročeni divji konji, nabrekli od besa, blatni, vrtinčeni, stresajo mostove kot sedla s sebe.
Imajo glavo, telo, trup in rep.
Podedovano energijo pokrajine, praznovanja, preobrazbo je mogoče razbrati skozi tokove podtoka.
Nenehni preroški klic, v vrtincu potoka pozablja na čas, onstran vidnega, melodičnega govora, vodojeda, piše resnico svojega bitja ...
Vijugaste vode kače, tihe zgodovine, vlečejo iz svoje stare kože, za seboj puščajo prevlečene podloge korit.
Zdrave in modre! So hitre in počasne! Vode v reki nagovarjajo reko.
Motne so in jasne. Vesele in žalostne, v svojem toku, zapuščene, zaraščene ... Prehod oblakov nad pokrajino potoka, prežijo ...
Živijo kot v zgodbi ... Težko je živeti od njih.
Izvirajo iz njih samih, zahvalni stiski rok, valovite kretnje: trava, listje, veje, človeške roke, izreki ust ... lastnosti nasilja.
Okvirji ... oblike ... krhke sanje ... Žive kličejo ... Mrtve objokujejo ... Podhranjeni, dogovorjeni, spomini ...
Ustavljajo jih jezovi. Od njih se branijo z nasipi ...
Zgodbe, pokrite s platnicami knjig, uporabljajo črke ... Tečejo po označenih straneh ... Beseda za besedo ... Predstavljajo se po naslovih.
Tudi brez naslovov se vseeno predstavljajo ... Promocije, promocijske predstavitve ...
Vse zgodbe so kot reke. Imajo svoj izvir, svojo strugo, svoj potok, svoje ustje. Pripadajo vsem državam, skozi katere tečejo, prav tako kot zgodbe vseh ljudi, ki jih berejo.
Spokorni rumeni krog sonca, pada na streho hiše, iz kljuna robustne Petrove ptice ...
Z njimi živiš. Ob zgodbah, ob rekah ... V tišini ... tišini ...
One izvirajo. Zvirajo se. Prečkajo se. Vijugajo se ... Skrivnostno življenje v notranjosti ...
Raztegujejo utrujene kosti, v smeri ravnine.
Pod plaščem oblakov in grmenja, kakor neukročeni divji konji, nabrekli od besa, blatni, vrtinčeni, stresajo mostove kot sedla s sebe.
Imajo glavo, telo, trup in rep.
Podedovano energijo pokrajine, praznovanja, preobrazbo je mogoče razbrati skozi tokove podtoka.
Nenehni preroški klic, v vrtincu potoka pozablja na čas, onstran vidnega, melodičnega govora, vodojeda, piše resnico svojega bitja ...
Vijugaste vode kače, tihe zgodovine, vlečejo iz svoje stare kože, za seboj puščajo prevlečene podloge korit.
Zdrave in modre! So hitre in počasne! Vode v reki nagovarjajo reko.
Motne so in jasne. Vesele in žalostne, v svojem toku, zapuščene, zaraščene ... Prehod oblakov nad pokrajino potoka, prežijo ...
Živijo kot v zgodbi ... Težko je živeti od njih.
Izvirajo iz njih samih, zahvalni stiski rok, valovite kretnje: trava, listje, veje, človeške roke, izreki ust ... lastnosti nasilja.
Okvirji ... oblike ... krhke sanje ... Žive kličejo ... Mrtve objokujejo ... Podhranjeni, dogovorjeni, spomini ...
Ustavljajo jih jezovi. Od njih se branijo z nasipi ...
Zgodbe, pokrite s platnicami knjig, uporabljajo črke ... Tečejo po označenih straneh ... Beseda za besedo ... Predstavljajo se po naslovih.
Tudi brez naslovov se vseeno predstavljajo ... Promocije, promocijske predstavitve ...
