Nemogoče je ne ponesti v sebi
sledi rodnega kraja.
Vem, da kraj,
ki ga nosim v sebi,
v resnici ne obstaja več,
a ga vseeno ljubosumno čuvam v sebi.
Takšnega.
Na hribčkih razsute hiške,
daleč ena od druge,
ta mala okna,
dograjene trdne plotove,
pod eno glavo vse stanovalce
ohranjen mir in svoje razumevanje
življenja.
Poletni dnevi so se ogašali z bistrino neba,
s toplim soncem.
Povson okrog so v pisanosti trepetale njive,
na ograde so se naslanjale krošnje razcvetelih sljiv
in z razkošnim razsipanjem svojih cvetnih lističev
belile strehe hiš in zeleno travo livad.
Poleti se je s svojim mirom širilo klasje posevka,
željno objeti ves svet.
In ko jeseni po vaških poteh zaškripajo vozovi z bremenom bogate žetve,
se naskrivaj pojavijo mehke megle,
se lahkotno vzpenjajo ob oblakih
in jim dajejo čarobni videz.
Zima se zasvetlika,
z belino površine snega
povezuje nebo in zemljo,
vzpostavlja želeno ravnotežje vsemira.
Potem prihaja božič kot okvir na rečeno podobo,
to velika skrivnost bujenja ljubezni,
ko človek človeka preseneti,
prevzet z vzklikom vere.
Na božič, trd in strog,
oče se širi z odpuščanjem in dobroto na vse,
reže koščke pečenke zvestemu in dobremu psu Runu,
ob katerega pomoči smo vsi shodili, in govori:
“Vsako bitje na svetu naj se danes veseli!”
Po vseh nas je padala toplina pripadanja,
nekakšna moč in vera,
s kateri so se vračali, ko življenje sovražno iznenadi.
Vse to je bilo zatočišče,
skrivno mesto,
varna luka,
nedosegljiva in topla,
oživljenja z vsakim božičnim zborom.
A. B. Š.
Nagovarjam Te s Ti,
tudi jaz sem eden od tistih,
ki piše pesmi,
Antun Branko Šimić,
ker
govorim vsem tistim,
ki jih imam rad,
ki so
in ki niso,
Čudenje v svetu … Golem pod zvezdami,
Med nami Ti,
v ozvezdju,
drevo zvezd …
MRTVEGA DEČKA JE IZVRGLO MORJE
mrtvega dečka je izvrglo morje
ne obračajte glave brez duše
Vi ribiči duš
novi valovi udarjajo z novimi trupli
ob obale morja
KRALJ KAVARN
V avgustu,
Augustin,
Ujević Tin,
Kralj kavarn
v maniri
odličnega enologa
s prevezo čez oči
tekoči kruh pokuša, čašo za čašo vina,
ko ga komaj okusi,
ugane mu ime,
potem pa se nekdo spomni,
naj mu prinesejo čašo vode,
komaj jo je okusil
Kralj kavarn
ves nesrečen
samo reče razorožen:
– Za to imena ne vem!
LJUDJE PERESA
Rdečí sepemberski mesec.
Leto 1911.
Znana zagrebška restavracija.
V njem Miroslav Krleža
za mizo sedi sam.
Zlati dan se končuje.
V nišo pod svodom
starinska streha
stare lesene koče
ob oknu
s pogledom vzdolž Ilice
stopi in sede
pod starinske grede
ob enakem času
kako vsak
od boga dan
točen kot ura
ves v svojem svetu
Matoš, Antun Gustav.
Pod isto streho
dva
človeka peresa.
S šopom pesmi u žepu
v lovu na Matoša
za skok do mize:
obvladan z bontonom,
zagrebško vzgojo,
dobro staro
gosposkega kova
s pomanjkanjem samozavesti.
Z mladostjo.
Tremo.
Strahom.
Namesto da bi spregovoril,
se zaznamoval s spoštovanjem,
spravil čez ustnice besede,
je ob prvi primerni priložnosti
zbral pogum
in zbežal.
Da ni stopil pred obraz tega moža,
si je težko kdajkoli oprostil
Miroslav Krleža.
1911. september.
RESNICA
Natančno pred 2016. leti
se je v betlehemskem hlevčku
rodila Resnica.
Resnici je bilo ime Jezus.
Sin božji,
Resnica Jezus,
Na desni Očetu sedi.
Na začetku je bila beseda.
Jezus,
Beseda
in
Resnica.
Spočetega po
Svetem duhu
Človek križa.
Resnica
je opogumila mnote,
ki so doumeli,
v njih se rodi
Upanje,
gredo za Njo,
umirjeni v sebi.
In vendar je resnica.
Jezus Resnica
jih je opogumil.
Jezus Resnica
jim je bil opora.
na drugi strani roba noči sva se ustavila
oddaljene ulice molčijo
onkraj javne razsvetljave
v globini tišine
življenje se prične tu
pod starim hrastom
na grobi tkanini
katera se razprostrira pod nama
očarana s toploto srečanjateles
midva
z prepletenimirokamiv boju s strastjo
ki se odvija
pod razširjenimivejami hrasta
katerenajuskrivajo pred zvezdami
na robu travnate postelje
sosledi boja privlačnosti
strah od ločitve
odhodaustnic v poljubu
jezika v narcisi
soba
z vonjem po blazini
skozi nos nezasitno grabi zrak
z ustnicamiobiskuje goloto telesa
v večernemsprehodu
po njenemtelesu
katero se nesebično nudi
užitki pohote
zobjemom se razteguje
prisotnost moje drage
na travnati postelji
pred očmizvezd
med listjem se skrivajo
čarobne strasti
dva duha v svojisteklenicinoči
bi bili z veseljem vrženi
v ocean vesolja
z namenomsladkostisrečanja
požiramo se
igra telesa
samo ona se tako igra
po strunah mojega bitja
kaj je pesem nad pesmimi
v primerjavitakšnega igranja
v izložbi mojega uma
ljubeznski kadri se vrtijo
okoli mojega telesa se ovija
nebeškakačavrnjenanazajv raj
utopljen v njenih dojkah
začutimmleko
omamljen s prebujenostrastjo
v naletu tega ženskega demona
katerega prinosim do oltarjaljubezi
tečemo po taktuteles
melodija nočnegavetra
s strunamilistja na hrastovih vejah
mešaritemnajinihosebnosti
Nemogoče je ne ponesti v sebi
sledi rodnega kraja.
Vem, da kraj,
ki ga nosim v sebi,
v resnici ne obstaja več,
a ga vseeno ljubosumno čuvam v sebi.
Takšnega.
Na hribčkih razsute hiške,
daleč ena od druge,
ta mala okna,
dograjene trdne plotove,
pod eno glavo vse stanovalce
ohranjen mir in svoje razumevanje
življenja.
Poletni dnevi so se ogašali z bistrino neba,
s toplim soncem.
Povson okrog so v pisanosti trepetale njive,
na ograde so se naslanjale krošnje razcvetelih sljiv
in z razkošnim razsipanjem svojih cvetnih lističev
belile strehe hiš in zeleno travo livad.
Poleti se je s svojim mirom širilo klasje posevka,
željno objeti ves svet.
In ko jeseni po vaških poteh zaškripajo vozovi z bremenom bogate žetve,
se naskrivaj pojavijo mehke megle,
se lahkotno vzpenjajo ob oblakih
in jim dajejo čarobni videz.
Zima se zasvetlika,
z belino površine snega
povezuje nebo in zemljo,
vzpostavlja želeno ravnotežje vsemira.
Potem prihaja božič kot okvir na rečeno podobo,
to velika skrivnost bujenja ljubezni,
ko človek človeka preseneti,
prevzet z vzklikom vere.
Na božič, trd in strog,
oče se širi z odpuščanjem in dobroto na vse,
reže koščke pečenke zvestemu in dobremu psu Runu,
ob katerega pomoči smo vsi shodili, in govori:
“Vsako bitje na svetu naj se danes veseli!”
Po vseh nas je padala toplina pripadanja,
nekakšna moč in vera,
s kateri so se vračali, ko življenje sovražno iznenadi.
Vse to je bilo zatočišče,
skrivno mesto,
varna luka,
nedosegljiva in topla,
oživljenja z vsakim božičnim zborom.
A. B. Š.
Nagovarjam Te s Ti,
tudi jaz sem eden od tistih,
ki piše pesmi,
Antun Branko Šimić,
ker
govorim vsem tistim,
ki jih imam rad,
ki so
in ki niso,
Čudenje v svetu … Golem pod zvezdami,
Med nami Ti,
v ozvezdju,
drevo zvezd …
MRTVEGA DEČKA JE IZVRGLO MORJE
mrtvega dečka je izvrglo morje
ne obračajte glave brez duše
Vi ribiči duš
novi valovi udarjajo z novimi trupli
ob obale morja
KRALJ KAVARN
V avgustu,
Augustin,
Ujević Tin,
Kralj kavarn
v maniri
odličnega enologa
s prevezo čez oči
tekoči kruh pokuša, čašo za čašo vina,
ko ga komaj okusi,
ugane mu ime,
potem pa se nekdo spomni,
naj mu prinesejo čašo vode,
komaj jo je okusil
Kralj kavarn
ves nesrečen
samo reče razorožen:
– Za to imena ne vem!
LJUDJE PERESA
Rdečí sepemberski mesec.
Leto 1911.
Znana zagrebška restavracija.
V njem Miroslav Krleža
za mizo sedi sam.
Zlati dan se končuje.
V nišo pod svodom
starinska streha
stare lesene koče
ob oknu
s pogledom vzdolž Ilice
stopi in sede
pod starinske grede
ob enakem času
kako vsak
od boga dan
točen kot ura
ves v svojem svetu
Matoš, Antun Gustav.
Pod isto streho
dva
človeka peresa.
S šopom pesmi u žepu
v lovu na Matoša
za skok do mize:
obvladan z bontonom,
zagrebško vzgojo,
dobro staro
gosposkega kova
s pomanjkanjem samozavesti.
Z mladostjo.
Tremo.
Strahom.
Namesto da bi spregovoril,
se zaznamoval s spoštovanjem,
spravil čez ustnice besede,
je ob prvi primerni priložnosti
zbral pogum
in zbežal.
Da ni stopil pred obraz tega moža,
si je težko kdajkoli oprostil
Miroslav Krleža.
1911. september.
RESNICA
Natančno pred 2016. leti
se je v betlehemskem hlevčku
rodila Resnica.
Resnici je bilo ime Jezus.
Sin božji,
Resnica Jezus,
Na desni Očetu sedi.
Na začetku je bila beseda.
Jezus,
Beseda
in
Resnica.
Spočetega po
Svetem duhu
Človek križa.
Resnica
je opogumila mnote,
ki so doumeli,
v njih se rodi
Upanje,
gredo za Njo,
umirjeni v sebi.
In vendar je resnica.
Jezus Resnica
jih je opogumil.
Jezus Resnica
jim je bil opora.
na drugi strani roba noči sva se ustavila
oddaljene ulice molčijo
onkraj javne razsvetljave
v globini tišine
življenje se prične tu
pod starim hrastom
na grobi tkanini
katera se razprostrira pod nama
očarana s toploto srečanjateles
midva
z prepletenimirokamiv boju s strastjo
ki se odvija
pod razširjenimivejami hrasta
katerenajuskrivajo pred zvezdami
na robu travnate postelje
sosledi boja privlačnosti
strah od ločitve
odhodaustnic v poljubu
jezika v narcisi
soba
z vonjem po blazini
skozi nos nezasitno grabi zrak
z ustnicamiobiskuje goloto telesa
v večernemsprehodu
po njenemtelesu
katero se nesebično nudi
užitki pohote
zobjemom se razteguje
prisotnost moje drage
na travnati postelji
pred očmizvezd
med listjem se skrivajo
čarobne strasti
dva duha v svojisteklenicinoči
bi bili z veseljem vrženi
v ocean vesolja
z namenomsladkostisrečanja
požiramo se
igra telesa
samo ona se tako igra
po strunah mojega bitja
kaj je pesem nad pesmimi
v primerjavitakšnega igranja
v izložbi mojega uma
ljubeznski kadri se vrtijo
okoli mojega telesa se ovija
nebeškakačavrnjenanazajv raj
utopljen v njenih dojkah
začutimmleko
omamljen s prebujenostrastjo
v naletu tega ženskega demona
katerega prinosim do oltarjaljubezi
tečemo po taktuteles
melodija nočnegavetra
s strunamilistja na hrastovih vejah
mešaritemnajinihosebnosti
