Osebna izkaznica filma: Prvi zadrski igrani film. Originalni naslov: Mali velikan (Mali div), 2013. Trajanje: 95. min. Jezik: hrvaški. Dežela: Hrvaška. Producenti: Sanja Peroš, Igor Goić, Branimir Čakić. Režiser: Igor Goić. Scenarij: Branimir Čakić. Direktor fotografije: Igor Goić. Montaža: Igor Goić, Marino Grgurev. Uloge: Enio Meštrović, Paola Slavica, Sanja Zalović, Josip Mihatov, Dragan Veselić, Valter Šarović, Josip Major, Jure Aras, Žana Bumber.
Naslov filma je posvečen herojem iz ozadja, preprostim ljudem, o katerih se ne piše, ki so predmet kolektivnega posmehovanja ali pa so v svojem kraju označeni kot čudaki. Zaradi prevelikega sočutja do živali, rastlin, stvari, bolj kot pa do ljudi samih, je vse usodno povezano, v civiliziranemu svetu pa oni živijo na svoj način, po svoje.
Rešujejo polže s ceste … Zakaj to delajo? Ne zaspi, če tega ne stori. Psihološko jedro. Prepoznamo se. Tudi sam sem del tega, poudarja scenarist filma Branimir Čakić. Glavni igralec Enio Meštrović je vsekakor eden od takšnih. Pravzaprav mu niti ni bilo potrebno igrati. Nadaljeval je s tem, kar v stvarnem življenju tudi je. Interes za film je ogromen. Tako kot čas leti, tako tudi raste povpraševanje za ponovno organizacijo njegovega prikazovanja in uvrstitev v redno distribucijo.
Sporočilo filma je – delovati iz usmiljenja. Sočutje z milostjo, za usmiljenje, za dostojanstvo sočutja, katero plemiti tiste, ki jim je mar… Narediti nekaj za neznanca, kar pa malo kdo stori, vedno izpostavljen okolju, ki ga doživlja kot čudaka. To je edino sporočilo filma.
Cilj filma je spodbujanje sočutja. Igor Goić, režiser, je bil dovolj pogumen, da se je obrnil na Branimira Čakića z idejo za iskreno, toplo zgodbo. Od zgodb, ki krožijo, v glavnem utemeljenih na osebnih izkušnjah, enako težkih pri preživljanju enih in drugih, se je rodila ta filmska zgodba. Levji delež je opravil Valter Šarović iz jasnega razloga – razloga izkušnje – ima nos.
Junaki filma so utrujeni od razmišljanja o sovražniku, ki nima obraza. Izpostavljeni so stalnemu potiskanju na sam rob, podtikanjem. So brez medijskega prostora, ki so si ga nesporno zaslužili. A film gre počasi po svoji poti, navkljub želji nekaterih, da se o filmu čim manj govori. Za takšne podvige je nujno potrpežljivo in naporno delo celotnega tima ljudi. Veliko časa bo minilo, da si bo ekipa opomogla, tako mentalno kod tudi finančno, kajti vsak je dobesedno vložil v film …I gor, Enio i Branimir so dali največ.
Po prvi preizkusni projekciji filma Mali div v zadrskem Lutkovnem gledališču – objokani in sijoči obrazi prisotnih ne lažejo. Film se dotika točke, ki se je je treba dotakniti. Dotika se našega čustvenega jedra. Sporočilo odmeva. Igrali filma z veseljem sprejemajo to, česar prej niso niti zapazili. Ljudje so po gledanju filma tudi sami začeli reševati polže, mačke in ptice. To so vrednote, ki so nad katero koli umetniško poanto.
Kaj pa bo s filmom naprej? Ima svojo pot. Kot vsako umetniško delo živi za sebe. Odzivi so več kot pozitivni. V okrutnem okolju tega mesta je navada, da vsakega, kdor se želi razlikovati ali pa morda potrditi kot resnični ustvarjalec, kar ni skrivnost, žrtev kolektivnega posmehovanja, molk je nagrada. Veliko dežurnih gobezdal je film zamolčalo. Ta molk pa je potrdilo njegove vrednosti.
Ta film so, kar zadeva igralsko in tehnično ekipo, delali strokovnjaki, med katerimi so bili tudi amaterji, karkoli pomeni ta vprašljivi nazivom. Prava amaterji v sta le igralca Enio Meštrović in Josip Major, medtem ko se vsi drugi z igranjem preživljajo.
Pogosti komentarji na film so »Vsaka čast, skoraj sem se zjokal.« ali pa »Zjokal sem se.« Celo mačo-karakterji niso ostali ravnodušni. Nihče ne beži od dejstva, da ta film ni za vsakogar, kar pa tako noben film tudi ni. To je film za občutljive duše. Film Mali div je pokazal: Občutljive duše še obstajajo!
Finančna omejitev, časovna soglasja, iskanje razpoložljivega časa … Nujno je bilo improvizirati, a konfliktov kreativne narave ni bilo. Najtežje je bilo uskladiti čas. Težko je organizirati nekaj takšnega. Ne moreš si dopustiti luksuza strogosti do nekogar, ki dela brez honorarja, ki dela zaradi sebe. Težko je najti v Zadru deset ljudi iz iste stroke, ki bi lahko kvalitetno sodelovali, zato so se pri filmu zatekli k majhni zvijači: zdavnaj skregane pomiriti v medgeneracijski povezavi in ustvarjati nekaj novega – film.
Nikomur ni žal, padajo celo vprašanja: »Kaj naprej?« Projekt gre naprej. Ponujajo se glasbeno-književne navezave. Dotakniti se z glasbo – zakaj ne bi mogli reči: Mali div je glasbeni film, ker glasba pogosto vlada v filmu, čemur glavni junaki ne oporekajo. V filmu so se izrazili ljudje, ki so v glasbi čez dvajset let, kar strokovnjakom zagotovo ne bo ušlo.
Prav pri glasbi je v Zadru molk, ne-komentar je največja nagrada, ki jo lahko ustvarjalci dobijo. V glasbeni ekipi so se izkazali: Nikola Špralja, Branimir Čakić, Ivo Ivić, producent, alfa in omega, Ivan Grancarić tonski mojster, ki je dal velik doprinos in izkustveno označil, rešil zvočno ozadje filma.
Ves film leži na odnosu očeta in hčerke. Brez tega igralskega soodnosa bi vse padlo v vodo in v filmu je to najmočnejše. Enia, Paola Slavica, se je prav tako posrečilo enakovredno ohraniti karizmo in čustveno prodornost.
Po mnogih reprizah gledanja filma Mali div je ekipa enotna v enem. Če bi ponovno snemali film, bi ga posneli enako. Ob delu se je film ustvarjal, rasel, se sproti spreminjal, dopolnjeval…
Film za razliko od gledališča ni trenutna živa realizacija, lahko ga oživljamo z dodajanjem sekvenc, kar pa v tem filmu ni niti potrebno. On je enostavno zadetek, hit. To je film mesta. Nekateri so pripominjali, da je preveč lokalen. Takšen je po sledi te izjave tudi Ta divna splitska noć, vendar se je takšna in podobna zgodba lahko zgodila v katerem koli drugem mestu. V filmu je veliko Zadra, a to vendar ni film o Zadru. Nekdo je rekel, da so film snemali v vsej zadrski županiji, kar pa ni res. Glavni oseba teče od Zagreba do Zadra in tako se skozi film sprehodi skozi Lepo našo. Smešno je naglaševati lokalnost, ker bi vsi filmi Woody Allena spadali v to kategorijo. To je samo ena od ravni filmskega rokopisa. Dve tretjini ljudi, ki so si film ogledali in o njem nekaj povedali, so nad filmom navdušeni. Ena tretjina ljudi pa je s filmom popolnoma nezadovoljna, pač iz njim poznanih razlogov, o katerih težko ali pa sploh ne moremo govoriti v javnosti. Tretjih ni.
Ekipa filma Mali div se je obrnila na mnoge, svetovno priznane ekipe. Ti so naredili vse, da bi pomagali. Del ljudi (igralcev iz ozadja), je počel vse, da bi se projekt zaustavi – ta del je upal, da od njega ne bo nič in če bi se le izvedel, to delo ne bo vredno komentarjev. A ko se je dogodil Mali div, je pometel vse zahrbtne igralce iz ozadja. Hrvaška filmska industrija ne more oprostiti ekipi Malega diva, ker se ji je posrečilo narediti film brez njihovih sredstev.
Film je nastal zunaj velemesta, zunaj centrov moči. Američani svoje filme delajo v Hollywoodu in ne samo v njem, a Hollywood ni glavno mesto niti ene zvezne države, ni niti mesto, je samo glavno mesto filmske industrije in kot tak je izpostavljen neugodni konkurenci številnih filmskih centrov Amerike in ostalega sveta, ki po njegovem vzoru ustvarjajo svoje Hollywoode.
Vodilno načelo ekipe Malega diva je bilo napraviti kvaliteten film in to bo omogočilo drugačen pogled na stvari. Za ta film, ki je prvi zadrski igrani film, lahko prosto in brez najmanjšega pretiravanja rečemo: nastal je iz zadrske filmske šole.
Osebna izkaznica filma: Prvi zadrski igrani film. Originalni naslov: Mali velikan (Mali div), 2013. Trajanje: 95. min. Jezik: hrvaški. Dežela: Hrvaška. Producenti: Sanja Peroš, Igor Goić, Branimir Čakić. Režiser: Igor Goić. Scenarij: Branimir Čakić. Direktor fotografije: Igor Goić. Montaža: Igor Goić, Marino Grgurev. Uloge: Enio Meštrović, Paola Slavica, Sanja Zalović, Josip Mihatov, Dragan Veselić, Valter Šarović, Josip Major, Jure Aras, Žana Bumber.
Naslov filma je posvečen herojem iz ozadja, preprostim ljudem, o katerih se ne piše, ki so predmet kolektivnega posmehovanja ali pa so v svojem kraju označeni kot čudaki. Zaradi prevelikega sočutja do živali, rastlin, stvari, bolj kot pa do ljudi samih, je vse usodno povezano, v civiliziranemu svetu pa oni živijo na svoj način, po svoje.
Rešujejo polže s ceste … Zakaj to delajo? Ne zaspi, če tega ne stori. Psihološko jedro. Prepoznamo se. Tudi sam sem del tega, poudarja scenarist filma Branimir Čakić. Glavni igralec Enio Meštrović je vsekakor eden od takšnih. Pravzaprav mu niti ni bilo potrebno igrati. Nadaljeval je s tem, kar v stvarnem življenju tudi je. Interes za film je ogromen. Tako kot čas leti, tako tudi raste povpraševanje za ponovno organizacijo njegovega prikazovanja in uvrstitev v redno distribucijo.
Sporočilo filma je – delovati iz usmiljenja. Sočutje z milostjo, za usmiljenje, za dostojanstvo sočutja, katero plemiti tiste, ki jim je mar… Narediti nekaj za neznanca, kar pa malo kdo stori, vedno izpostavljen okolju, ki ga doživlja kot čudaka. To je edino sporočilo filma.
Cilj filma je spodbujanje sočutja. Igor Goić, režiser, je bil dovolj pogumen, da se je obrnil na Branimira Čakića z idejo za iskreno, toplo zgodbo. Od zgodb, ki krožijo, v glavnem utemeljenih na osebnih izkušnjah, enako težkih pri preživljanju enih in drugih, se je rodila ta filmska zgodba. Levji delež je opravil Valter Šarović iz jasnega razloga – razloga izkušnje – ima nos.
Junaki filma so utrujeni od razmišljanja o sovražniku, ki nima obraza. Izpostavljeni so stalnemu potiskanju na sam rob, podtikanjem. So brez medijskega prostora, ki so si ga nesporno zaslužili. A film gre počasi po svoji poti, navkljub želji nekaterih, da se o filmu čim manj govori. Za takšne podvige je nujno potrpežljivo in naporno delo celotnega tima ljudi. Veliko časa bo minilo, da si bo ekipa opomogla, tako mentalno kod tudi finančno, kajti vsak je dobesedno vložil v film …I gor, Enio i Branimir so dali največ.
Po prvi preizkusni projekciji filma Mali div v zadrskem Lutkovnem gledališču – objokani in sijoči obrazi prisotnih ne lažejo. Film se dotika točke, ki se je je treba dotakniti. Dotika se našega čustvenega jedra. Sporočilo odmeva. Igrali filma z veseljem sprejemajo to, česar prej niso niti zapazili. Ljudje so po gledanju filma tudi sami začeli reševati polže, mačke in ptice. To so vrednote, ki so nad katero koli umetniško poanto.
Kaj pa bo s filmom naprej? Ima svojo pot. Kot vsako umetniško delo živi za sebe. Odzivi so več kot pozitivni. V okrutnem okolju tega mesta je navada, da vsakega, kdor se želi razlikovati ali pa morda potrditi kot resnični ustvarjalec, kar ni skrivnost, žrtev kolektivnega posmehovanja, molk je nagrada. Veliko dežurnih gobezdal je film zamolčalo. Ta molk pa je potrdilo njegove vrednosti.
Ta film so, kar zadeva igralsko in tehnično ekipo, delali strokovnjaki, med katerimi so bili tudi amaterji, karkoli pomeni ta vprašljivi nazivom. Prava amaterji v sta le igralca Enio Meštrović in Josip Major, medtem ko se vsi drugi z igranjem preživljajo.
Pogosti komentarji na film so »Vsaka čast, skoraj sem se zjokal.« ali pa »Zjokal sem se.« Celo mačo-karakterji niso ostali ravnodušni. Nihče ne beži od dejstva, da ta film ni za vsakogar, kar pa tako noben film tudi ni. To je film za občutljive duše. Film Mali div je pokazal: Občutljive duše še obstajajo!
Finančna omejitev, časovna soglasja, iskanje razpoložljivega časa … Nujno je bilo improvizirati, a konfliktov kreativne narave ni bilo. Najtežje je bilo uskladiti čas. Težko je organizirati nekaj takšnega. Ne moreš si dopustiti luksuza strogosti do nekogar, ki dela brez honorarja, ki dela zaradi sebe. Težko je najti v Zadru deset ljudi iz iste stroke, ki bi lahko kvalitetno sodelovali, zato so se pri filmu zatekli k majhni zvijači: zdavnaj skregane pomiriti v medgeneracijski povezavi in ustvarjati nekaj novega – film.
Nikomur ni žal, padajo celo vprašanja: »Kaj naprej?« Projekt gre naprej. Ponujajo se glasbeno-književne navezave. Dotakniti se z glasbo – zakaj ne bi mogli reči: Mali div je glasbeni film, ker glasba pogosto vlada v filmu, čemur glavni junaki ne oporekajo. V filmu so se izrazili ljudje, ki so v glasbi čez dvajset let, kar strokovnjakom zagotovo ne bo ušlo.
Prav pri glasbi je v Zadru molk, ne-komentar je največja nagrada, ki jo lahko ustvarjalci dobijo. V glasbeni ekipi so se izkazali: Nikola Špralja, Branimir Čakić, Ivo Ivić, producent, alfa in omega, Ivan Grancarić tonski mojster, ki je dal velik doprinos in izkustveno označil, rešil zvočno ozadje filma.
Ves film leži na odnosu očeta in hčerke. Brez tega igralskega soodnosa bi vse padlo v vodo in v filmu je to najmočnejše. Enia, Paola Slavica, se je prav tako posrečilo enakovredno ohraniti karizmo in čustveno prodornost.
Po mnogih reprizah gledanja filma Mali div je ekipa enotna v enem. Če bi ponovno snemali film, bi ga posneli enako. Ob delu se je film ustvarjal, rasel, se sproti spreminjal, dopolnjeval…
Film za razliko od gledališča ni trenutna živa realizacija, lahko ga oživljamo z dodajanjem sekvenc, kar pa v tem filmu ni niti potrebno. On je enostavno zadetek, hit. To je film mesta. Nekateri so pripominjali, da je preveč lokalen. Takšen je po sledi te izjave tudi Ta divna splitska noć, vendar se je takšna in podobna zgodba lahko zgodila v katerem koli drugem mestu. V filmu je veliko Zadra, a to vendar ni film o Zadru. Nekdo je rekel, da so film snemali v vsej zadrski županiji, kar pa ni res. Glavni oseba teče od Zagreba do Zadra in tako se skozi film sprehodi skozi Lepo našo. Smešno je naglaševati lokalnost, ker bi vsi filmi Woody Allena spadali v to kategorijo. To je samo ena od ravni filmskega rokopisa. Dve tretjini ljudi, ki so si film ogledali in o njem nekaj povedali, so nad filmom navdušeni. Ena tretjina ljudi pa je s filmom popolnoma nezadovoljna, pač iz njim poznanih razlogov, o katerih težko ali pa sploh ne moremo govoriti v javnosti. Tretjih ni.
Ekipa filma Mali div se je obrnila na mnoge, svetovno priznane ekipe. Ti so naredili vse, da bi pomagali. Del ljudi (igralcev iz ozadja), je počel vse, da bi se projekt zaustavi – ta del je upal, da od njega ne bo nič in če bi se le izvedel, to delo ne bo vredno komentarjev. A ko se je dogodil Mali div, je pometel vse zahrbtne igralce iz ozadja. Hrvaška filmska industrija ne more oprostiti ekipi Malega diva, ker se ji je posrečilo narediti film brez njihovih sredstev.
Film je nastal zunaj velemesta, zunaj centrov moči. Američani svoje filme delajo v Hollywoodu in ne samo v njem, a Hollywood ni glavno mesto niti ene zvezne države, ni niti mesto, je samo glavno mesto filmske industrije in kot tak je izpostavljen neugodni konkurenci številnih filmskih centrov Amerike in ostalega sveta, ki po njegovem vzoru ustvarjajo svoje Hollywoode.
Vodilno načelo ekipe Malega diva je bilo napraviti kvaliteten film in to bo omogočilo drugačen pogled na stvari. Za ta film, ki je prvi zadrski igrani film, lahko prosto in brez najmanjšega pretiravanja rečemo: nastal je iz zadrske filmske šole.
