Virtualna razstava Janeza Kukca Mezka, Galerija RRRudolf, Maribor, 26. februar 2021
Včasih se zgodi, da doživljamo in gledamo tisto, kar bi si želeli, da bi, pa niti ne vemo, kaj bi to bilo. In potem, ko to vidimo, vemo. Včasih se zgodi, da vstopimo v svoje sanje skozi podobe, ki so plod domišljije drugih, njihovih sanj in njihovih umetniških stvaritev. In to takrat, ko najmanj pričakujemo. V madridskem Pradu se zlahka zaljubimo v Goyevo Golo Majo, tudi v njeno različico, odeto v nežne tančice, v firenški razkošni galeriji Uffizi ne moremo umakniti oči od Boticcellijevih krhkih lepotic, ogrnjenih s prozornim pajčolanom na sliki Pomlad, tako kot ne od prelepe Afrodite na freski v Pompejih. Lepoto najde vsak po svoje, v naravi, umetnosti, v skrivnih pregibih spomina ali v linijah ženskega telesa. Da bi lepoto doživeli resnično in globoko, moramo imeti lasten odnos do nje. Podoben odnos imajo tudi fotografi, ki se danes odločajo za prikazovanje intimne lepote golega ženskega telesa. Tako v izbranih fotografijah tudi Janez Kukec Mezek odkriva, kaj je zanj lepo, ko njegovo oko sledi oblikam golega ženskega telesa, in videti je, da v tem svojem intimnem iskanju lepote ustvarjalno uživa.
Akt je vse do 20. stoletja ohranil prestižno vlogo v številnih smereh in šolah figuralne umetnosti in tudi danes ostaja eden vrhuncev umetniškega ustvarjanja. Ženske akte so umetniki radi upodabljali, pa če je bila družba še tako sramežljiva. K temu so jih vodili različni motivi. Vendar golota ni bila vselej dobro sprejeta, čeprav je šlo za najboljša dela. Slika Speča Venera, ki jo je Giorgione naslikal okoli leta 1506, stoji na začetku linije čistega akta v zahodnoevropski umetnosti. Tizian je prinesel naslednje pomembno poglavje v zgodovini akta, ki ga je v prejšnjih stoletjih spremljala negativna konotacija, in ta motiv se je v velikem slogu vrnil v likovno umetnost. V Firencah in Rimu je to storil Michelangelo. Tudi danes slikarji, kiparji in fotografi vsak po svoje pojmujejo erotičnost ter jo izkazujejo v svojih delih. Nekatera so šokantna, čeprav živimo v času, ki goloto ponuja skoraj na vsakem koraku. Marsikje golota v umetniških delih še povzroča zgražanje, čeprav je moralne zadržke močno zrahljalo vse drznejše razgaljanje teles pred očmi javnosti. Gole Maje vsakdanjosti, ki jih srečujemo na vsakem koraku, a jih umetniki zaradi cenzure ne oblačijo več, ponujajo na umetniških artefaktih različna videnja in zanimive ustvarjalne pripovedi. Gola ženska telesa preko fotografij občudujemo, njihove estetske gibe dobesedno začutimo in v nas zlahka zbujajo občudovanje.
Fotograf Janez Kukec Mezek vztrajno osvaja naklonjenost gledalcev in poznavalcev umetniške fotografije. Zadnja leta stopa v ospredje njegove fotografske dejavnosti sodelovanje na skupinskih razstavah, kar dopolnjuje z objavami, različnimi projekti in serijami fotografij. V njegovem opusu je najti različne motive, doslej pa je največ pozornosti zbudil z intimnimi serijami ženskih aktov, ki so nastajali zadnji dve leti. Blizu so mu principi fotografije v kombinaciji s premišljenim kadriranjem in kompozicijskim perfekcionizmom, motivno in vsebinsko pa se obrača k večno aktualnim tematikam, med katerimi trenutno prevladuje akt. Serijo izbranih fotografij golih ženskih teles je tokrat združil v pomenljiv naslov Vonj po koži. Sestavlja jo pet ciklov: čisti akt v ateljeju, detajli in linije golega ženskega telesa, akt v različnih notranjih prostorih in akt v naravi. Knjiga fotografij, ki skrajno subtilno predstavlja odtenke lepote in duše ter upravičeno zasluži vso pozornost gledalca, je večinoma nastajala v klasični črno-beli tehniki, nekatere fotografije, ki so bile sicer posnete v barvah, pa je avtor sam spremenil v črno-bele podobe.
Slikanje aktov je želja skoraj vsakega umetnika vseh generacij in vseh časov. Je zelo intimno početje. V neprijaznih časih in krutih situacijah, ki smo jim danes vsepovsod priča, se kaže sedanje slikanje aktov kot nekakšen nezaveden izhod iz njih. Umetniki, ki fotografirajo lepote narave in ženskih teles, pred vsakdanjimi kriznimi dogajanji v svetu iščejo izhod v lastni intimi. Ne podajajo se na pota angažirane, vojne ali socialne fotografije, da bi z njo dosegli neke družbene premike, kot da ne verjamejo več v to. Namesto angažirane fotografije se mnogi zapirajo v svoj poetični svet. Zato ob iskanju intimne lepote ženskega telesa ne presenečajo verzi Janeza Kukca Mežka, ki dopolnjujejo te fotografije. Seveda, saj govorijo o občudovanju. … te omamne vonjave / prikritih teles … In o ljubezni. … še vedno čutim tople / prsi ob sebi …
Fotograf Janez Kukec Mezek občuduje ženska telesa v njihovi raznolikosti, neukrotljivosti in predanosti popolni svobodi. Njegovi ženski modeli živijo v iluziji, ki jo sam poskuša poustvarjati. Tako zelo drugačni so v nasprotju z neusmiljenim ritmom sodobnega življenja, katerega ujetniki smo in ki je povsem odvisno od tehnoloških dosežkov. Kadar je avtor želel prikazati žensko telo v vsej eleganci njenega gibanja, v objektiv ni lovil njenega celega telesa, pač pa izbrane sekvence v neobičajnih rezih in nenavadnih zornih kotih. Detajle je povečeval, da je dosegal naravno velikost posameznih delov telesa. Pri tem je pazil na dobro uravnoteženo osvetlitev telesa in zelo zreducirano okrasje. Drugje je poudarjal minimalistično estetiko linij, ki se rišejo na ženskem telesu, opozarjal na mehkobo linij posameznega telesa in na pramene las, večinoma v gibanju vrženih tako, da zakrivajo obraz. Uporabil je različne poglede, le redko od spodaj navzgor. Malokdaj si je omislil širokokotni objektiv, a pri avtoportretu z modelom je prav z njim dosegel želen učinek. Nekatere fotografije, pri katerih se čuti natančno ujet trenutek, dajejo občutek, da je fotograf vse, kar se je dogajalo na imaginarnem odru, na katerem je bil insceniran motiv, uporabil za svoje pripovedi, kot da bi bila predstava ženskega telesa v gibanju narejena le zanj. A nam jih ponuja. Zgodbe. Včasih na fotografiji megličasta svetloba prekrije pokrajino golega ženskega telesa z nežno in prepustno membrano. Včasih se izgubimo v vonju razgaljene kože, ne da bi poznali ženske, ki so dale na razpolago svoje telo, ne da bi poznali njihova imena in ne da bi jih videli v obraz.
Za mnoge fotografije v posebej izbranih prostorih (grad, železniška postaja) je Kukec Mezek poiskal močne kontraste med svetlobo in temo, s čimer je še dodatno poudaril plastičnost teles in globino prostora. Neredko je pri fotografiranju uporabil pravilo chiaroscúra, kakršnega so se posluževali slikarski mojstri Caravaggio in Rembrandt v baroku ter kasneje v romantiki Goya. S tem, ko na fotografiji svetloba postopno prehaja v senco, se ustvari iluzija tridimenzionalnih predmetov v prostoru. S pravim razmerjem med svetlim in temnim je fotograf dosegel uravnoteženost kontrastov med svetlobo in senco ter ustvaril skoraj otipljive posnetke ženskih podob. Na drugih fotografijah ženskih aktov v notranjih prostorih (ateljejih, različnih sobah) je upošteval določen svetlobni vir od zunaj, ki je močno poudaril figure v prostoru in jim s presevanjem svetlobe dal impresiven videz. Z uporabo zunanjega izvira svetlobe na fotografiji je poudaril tudi čustva. Na nekaterih fotografijah, kjer žensko telo le slutimo med tančicami zaves, se nam akt kaže kot privid, ki se nam je pritaknil v snu. V pesmi lahko zapišemo svoje misli, fantazije, želje ali sanje, s fotoaparatom pa odslikavamo realnost, hip, ki je naslednji trenutek že zgodovina. Ko avtor, poet po duši, fotografira, želi posneti najboljše podobe tega, kar vidi in čuti. Zdi se, da nas skoraj vsi njegovi verzi vabijo, naj mu sledimo v njegovo poetično likovno pripoved, čeprav so večinoma nastali mnogo prej kot te osupljivo občutene fotografije. To dejstvo govori tudi o tem, da je izkušnja lepega nepredvidljiva, da pa se slej ko prej mora uresničiti, če avtor tâko poetiko dolgo nosi v sebi.
Peti cikel fotografij pomeni vez s prvobitno naravo in golim telesom v njej. V njej je Janez Kukec Mezek goloto privzdignil na raven prispodobe, okolje, v katerem ženski model nastopa, pa je na določenih fotografijah geografsko nedoločljivo oziroma se zaradi zornega kota fotografiranja na večini kompozicij kot ozadje pojavlja zgolj kot naravna kulisa.
V svojem dosedanjem opusu je Janez Kukec Mezek ženske akte fotografiral z različnimi modeli v značilnih ozračjih in skrbno izbranih okoljih, vselej pa je imel v ospredju raziskovanje formalnih možnosti medija ter način predstavitve v trenutku zaustavljenih podob. Vselej je želel odkriti, kaj je zanj lepo, uživati v tej lepoti in jo na pravi način posredovati gledalcu. Saj, lepota je povsod, je v glasbi, poeziji, obrazu, v oveneli roži ali gladki koži. Zato, da fotograf predstavi resnično, a tudi globoko notranjo lepoto, si mora upati svobodno izraziti lastno mnenje. Mora zaupati vase. V poznanje tehnike, v nujo lastne izpovedi, v pravi način umetniškega sporočila. Še težje je videti notranjo lepoto, ker se malo ljudi zaveda in tudi kaže navzven, saj skoraj vsi nosimo družbene maske. A kljub večinoma režiranim fotografijam je za svoje posnetke iskal tudi to. Neredko mu je uspelo. Pri fotografiranju golih ženskih teles ne gre samo za pritiskanje na sprožilec, je veliko več, saj se pri aktu model popolnoma razgali. Gre tudi za zaupanje med modelom in umetnikom. Na nobeni izmed izbranih fotografij aktov ni obrazov deklet, ki so bile umetnikov model. Le včasih vidimo del glave, detajl. Ustnice. Vrat. Oči. … nenaden žar zasije / v dekliških očeh … Ni treba, da je fotograf psiholog, kadar je model za akt ženska, ki se zaveda svoje lepote in ob tem ni ošabna, pač pa prikupno sramežljiva, a tudi samozavestna, zna biti nagajiva, včasih malce skrivnostna, pa tudi romantična in nežna. … kako prijetno topla / je ženska koža … Kadar avtor sliši pesnikov glas v sebi in v pravi svetlobi ter s primerno nastavljenim fotoaparatom ujame vse te lastnosti, je s svojim delom lahko zadovoljen.
S fotografijami je tako, da če jih zamudiš, jih ni več. Nekateri fotografi pravijo, da gre za stotinko sreče ali pa za tisočinko. Janez Kukec Mezek vidi trenutke, ki bi bili izgubljeni kot svetli žarki v sončnem dnevu, če jih ne bi ujel v pravem, svetem trenutku in jih naselil v podobe, ki stanujejo v njegovem svetu. V svetu, kjer je ženska koža pokrajina, ki omamno diši po lepem.
Virtualna razstava Janeza Kukca Mezka, Galerija RRRudolf, Maribor, 26. februar 2021
Včasih se zgodi, da doživljamo in gledamo tisto, kar bi si želeli, da bi, pa niti ne vemo, kaj bi to bilo. In potem, ko to vidimo, vemo. Včasih se zgodi, da vstopimo v svoje sanje skozi podobe, ki so plod domišljije drugih, njihovih sanj in njihovih umetniških stvaritev. In to takrat, ko najmanj pričakujemo. V madridskem Pradu se zlahka zaljubimo v Goyevo Golo Majo, tudi v njeno različico, odeto v nežne tančice, v firenški razkošni galeriji Uffizi ne moremo umakniti oči od Boticcellijevih krhkih lepotic, ogrnjenih s prozornim pajčolanom na sliki Pomlad, tako kot ne od prelepe Afrodite na freski v Pompejih. Lepoto najde vsak po svoje, v naravi, umetnosti, v skrivnih pregibih spomina ali v linijah ženskega telesa. Da bi lepoto doživeli resnično in globoko, moramo imeti lasten odnos do nje. Podoben odnos imajo tudi fotografi, ki se danes odločajo za prikazovanje intimne lepote golega ženskega telesa. Tako v izbranih fotografijah tudi Janez Kukec Mezek odkriva, kaj je zanj lepo, ko njegovo oko sledi oblikam golega ženskega telesa, in videti je, da v tem svojem intimnem iskanju lepote ustvarjalno uživa.
Akt je vse do 20. stoletja ohranil prestižno vlogo v številnih smereh in šolah figuralne umetnosti in tudi danes ostaja eden vrhuncev umetniškega ustvarjanja. Ženske akte so umetniki radi upodabljali, pa če je bila družba še tako sramežljiva. K temu so jih vodili različni motivi. Vendar golota ni bila vselej dobro sprejeta, čeprav je šlo za najboljša dela. Slika Speča Venera, ki jo je Giorgione naslikal okoli leta 1506, stoji na začetku linije čistega akta v zahodnoevropski umetnosti. Tizian je prinesel naslednje pomembno poglavje v zgodovini akta, ki ga je v prejšnjih stoletjih spremljala negativna konotacija, in ta motiv se je v velikem slogu vrnil v likovno umetnost. V Firencah in Rimu je to storil Michelangelo. Tudi danes slikarji, kiparji in fotografi vsak po svoje pojmujejo erotičnost ter jo izkazujejo v svojih delih. Nekatera so šokantna, čeprav živimo v času, ki goloto ponuja skoraj na vsakem koraku. Marsikje golota v umetniških delih še povzroča zgražanje, čeprav je moralne zadržke močno zrahljalo vse drznejše razgaljanje teles pred očmi javnosti. Gole Maje vsakdanjosti, ki jih srečujemo na vsakem koraku, a jih umetniki zaradi cenzure ne oblačijo več, ponujajo na umetniških artefaktih različna videnja in zanimive ustvarjalne pripovedi. Gola ženska telesa preko fotografij občudujemo, njihove estetske gibe dobesedno začutimo in v nas zlahka zbujajo občudovanje.
Fotograf Janez Kukec Mezek vztrajno osvaja naklonjenost gledalcev in poznavalcev umetniške fotografije. Zadnja leta stopa v ospredje njegove fotografske dejavnosti sodelovanje na skupinskih razstavah, kar dopolnjuje z objavami, različnimi projekti in serijami fotografij. V njegovem opusu je najti različne motive, doslej pa je največ pozornosti zbudil z intimnimi serijami ženskih aktov, ki so nastajali zadnji dve leti. Blizu so mu principi fotografije v kombinaciji s premišljenim kadriranjem in kompozicijskim perfekcionizmom, motivno in vsebinsko pa se obrača k večno aktualnim tematikam, med katerimi trenutno prevladuje akt. Serijo izbranih fotografij golih ženskih teles je tokrat združil v pomenljiv naslov Vonj po koži. Sestavlja jo pet ciklov: čisti akt v ateljeju, detajli in linije golega ženskega telesa, akt v različnih notranjih prostorih in akt v naravi. Knjiga fotografij, ki skrajno subtilno predstavlja odtenke lepote in duše ter upravičeno zasluži vso pozornost gledalca, je večinoma nastajala v klasični črno-beli tehniki, nekatere fotografije, ki so bile sicer posnete v barvah, pa je avtor sam spremenil v črno-bele podobe.
Slikanje aktov je želja skoraj vsakega umetnika vseh generacij in vseh časov. Je zelo intimno početje. V neprijaznih časih in krutih situacijah, ki smo jim danes vsepovsod priča, se kaže sedanje slikanje aktov kot nekakšen nezaveden izhod iz njih. Umetniki, ki fotografirajo lepote narave in ženskih teles, pred vsakdanjimi kriznimi dogajanji v svetu iščejo izhod v lastni intimi. Ne podajajo se na pota angažirane, vojne ali socialne fotografije, da bi z njo dosegli neke družbene premike, kot da ne verjamejo več v to. Namesto angažirane fotografije se mnogi zapirajo v svoj poetični svet. Zato ob iskanju intimne lepote ženskega telesa ne presenečajo verzi Janeza Kukca Mežka, ki dopolnjujejo te fotografije. Seveda, saj govorijo o občudovanju. … te omamne vonjave / prikritih teles … In o ljubezni. … še vedno čutim tople / prsi ob sebi …
Fotograf Janez Kukec Mezek občuduje ženska telesa v njihovi raznolikosti, neukrotljivosti in predanosti popolni svobodi. Njegovi ženski modeli živijo v iluziji, ki jo sam poskuša poustvarjati. Tako zelo drugačni so v nasprotju z neusmiljenim ritmom sodobnega življenja, katerega ujetniki smo in ki je povsem odvisno od tehnoloških dosežkov. Kadar je avtor želel prikazati žensko telo v vsej eleganci njenega gibanja, v objektiv ni lovil njenega celega telesa, pač pa izbrane sekvence v neobičajnih rezih in nenavadnih zornih kotih. Detajle je povečeval, da je dosegal naravno velikost posameznih delov telesa. Pri tem je pazil na dobro uravnoteženo osvetlitev telesa in zelo zreducirano okrasje. Drugje je poudarjal minimalistično estetiko linij, ki se rišejo na ženskem telesu, opozarjal na mehkobo linij posameznega telesa in na pramene las, večinoma v gibanju vrženih tako, da zakrivajo obraz. Uporabil je različne poglede, le redko od spodaj navzgor. Malokdaj si je omislil širokokotni objektiv, a pri avtoportretu z modelom je prav z njim dosegel želen učinek. Nekatere fotografije, pri katerih se čuti natančno ujet trenutek, dajejo občutek, da je fotograf vse, kar se je dogajalo na imaginarnem odru, na katerem je bil insceniran motiv, uporabil za svoje pripovedi, kot da bi bila predstava ženskega telesa v gibanju narejena le zanj. A nam jih ponuja. Zgodbe. Včasih na fotografiji megličasta svetloba prekrije pokrajino golega ženskega telesa z nežno in prepustno membrano. Včasih se izgubimo v vonju razgaljene kože, ne da bi poznali ženske, ki so dale na razpolago svoje telo, ne da bi poznali njihova imena in ne da bi jih videli v obraz.
Za mnoge fotografije v posebej izbranih prostorih (grad, železniška postaja) je Kukec Mezek poiskal močne kontraste med svetlobo in temo, s čimer je še dodatno poudaril plastičnost teles in globino prostora. Neredko je pri fotografiranju uporabil pravilo chiaroscúra, kakršnega so se posluževali slikarski mojstri Caravaggio in Rembrandt v baroku ter kasneje v romantiki Goya. S tem, ko na fotografiji svetloba postopno prehaja v senco, se ustvari iluzija tridimenzionalnih predmetov v prostoru. S pravim razmerjem med svetlim in temnim je fotograf dosegel uravnoteženost kontrastov med svetlobo in senco ter ustvaril skoraj otipljive posnetke ženskih podob. Na drugih fotografijah ženskih aktov v notranjih prostorih (ateljejih, različnih sobah) je upošteval določen svetlobni vir od zunaj, ki je močno poudaril figure v prostoru in jim s presevanjem svetlobe dal impresiven videz. Z uporabo zunanjega izvira svetlobe na fotografiji je poudaril tudi čustva. Na nekaterih fotografijah, kjer žensko telo le slutimo med tančicami zaves, se nam akt kaže kot privid, ki se nam je pritaknil v snu. V pesmi lahko zapišemo svoje misli, fantazije, želje ali sanje, s fotoaparatom pa odslikavamo realnost, hip, ki je naslednji trenutek že zgodovina. Ko avtor, poet po duši, fotografira, želi posneti najboljše podobe tega, kar vidi in čuti. Zdi se, da nas skoraj vsi njegovi verzi vabijo, naj mu sledimo v njegovo poetično likovno pripoved, čeprav so večinoma nastali mnogo prej kot te osupljivo občutene fotografije. To dejstvo govori tudi o tem, da je izkušnja lepega nepredvidljiva, da pa se slej ko prej mora uresničiti, če avtor tâko poetiko dolgo nosi v sebi.
Peti cikel fotografij pomeni vez s prvobitno naravo in golim telesom v njej. V njej je Janez Kukec Mezek goloto privzdignil na raven prispodobe, okolje, v katerem ženski model nastopa, pa je na določenih fotografijah geografsko nedoločljivo oziroma se zaradi zornega kota fotografiranja na večini kompozicij kot ozadje pojavlja zgolj kot naravna kulisa.
V svojem dosedanjem opusu je Janez Kukec Mezek ženske akte fotografiral z različnimi modeli v značilnih ozračjih in skrbno izbranih okoljih, vselej pa je imel v ospredju raziskovanje formalnih možnosti medija ter način predstavitve v trenutku zaustavljenih podob. Vselej je želel odkriti, kaj je zanj lepo, uživati v tej lepoti in jo na pravi način posredovati gledalcu. Saj, lepota je povsod, je v glasbi, poeziji, obrazu, v oveneli roži ali gladki koži. Zato, da fotograf predstavi resnično, a tudi globoko notranjo lepoto, si mora upati svobodno izraziti lastno mnenje. Mora zaupati vase. V poznanje tehnike, v nujo lastne izpovedi, v pravi način umetniškega sporočila. Še težje je videti notranjo lepoto, ker se malo ljudi zaveda in tudi kaže navzven, saj skoraj vsi nosimo družbene maske. A kljub večinoma režiranim fotografijam je za svoje posnetke iskal tudi to. Neredko mu je uspelo. Pri fotografiranju golih ženskih teles ne gre samo za pritiskanje na sprožilec, je veliko več, saj se pri aktu model popolnoma razgali. Gre tudi za zaupanje med modelom in umetnikom. Na nobeni izmed izbranih fotografij aktov ni obrazov deklet, ki so bile umetnikov model. Le včasih vidimo del glave, detajl. Ustnice. Vrat. Oči. … nenaden žar zasije / v dekliških očeh … Ni treba, da je fotograf psiholog, kadar je model za akt ženska, ki se zaveda svoje lepote in ob tem ni ošabna, pač pa prikupno sramežljiva, a tudi samozavestna, zna biti nagajiva, včasih malce skrivnostna, pa tudi romantična in nežna. … kako prijetno topla / je ženska koža … Kadar avtor sliši pesnikov glas v sebi in v pravi svetlobi ter s primerno nastavljenim fotoaparatom ujame vse te lastnosti, je s svojim delom lahko zadovoljen.
S fotografijami je tako, da če jih zamudiš, jih ni več. Nekateri fotografi pravijo, da gre za stotinko sreče ali pa za tisočinko. Janez Kukec Mezek vidi trenutke, ki bi bili izgubljeni kot svetli žarki v sončnem dnevu, če jih ne bi ujel v pravem, svetem trenutku in jih naselil v podobe, ki stanujejo v njegovem svetu. V svetu, kjer je ženska koža pokrajina, ki omamno diši po lepem.
