- Vem vse: kdaj se je rodil, kje se je šolal, kdaj je odšel v partizane, kaj je napisal. Edino ne vem, kdaj je umrl.
MOJA MALA IZ BOSANSKE KRUPE
Nekoč v zrelih letih je Branko z nekaj drugimi pesniki imel literarni večer v Bihaću. Po koncu večera se mu je približala neka starejša, zdelana ženska in se rokovala z njim.
- Kaj me ne poznaš?
- Ne …
- Poglej me dobro še enkrat.
- Jaz sem Tvoja Mala iz Bosanske Krupe.
Branko jo je pogledal žalostno, presenečeno in ji je jezno rekel:
- Pojdi, in nikomur tega ne reci.
ZOBJE
Branko je redno, vsakega leta prihajal v svoj rostni kraj poleti in bil nekaj časa tam.
Njegovo priljubljeno mesto, kjer je sedel, je bilo pod neko lipo blizu hiše soseda Pera.
Pero je bil starejši moški, navihanec kot Branko, kmečki, ki se je rad šalil in tudi popil dobro kapljico.
Posedala sta tam ure ob kavi, žganju in prigrizku.
Nekoč je rekel Pero Branku:
- Daj, staviva za dva litra žganja, da se bom ugriznil za zadnjico.
- Kako? Pojdi, ne zganjaj šal.
- Lahko, daj, staviva, daj roko.
Branko mu je podal roko.
- Mali, presekaj!
Pristopil je Perov vnuk Lazo in presekal.
Branka je gledal radovedno Pera.
Pero je zinil, vzel iz ust zobno protezo in se je ugriznil z njo za zadnjico.
- Si videl?
Branko je potegnil denar za dva litra žganja.
- Potegnil si me, ampak naj ti bo.
V NAROČJE STEVARDESE
Petdesetih let je potoval Brančilo še z nekaterimi pesniki na neko literarno manifestacijo. Avion je bil star in nezanesljiv. Ko so se vsi posedli, so opazili, da njega ni. Poiskali so ga na bližnjem travniku, kjer je molil nekako tako:
Oče naš, ki si v nebesih,
če se mi karkoli zgodi,
napravi tako,
da padem v naročje stevardesi.
PRI FRIZERKI
Nekoč poleti v osemdesetih je Branko, ko je prišel v rojstni kraj, odšel do Bihaća zaradi nekega opravka in da se mimogrede tudi ostriže.
Frizerka je bila mlada, čedna, vesela in seveda zgovorna … Pripovedovala je o vsem mogočem, medtem ko je strigla Brančila.
- Vem vse: kdaj se je rodil, kje se je šolal, kdaj je odšel v partizane, kaj je napisal. Edino ne vem, kdaj je umrl.
MOJA MALA IZ BOSANSKE KRUPE
Nekoč v zrelih letih je Branko z nekaj drugimi pesniki imel literarni večer v Bihaću. Po koncu večera se mu je približala neka starejša, zdelana ženska in se rokovala z njim.
- Kaj me ne poznaš?
- Ne …
- Poglej me dobro še enkrat.
- Jaz sem Tvoja Mala iz Bosanske Krupe.
Branko jo je pogledal žalostno, presenečeno in ji je jezno rekel:
- Pojdi, in nikomur tega ne reci.
ZOBJE
Branko je redno, vsakega leta prihajal v svoj rostni kraj poleti in bil nekaj časa tam.
Njegovo priljubljeno mesto, kjer je sedel, je bilo pod neko lipo blizu hiše soseda Pera.
Pero je bil starejši moški, navihanec kot Branko, kmečki, ki se je rad šalil in tudi popil dobro kapljico.
Posedala sta tam ure ob kavi, žganju in prigrizku.
Nekoč je rekel Pero Branku:
- Daj, staviva za dva litra žganja, da se bom ugriznil za zadnjico.
- Kako? Pojdi, ne zganjaj šal.
- Lahko, daj, staviva, daj roko.
Branko mu je podal roko.
- Mali, presekaj!
Pristopil je Perov vnuk Lazo in presekal.
Branka je gledal radovedno Pera.
Pero je zinil, vzel iz ust zobno protezo in se je ugriznil z njo za zadnjico.
- Si videl?
Branko je potegnil denar za dva litra žganja.
- Potegnil si me, ampak naj ti bo.
V NAROČJE STEVARDESE
Petdesetih let je potoval Brančilo še z nekaterimi pesniki na neko literarno manifestacijo. Avion je bil star in nezanesljiv. Ko so se vsi posedli, so opazili, da njega ni. Poiskali so ga na bližnjem travniku, kjer je molil nekako tako:
Oče naš, ki si v nebesih,
če se mi karkoli zgodi,
napravi tako,
da padem v naročje stevardesi.
