ravnica se
vzdiguje v joku
nenavajena
na lajanje in krike
naboj v cevi
jelenjad skriva šum
z zoro diši
veter v laseh
v nabrekli žili
lovska strast gori
vse bolj so leni
vesljaji sonca
v hrupu
obok nebeški pokriva
kot dva zvezdna utrinka v noči
ugasle jelenove oči
SVITANJE
Ne pustim
da sem
plen
pajka črnine
iz toplega pepela
noči
dani se dan
na mojem pragu
strune
instrumenti zore
prsti
sence glas
zvok zvonki
svitanja
VOJAKOVA LJUBEZEN
Pred nami je streljala ravnica,
parajoča kot noht
očesne zenice,
hiteli smo v prvo kavarno,
prepustiti se opijanju,
dokler se ne izlije iz nas.
Same med seboj,
šepetale so skrite vrbe,
ta noč ne bo ista
kot vse druge
izlizane vojaške noči,
v somraku sam,
tvoje so me oči zažgale.
Takrat sem mislil,
vešč sem
z vsako potezo in šalo
osvojiti ženo,
moraš ji najti struno!
Vse to so bile
stvari neumne,
vso noč sem udarjal
na napačne strune
Veter trese stebla trave,
gazimo v korak blatni.
Pod čelado penasta usta,
z mrzlo roko brišem slino …
Predaj se
po bitki,
rekla si –
od prvega trenutka
bil sem ti drag,
a ne toliko,
da bila bi moja!
Razumel nisem,
kaj se ti po glavi mota!
Zakaj je sreči sojeno
biti le nasmeh
na ustnicah življenja!
LJUBEZEN V SKLONIH
IMENOVALNIK (Kdo, kaj?)
– Jaz!
RODILNIK (Koga, česa?)
– Tebe!
Gledal sem z očmi,
s katerimi nas drugi vidijo …
DAJALNIK (Komu, čemu?)
– Tebi!
Tekel sem
kot reka proti svojemu morju …
TOŽILNIK (Koga, kaj … ljubim …?)
– Tebe!
Ubijalko
vsake radosti …
MESTNIK (O komu, o čemu?)
– O srcu …!?
Sled srca so
solze na obrazu …
ORODNIK (S kom, s čem?)
– S teboj!?
Kot
izkrivljeni
naglas
v prostoru,
če bi bil sneg
z neba, ki se drobi,
za tebe bil bi
črna drobtina snega.
IZSELJENCI
Avtobusna postaja.
Kam postaviti nogo?
V avtobusu,
z vsemi,
v tisti tišini in miru,
kakršen je samo pri pozdravljanju,
znova se vse je ponudilo:
In ženske in otroci in ta Domovina …
blatni kosi prsti s čevljev …
Vse se pri vsakem odhodu
z bolečino iztrga iz srca in ne da od sebe …
Vsem je pod grlom Nemčija!?
Z vsakim odhodom je Domovina bližja!?
Vsako pozdravljanje je zadnje!?
Vsi se ovijajo v:
»Svoje misli, v svojo bolečino …«
»V nedokončane hiše …«
»Neizobražene otroke …«
»Neporočene, neoženjene …«
In spet bi mnogi, če bi lahko, pod sonce …
Pod katerega greš,
ki se ga veseliš …
In tisto ne greje!?
Tisto boli.
ENOSTAVNA LJUBEZENSKA PESEM
– ?
– !
PIKA KI ČAKA PESEM
.
PESNIKOV POKOP*
V noč,
v dolgo deževno noč,
Pesnikovo telo privlečejo,
na konec orebiškega mestnega pokopališča,
v golo vodo ga položijo,
z dežjem napolnjenega do polovice
dva dni prej
izkopanega groba
v prisotnosti:
Občinskega pisarja,
Tovariša iz odbora in
Tovariša iz odbora, Tovariša iz Notranjih zadev,
katerega popravi, prosim lepo,
Tovariš iz MNZ
in Tovariš »od zgoraj« ki se mu vsi štirje klanjajo,
o katerem ne vedo niti črke,
»Tovariš je od zgoraj« …
V noč,
v dolgo deževno noč,
na konec orebiškega mestnega pokopališča,
Pesnikovo telo položijo,
v golo ga vodo položijo,
v izkopan, nezasut grob,
v rodni Žrnovnici …
Mnogi so se v njegovih knjigah prepoznali,
niti mesta za pokop mu niso dali …
»Tovariš od zgoraj« izbledelih las
pod črnim dežnikom,
Tovariša iz Notranjih zadev,
kateri popravi, prosim lepo,
MNZ …
V črno beležko kratko vpiše,
»Tovariš od zgoraj« strokovno pospremljen,
s službeno baterijsko svetilko
zadolženo pod šifro K – 63 navzočega Tovariša … Šegedin Peter
… OPRAVLJENO …
Pa se podpiše:
Najprej Tovariš »od zgoraj« pa Tovariš iz Notranjih zadev,
popravek – iz MNZ …
Pa Tovariš občinski pisar,
ki bi se glej moral podpisati na koncu,
pa tista dva Tovariša iz odbora,
najprej starejši Tovariš,
deset let mlajši,
od tega drugega Tovariša,
pa pomočnik Tovariš,
prvega Tovariša …
ASKIN PLES
V Mestni kavarni to je bilo
kavo so pili
pesnika dva
in
Bela.
Ivo, uglajen gospod.
Bela, dama.
Miroslav se je ukvarjal s tem
ni rekel niti besede
vsako nadaljnje srečanje
je v mislih preprečeval.
V agoniji ustvarjanja
Pesnika dva
na deskah, ki pomenijo življenje Prekleta dvorišča duš
Ivova Aska Pleše
Askin ples.
PREPROGA
Kadar morje preprogo veze,
Valov mu kapljice
Pomagajo preprogo tkati.
Kjer se kakšen galeb spusti
Kot tkalec preprogo tkati,
A v tkanje se vtkati.
Zgodi se da se bela ladja
se na sredi ustaviti
In v tkanje se vtke.
Zgodi se da kdaj ribiči
mu cele mreže podarijo,
da se preproga lahko tke.
Od nekod delfin prihaja …
Ni delfin za kanje.
Delfin se le igra
in para morja tkanje.
Drage, 23. 10. 2012.
NEVIHTNA OBJEST
Nekaj
v zraku,
nevihtna objest,
črni oblak grmi,
zasidran
v
sedanjost …
Enoličnost brezvetrja
spokojnost kotička,
na koncu sveta,
dlje in dlje,
in od
oddaljene dalje
še naprej,
še naprej.
Valjajo
valovi
kamnito ladjo
na privezu,
na koncu neba,
s tistim istim koncem
konca,
pada na zemljo …
Nevtralnost
gibanja
umirjena
se dviga nad
kamniti
Vis.
Ostanek sveta
nedosegljiv pogled
smaragdni Jadran,
v prazni modrini
voda in nebo
v enem.
Labirintna
struktura
tišine.
Molči
šum s plaže.
Kamnito telo
greje sonce.
Z življenjem vrvi steza,
trdi kamnit
otok
lomi rodovitno drobovino
od začetka
do sedaj.
Nočno tišino zbuja mraz,
tonejo v črni mrak in sen
Ravnik,
Greben,
Budihovec,
Paržan …
Dolaška Draga, 11. 11. 2012.
ZAKLOPATICA
Pepel toplih žarkov zvezdic žari v zoglenelemu dnevu, v žaru izčrpanosti. Zaklopatica, biser v školjki otočka, skrita onkraj, ogrnjena, v razredčenih vejah počutja. Z instrumenti obzorja godbe boža galeba.
Na izbranem smaragdu Jadrana rep lastovke Lastova, palače plazilcev, svetleče ognjene-kače peščenega grebena, potone v neskončnost vodne modrine, za seboj v hitenju valov ne poravnava sledi v zalivu razvaline.
V nebotičnikih molčijo neugasle sreče. Zatemnitev cipres z druge strani roba dneva. Vrnitev noči.
Zaklopatica, otok Lastovo
LABIRINTI SPOMINOV
Pospeševalci pojav
vsebinskih nedoločenosti
šumeči cunamiji laži
shizofreni sistemi
tema napetosti
podzavedna duša
labirinta spomina
izsiljeno iskrena
Crno, 20. maja 2012.
JESENI V ZAGREBU
Nič ni
takšnega, kot so
jeseni v Zagrebu,
ko se po
ulicah starega mesta,
raztresajo zreli kostanji …
Šestinski dežniki
s kapljicami dežja odrivajo
odpadlo jesensko listje …
Kaptol,
Trg Bana,
Kvartić,
Dolac,
Novi Zagreb,
Ilica …
Eno mesto,
a tisoč obrazov …
Trg Bana, 2. oktobra 2012.
POVEZAVA KI SE IMENUJE ČLOVEK
Ko berem Ethana Allena
…
v živalskemu telesu oživljen
v naravni dediščini
narava hudobnega
narava dobrega
vseeno
samovoljno uravnava
sebična
stara
zmes
vseh bitij
naše starosti
v vesolju
v
popolnosti
skal
bitij
povezava ki se imenuje človek
na koncu koncev izpustiti
ne biti boljši
kot bi bil
če sploh obstajal ne bi.
Plavno pri Kninu, 29. januarja 2013.
ODA PESMI/ODA LJUDEM
Obstajajo nekatere pesmi,
kot tudi obstajajo nekateri ljudje,
katere/kateri, niso prispele/i,
nikamor,
niti v eno družbo,
niti v eno knjigo …
Pa spet, prikrivati/skrivati,
da jih ni,
da jih nikoli niti ni bilo,
da se niso rodili,
da nikoli niso niti napisane,
ne dati se jim zjokati …
ne dati jim zapeti …
Tudi za njih velja, takšni, kakršni so.
Tudi za njih velja, takšne, kakršne so …
vedeti,
… pa tudi če jim je sojeno
na grobišču besed končati …
LOVEC NA JELENE
ravnica se
vzdiguje v joku
nenavajena
na lajanje in krike
naboj v cevi
jelenjad skriva šum
z zoro diši
veter v laseh
v nabrekli žili
lovska strast gori
vse bolj so leni
vesljaji sonca
v hrupu
obok nebeški pokriva
kot dva zvezdna utrinka v noči
ugasle jelenove oči
SVITANJE
Ne pustim
da sem
plen
pajka črnine
iz toplega pepela
noči
dani se dan
na mojem pragu
strune
instrumenti zore
prsti
sence glas
zvok zvonki
svitanja
VOJAKOVA LJUBEZEN
Pred nami je streljala ravnica,
parajoča kot noht
očesne zenice,
hiteli smo v prvo kavarno,
prepustiti se opijanju,
dokler se ne izlije iz nas.
Same med seboj,
šepetale so skrite vrbe,
ta noč ne bo ista
kot vse druge
izlizane vojaške noči,
v somraku sam,
tvoje so me oči zažgale.
Takrat sem mislil,
vešč sem
z vsako potezo in šalo
osvojiti ženo,
moraš ji najti struno!
Vse to so bile
stvari neumne,
vso noč sem udarjal
na napačne strune
Veter trese stebla trave,
gazimo v korak blatni.
Pod čelado penasta usta,
z mrzlo roko brišem slino …
Predaj se
po bitki,
rekla si –
od prvega trenutka
bil sem ti drag,
a ne toliko,
da bila bi moja!
Razumel nisem,
kaj se ti po glavi mota!
Zakaj je sreči sojeno
biti le nasmeh
na ustnicah življenja!
LJUBEZEN V SKLONIH
IMENOVALNIK (Kdo, kaj?)
– Jaz!
RODILNIK (Koga, česa?)
– Tebe!
Gledal sem z očmi,
s katerimi nas drugi vidijo …
DAJALNIK (Komu, čemu?)
– Tebi!
Tekel sem
kot reka proti svojemu morju …
TOŽILNIK (Koga, kaj … ljubim …?)
– Tebe!
Ubijalko
vsake radosti …
MESTNIK (O komu, o čemu?)
– O srcu …!?
Sled srca so
solze na obrazu …
ORODNIK (S kom, s čem?)
– S teboj!?
Kot
izkrivljeni
naglas
v prostoru,
če bi bil sneg
z neba, ki se drobi,
za tebe bil bi
črna drobtina snega.
IZSELJENCI
Avtobusna postaja.
Kam postaviti nogo?
V avtobusu,
z vsemi,
v tisti tišini in miru,
kakršen je samo pri pozdravljanju,
znova se vse je ponudilo:
In ženske in otroci in ta Domovina …
blatni kosi prsti s čevljev …
Vse se pri vsakem odhodu
z bolečino iztrga iz srca in ne da od sebe …
Vsem je pod grlom Nemčija!?
Z vsakim odhodom je Domovina bližja!?
Vsako pozdravljanje je zadnje!?
Vsi se ovijajo v:
»Svoje misli, v svojo bolečino …«
»V nedokončane hiše …«
»Neizobražene otroke …«
»Neporočene, neoženjene …«
In spet bi mnogi, če bi lahko, pod sonce …
Pod katerega greš,
ki se ga veseliš …
In tisto ne greje!?
Tisto boli.
ENOSTAVNA LJUBEZENSKA PESEM
– ?
– !
PIKA KI ČAKA PESEM
.
PESNIKOV POKOP*
V noč,
v dolgo deževno noč,
Pesnikovo telo privlečejo,
na konec orebiškega mestnega pokopališča,
v golo vodo ga položijo,
z dežjem napolnjenega do polovice
dva dni prej
izkopanega groba
v prisotnosti:
Občinskega pisarja,
Tovariša iz odbora in
Tovariša iz odbora, Tovariša iz Notranjih zadev,
katerega popravi, prosim lepo,
Tovariš iz MNZ
in Tovariš »od zgoraj« ki se mu vsi štirje klanjajo,
o katerem ne vedo niti črke,
»Tovariš je od zgoraj« …
V noč,
v dolgo deževno noč,
na konec orebiškega mestnega pokopališča,
Pesnikovo telo položijo,
v golo ga vodo položijo,
v izkopan, nezasut grob,
v rodni Žrnovnici …
Mnogi so se v njegovih knjigah prepoznali,
niti mesta za pokop mu niso dali …
»Tovariš od zgoraj« izbledelih las
pod črnim dežnikom,
Tovariša iz Notranjih zadev,
kateri popravi, prosim lepo,
MNZ …
V črno beležko kratko vpiše,
»Tovariš od zgoraj« strokovno pospremljen,
s službeno baterijsko svetilko
zadolženo pod šifro K – 63 navzočega Tovariša … Šegedin Peter
… OPRAVLJENO …
Pa se podpiše:
Najprej Tovariš »od zgoraj« pa Tovariš iz Notranjih zadev,
popravek – iz MNZ …
Pa Tovariš občinski pisar,
ki bi se glej moral podpisati na koncu,
pa tista dva Tovariša iz odbora,
najprej starejši Tovariš,
deset let mlajši,
od tega drugega Tovariša,
pa pomočnik Tovariš,
prvega Tovariša …
ASKIN PLES
V Mestni kavarni to je bilo
kavo so pili
pesnika dva
in
Bela.
Ivo, uglajen gospod.
Bela, dama.
Miroslav se je ukvarjal s tem
ni rekel niti besede
vsako nadaljnje srečanje
je v mislih preprečeval.
V agoniji ustvarjanja
Pesnika dva
na deskah, ki pomenijo življenje Prekleta dvorišča duš
Ivova Aska Pleše
Askin ples.
PREPROGA
Kadar morje preprogo veze,
Valov mu kapljice
Pomagajo preprogo tkati.
Kjer se kakšen galeb spusti
Kot tkalec preprogo tkati,
A v tkanje se vtkati.
Zgodi se da se bela ladja
se na sredi ustaviti
In v tkanje se vtke.
Zgodi se da kdaj ribiči
mu cele mreže podarijo,
da se preproga lahko tke.
Od nekod delfin prihaja …
Ni delfin za kanje.
Delfin se le igra
in para morja tkanje.
Drage, 23. 10. 2012.
NEVIHTNA OBJEST
Nekaj
v zraku,
nevihtna objest,
črni oblak grmi,
zasidran
v
sedanjost …
Enoličnost brezvetrja
spokojnost kotička,
na koncu sveta,
dlje in dlje,
in od
oddaljene dalje
še naprej,
še naprej.
Valjajo
valovi
kamnito ladjo
na privezu,
na koncu neba,
s tistim istim koncem
konca,
pada na zemljo …
Nevtralnost
gibanja
umirjena
se dviga nad
kamniti
Vis.
Ostanek sveta
nedosegljiv pogled
smaragdni Jadran,
v prazni modrini
voda in nebo
v enem.
Labirintna
struktura
tišine.
Molči
šum s plaže.
Kamnito telo
greje sonce.
Z življenjem vrvi steza,
trdi kamnit
otok
lomi rodovitno drobovino
od začetka
do sedaj.
Nočno tišino zbuja mraz,
tonejo v črni mrak in sen
Ravnik,
Greben,
Budihovec,
Paržan …
Dolaška Draga, 11. 11. 2012.
ZAKLOPATICA
Pepel toplih žarkov zvezdic žari v zoglenelemu dnevu, v žaru izčrpanosti. Zaklopatica, biser v školjki otočka, skrita onkraj, ogrnjena, v razredčenih vejah počutja. Z instrumenti obzorja godbe boža galeba.
Na izbranem smaragdu Jadrana rep lastovke Lastova, palače plazilcev, svetleče ognjene-kače peščenega grebena, potone v neskončnost vodne modrine, za seboj v hitenju valov ne poravnava sledi v zalivu razvaline.
V nebotičnikih molčijo neugasle sreče. Zatemnitev cipres z druge strani roba dneva. Vrnitev noči.
Zaklopatica, otok Lastovo
LABIRINTI SPOMINOV
Pospeševalci pojav
vsebinskih nedoločenosti
šumeči cunamiji laži
shizofreni sistemi
tema napetosti
podzavedna duša
labirinta spomina
izsiljeno iskrena
Crno, 20. maja 2012.
JESENI V ZAGREBU
Nič ni
takšnega, kot so
jeseni v Zagrebu,
ko se po
ulicah starega mesta,
raztresajo zreli kostanji …
Šestinski dežniki
s kapljicami dežja odrivajo
odpadlo jesensko listje …
Kaptol,
Trg Bana,
Kvartić,
Dolac,
Novi Zagreb,
Ilica …
Eno mesto,
a tisoč obrazov …
Trg Bana, 2. oktobra 2012.
POVEZAVA KI SE IMENUJE ČLOVEK
Ko berem Ethana Allena
…
v živalskemu telesu oživljen
v naravni dediščini
narava hudobnega
narava dobrega
vseeno
samovoljno uravnava
sebična
stara
zmes
vseh bitij
naše starosti
v vesolju
v
popolnosti
skal
bitij
povezava ki se imenuje človek
na koncu koncev izpustiti
ne biti boljši
kot bi bil
če sploh obstajal ne bi.
Plavno pri Kninu, 29. januarja 2013.
ODA PESMI/ODA LJUDEM
Obstajajo nekatere pesmi,
kot tudi obstajajo nekateri ljudje,
katere/kateri, niso prispele/i,
nikamor,
niti v eno družbo,
niti v eno knjigo …
Pa spet, prikrivati/skrivati,
da jih ni,
da jih nikoli niti ni bilo,
da se niso rodili,
da nikoli niso niti napisane,
ne dati se jim zjokati …
ne dati jim zapeti …
Tudi za njih velja, takšni, kakršni so.
Tudi za njih velja, takšne, kakršne so …
vedeti,
… pa tudi če jim je sojeno
na grobišču besed končati …
