Razstava Drago Metljak: Drevesa, galerija RRRudolf (9. november –5. december 2022)
Z leti se vse bolj zavedamo lastne ranljivosti. Smrt je sestavni del življenja, to védenje je v nas ves čas navzoče, a misel na lastno minljivost odganjamo. Bližamo se ji, eni prej, zaradi bolezni, nesreč, drugi dočakamo starost. A čeprav se ji z leti približujemo, moramo toliko intenzivneje izkoristiti vsak trenutek, da nam je lepo. Fotografski cikel Draga Metljaka Drevesa, grajen na simboliki, je nastal z mislijo na lastno minljivost, z naraščajočim strahom pred njo, a tudi z olajšanjem na poti k sprijaznjenju.
Odločitev za tematsko novo serijo fotografij, ki jih je Drago Metljak razvrstil v cikle Značaji, Starost, Zgodbe, Lepota, Fantazija, Urejenost in Olajšanje ter letos po požaru na krasu tudi Minljivost, je bila tako objektivna kot subjektivna. Negotovost, strah, tesnoba, ujetost človeka v kaotičnost družbenih norm in subjektivnih predstav, so bila le nekatera prevladujoča čustvena stanja, ki so močno privrela iz naše notranjosti v času epidemije. Poleg tega se fotograf ni mogel izogniti občutju kaotičnosti tudi na prelomnici svojega življenja, ko je nenadoma ostal brez službenih obvez, ki so ga do upokojitve docela zaposlovale. Prilagajanje na drugačen način življenja in iskanje novega smisla, razumevanje sveta v novi luči in definiranje lastnega duhovnega zatočišča – vse to je Metljaka vodilo k novi fotografski izpovedni motiviki. K motivu drevesa, ki ga v svoji fotografski zgodbi simbolno obravnava. Korenine drevesa so čvrsto vkopane v zemljo, veje se raztezajo kvišku. Drevo raste in daje sadove za novo življenje. Rasti pomeni biti živ. Resnično žive nas naredi to, da se želimo spreminjati in razvijati, želja, da delujemo tu in zdaj, ter želja po iskanju smisla vrednot življenja.
Vstop v gozd, naš notranji ali zunanji, obudi človeško naravno, nezavedno, iskreno, umirjeno ali divje bitje. V času korona-izolacije je bilo to še posebej občutiti, saj je bil edini možen izhod v naravo ali v nas same. V globine in temine, v širine in svetlobe. V razmislek.
Metljakovo vešče fotografsko oko so iz vizualnega izhodišča zanimala razmerja med oblikami, svetlobo in kompozicijo. Drevesa v gozdu, največkrat poudarjena z vertikalnimi linijami, s katerimi je na fotografijah ustvaril neko novo prostorsko realnost, gledalcu omogočajo prehod v globino prostora. Prav zato so zanimive tudi interakcije struktur, ki jih fotograf lušči iz (večinoma temnih) posnetkov kot samoten iskalec odgovorov na lastna vprašanja v krajih, kje ni mesta za kakršnokoli figuro, arhitekturni ali urbani detajl. Prezentirana serija Metljakovih fotografij niso zanimiva zgolj zaradi svoje lastne, čisto materialne pojavnosti, temveč tudi zato, ker je v fotografske kompozicije vtkana posebna razpoloženjska nota in pomenljiva simbolna sporočilnost. Fantazijski niz nedefiniranih imaginarnih pokrajin, na katerih dominira migetava površina, ujeta v meglice, deluje impresionistično. Zamegljene nianse so bolj notranja podoba avtorjevega razpoloženja kot vtisa vidnega sveta. Večinoma upodobljen gozd simbolizira osamljenost, odtujenost, izgubljenost sodobnega človeka v njegovem socialnem okolju, hkrati pa tudi avtorjevo izgubljenost in iskanje poti ven iz tega stanja. Čemur, ko se fotograf lastnega stanja dokončno zave in najde rešitve, sledi olajšanje.
A prav za to končno sporočilo v metrski povečavi fotografije Olajšanje, ki je nekakšen moto celi seriji razstavljenih fotografij, je uporabil enega sodobnejših fotografskih izrazil: podobo v podobi. Fotografovo oko se šele postopoma navadi na vzporejanje različnih vizualnih formulacij, med katerimi ni eksplicitne motivne zveze. Ne le zato, ker bi se odločil za abstraktno raziskovanja površine podobe z vanjo vpetimi elementi drugačnih zaznav ali ker bi se odločal določen motiv izpeljati bolj tehnično atraktivno. Zapeljivost takega vnosa elementov je v odprtosti kombinatornih vzorcev, v efektu presenečenja, ki vsekakor vzburi pogled.
Občutene fotografske podobe narave, predvsem ozar, obrob travnikov in gozdov, kjer igrajo glavno vlogo drevesa, ponujajo Dragu Metljaku posebno izkustvo. Niz v cikle urejenih fotografij zastavlja eksistencialna vprašanja o smislu in bistvu, minevanju in razumevanju osebne in družbene realnosti. Ker so drevesa kot ljudje, vsako je drugačno. Zato zadnji dve leti skozi fotografski motiv znova in znova išče poglede na življenje tako da mu (in nam) drevesa pripovedujejo zgodbe: o drobnih poganjkih, krošnjah, ki valovijo strast, o starčevsko zgrbančenih koreninah ali trohnečih ostankov pogorišča. V ustvarjalnem procesu motiv iz zaznane narave v posnetek ujame tako, da v svoje videnje nevsiljivo asociira različne dobe življenja drevesa, gledalcu pa dopušča različne interpretacije. Prav tako mu omogoča intimna kontemplativna in meditativna stanja, s čimer doseže kar največji izrazni učinek. Tako njegove fotografije učinkujejo kot zenovska meditacija, ki v upočasnitvi umirja in omogoča globlje uvide v smiselnost našega obstoja in početja.
Razstava Drago Metljak: Drevesa, galerija RRRudolf (9. november –5. december 2022)
Z leti se vse bolj zavedamo lastne ranljivosti. Smrt je sestavni del življenja, to védenje je v nas ves čas navzoče, a misel na lastno minljivost odganjamo. Bližamo se ji, eni prej, zaradi bolezni, nesreč, drugi dočakamo starost. A čeprav se ji z leti približujemo, moramo toliko intenzivneje izkoristiti vsak trenutek, da nam je lepo. Fotografski cikel Draga Metljaka Drevesa, grajen na simboliki, je nastal z mislijo na lastno minljivost, z naraščajočim strahom pred njo, a tudi z olajšanjem na poti k sprijaznjenju.
Odločitev za tematsko novo serijo fotografij, ki jih je Drago Metljak razvrstil v cikle Značaji, Starost, Zgodbe, Lepota, Fantazija, Urejenost in Olajšanje ter letos po požaru na krasu tudi Minljivost, je bila tako objektivna kot subjektivna. Negotovost, strah, tesnoba, ujetost človeka v kaotičnost družbenih norm in subjektivnih predstav, so bila le nekatera prevladujoča čustvena stanja, ki so močno privrela iz naše notranjosti v času epidemije. Poleg tega se fotograf ni mogel izogniti občutju kaotičnosti tudi na prelomnici svojega življenja, ko je nenadoma ostal brez službenih obvez, ki so ga do upokojitve docela zaposlovale. Prilagajanje na drugačen način življenja in iskanje novega smisla, razumevanje sveta v novi luči in definiranje lastnega duhovnega zatočišča – vse to je Metljaka vodilo k novi fotografski izpovedni motiviki. K motivu drevesa, ki ga v svoji fotografski zgodbi simbolno obravnava. Korenine drevesa so čvrsto vkopane v zemljo, veje se raztezajo kvišku. Drevo raste in daje sadove za novo življenje. Rasti pomeni biti živ. Resnično žive nas naredi to, da se želimo spreminjati in razvijati, želja, da delujemo tu in zdaj, ter želja po iskanju smisla vrednot življenja.
Vstop v gozd, naš notranji ali zunanji, obudi človeško naravno, nezavedno, iskreno, umirjeno ali divje bitje. V času korona-izolacije je bilo to še posebej občutiti, saj je bil edini možen izhod v naravo ali v nas same. V globine in temine, v širine in svetlobe. V razmislek.
Metljakovo vešče fotografsko oko so iz vizualnega izhodišča zanimala razmerja med oblikami, svetlobo in kompozicijo. Drevesa v gozdu, največkrat poudarjena z vertikalnimi linijami, s katerimi je na fotografijah ustvaril neko novo prostorsko realnost, gledalcu omogočajo prehod v globino prostora. Prav zato so zanimive tudi interakcije struktur, ki jih fotograf lušči iz (večinoma temnih) posnetkov kot samoten iskalec odgovorov na lastna vprašanja v krajih, kje ni mesta za kakršnokoli figuro, arhitekturni ali urbani detajl. Prezentirana serija Metljakovih fotografij niso zanimiva zgolj zaradi svoje lastne, čisto materialne pojavnosti, temveč tudi zato, ker je v fotografske kompozicije vtkana posebna razpoloženjska nota in pomenljiva simbolna sporočilnost. Fantazijski niz nedefiniranih imaginarnih pokrajin, na katerih dominira migetava površina, ujeta v meglice, deluje impresionistično. Zamegljene nianse so bolj notranja podoba avtorjevega razpoloženja kot vtisa vidnega sveta. Večinoma upodobljen gozd simbolizira osamljenost, odtujenost, izgubljenost sodobnega človeka v njegovem socialnem okolju, hkrati pa tudi avtorjevo izgubljenost in iskanje poti ven iz tega stanja. Čemur, ko se fotograf lastnega stanja dokončno zave in najde rešitve, sledi olajšanje.
A prav za to končno sporočilo v metrski povečavi fotografije Olajšanje, ki je nekakšen moto celi seriji razstavljenih fotografij, je uporabil enega sodobnejših fotografskih izrazil: podobo v podobi. Fotografovo oko se šele postopoma navadi na vzporejanje različnih vizualnih formulacij, med katerimi ni eksplicitne motivne zveze. Ne le zato, ker bi se odločil za abstraktno raziskovanja površine podobe z vanjo vpetimi elementi drugačnih zaznav ali ker bi se odločal določen motiv izpeljati bolj tehnično atraktivno. Zapeljivost takega vnosa elementov je v odprtosti kombinatornih vzorcev, v efektu presenečenja, ki vsekakor vzburi pogled.
Občutene fotografske podobe narave, predvsem ozar, obrob travnikov in gozdov, kjer igrajo glavno vlogo drevesa, ponujajo Dragu Metljaku posebno izkustvo. Niz v cikle urejenih fotografij zastavlja eksistencialna vprašanja o smislu in bistvu, minevanju in razumevanju osebne in družbene realnosti. Ker so drevesa kot ljudje, vsako je drugačno. Zato zadnji dve leti skozi fotografski motiv znova in znova išče poglede na življenje tako da mu (in nam) drevesa pripovedujejo zgodbe: o drobnih poganjkih, krošnjah, ki valovijo strast, o starčevsko zgrbančenih koreninah ali trohnečih ostankov pogorišča. V ustvarjalnem procesu motiv iz zaznane narave v posnetek ujame tako, da v svoje videnje nevsiljivo asociira različne dobe življenja drevesa, gledalcu pa dopušča različne interpretacije. Prav tako mu omogoča intimna kontemplativna in meditativna stanja, s čimer doseže kar največji izrazni učinek. Tako njegove fotografije učinkujejo kot zenovska meditacija, ki v upočasnitvi umirja in omogoča globlje uvide v smiselnost našega obstoja in početja.
