Navid Fadaee Nazer je slikar z močnim vsebinskim nagovorom, ki ga likovno prikazuje z nadrealističnimi in simbolnimi elementi. Barva je zanj močan izraz. Uporablja živahne, osnovne, divje akrilne barve, ki dajejo moč in življenje. Njegova iz resničnosti izhajajoča pripoved z nenavadnimi, mestoma fantastičnimi elementi prinaša občutja nemira in strahu, ki ga še vedno nosi v sebi. Vendar, presenetljivo, ne govori o svoji tragični usodi, ne o uporništvu, ječi, mučenju, ne o poti, ki ga je iz Irana pred štirimi leti pripeljala v Slovenijo. V vseh dvajsetih podobah je njegova vizualna zgodba zelo osebna, globoko podoživeta pripoved o trpljenju žensk v njegovi domovini in (tudi) drugod v svetu. O taki resnici govori kot slikar. To je njegov (u)pravičen upor. Ni le pobegnil iz dežele, kjer zanj življenje ni bilo več mogoče, temveč je tukaj dobilo poseben smisel: njegov protest je tokrat uperjen proti vsemu, kar nasprotuje spoštovanju žensk.
Pri ustvarjanju cikla slik, ki jih je poimenoval Krik pod oceanom , je Navid Fadaee Nazer deloma opuščal nekatere predmete, ki bi motili kompozicijo, ni pa motivom dodajal izmišljenih elementov. Njegovo slikarstvo je uglašeno na močno izpovedne motive, barvne vrednosti pa so prilagojene in premišljeno obravnavane z znanjem dobrega vizualnega ustvarjalca. Navsezadnje je k temu pripomogel tudi štiriletni študij na fakulteti v Teheranu, saj se je kot akademsko izobraženi filmski ustvarjalec spoznaval z osnovami vizualne umetnosti. Morda je temu najbližja črno-bela slika Koma, nekakšen avtorski kaligrafski zapis o svobodni poti, na katero se je, zbujen iz kome pred več kot desetletjem, podal.
Perilo na vrvi za obešanje perila bi bila lahko idilična podoba v vetru plavajočega opranega snežno-belega perila, če je ne bi obvladovala v sredino zgornjega dela obešena črna obleka, pod katero se kažeta okrvavljeni dekliški nogi. Mnoga Iranska dekleta, ki so imela pred poroko spolne odnose, raje storijo samomor kot bi bile izpostavljene strahu, da jih ubije lastna družina. Spodnji del slike Nedolžnost je pod rdečo črto prazen. Ničesar več ni. Koliko je vredna nedolžnost? Slika Posilstvo govori o dveh posiljenih ženskah in njuni kruti usodi: Zahra Kazemi je bila iransko-kanadska novinarka, v zaporu posiljena in ubita; Zahra Bani Yaghoub je bila zdravnica, ki jo je prav tako v zaporu doletela ista usoda. Dvodelna monokromna podoba, pri kateri se iz realistično izslikanega spodnjega dela obraza z obarvanimi ustnicami v belino neba dviguje množica nemo obtožujočih ženskih silhuet, je zgovorna. Ženski, upodobljeni na črnem ozadju na vsaki strani kode, si z rokami zakrivata oči. Na temnem ozadju slike Smrt človeštva je poudarjena rdeča barva, krvavo sporočilo: ameriško zunanje ministrstvo je leta 2016 objavilo poročilo o trgovanju z ljudmi, kjer je prikazano povečanje števila prodaje iranskih deklet in žensk v Dubaj in Kurdistan, ki so bile prisiljene v spolne storitve, v prostitucijo. In zgodba o poligamiji. Da Iranski režim še vedno izrecno spodbuja moške, da bi imeli več žena, je motiv slike Hiša iz kart. V modro silhueto povečanega obraza je kompozicijsko pretanjeno umeščena perorisba s podobo moškega, ki mu sledita dve ženski. Skozi razklan obraz se vije bela pot v lepo prihodnost, na laž pa to navidezno idilo postavljajo temne sence, ki jih je slikar umestni pred izrisane figure. Spolno diskriminacijo kaže tudi fragmentarna slika Živeti v senci. Na simbolnih pastelnih pasovih dvodelna kompozicija slike v sliki predstavlja željo in strah. Kajti, islamski kazenski zakonik predvideva sto udarcev z bičem za istospolno usmerjene ženske, nad njimi visi celo grožnja s smrtjo. Podoba ženske z dvema obrazoma je opomin na kruta dejanja konservativnih ekstremistov: oktobra 2014 so v mestu Isfahan s kislino napadli petnajst žensk, ki so sodelovale na demonstracijah. Dvodelna slika Kislina s poudarjeno ločnico kaže življenje (na rdečem ozadju) prej in (na črnem ozadju) potem, ko nad iznakaženo ženko še vedno visi grožnja v podobi zveri, simbola nečloveške krutosti.
Na dvodelni sliki Neda je upodobljena ena izmed žensk, ki so bile leta 2009 ubite na uličnih protestih v Teheranu. Ostala je v slikarjevem spominu, skupaj z okrvavljeno zastavo domovine, kot živa bolečina. S krvjo prelit zabrisan ženski obraz. Povsem simbolično (z britvico in metuljem nad vagino) pa je na veliki rdeči površini slike Živa rana prikazano množično pohabljanje ženskih organov v Egiptu, Etiopiji in Nigeriji. Iran je (še danes!) ena izmed šestih držav, ki v svoje kazensko pravo vključujejo kamenjanje za poročene osebe, če je s štirimi pričami dokazano, da so imele izven zakona spolne odnose. V centru podobe Kamenjanje sedi ženska z dolgimi, razpuščenimi lasmi, ki je obrnjena stran od gledalca. Simbolni atributi: poleg kamenja okoli nje so to oči, privoščljivo napadalne. Od daleč zre vanjo obtožujoča, poenostavljeno izslikana množica.
Slikarsko zanimiv je minimalizem podobe Bele srede, ki nazorno vizualizira razgibano zelen travnik, sredi katerega je visok svetleč stolp, vrh katerega ženska demonstrativno odvrže svoj hidžab. Slika simbolizira boj proti obveznemu nošenju hidžaba v Islamski republiki, ki je bila ustanovljena leta 2017. Iz računalniškega ekrana sneta podoba Enakost z zanimivo risbo in dvema nasprotnima barvama paradoksalno izpodbijata resničnost naslova slike. Slikar se zaveda pomembnosti svetovnih socialnih medijev, a tudi lažnih prispodob. Na monokromno rožnato slikarsko podlago sta v zgornjo polovico slike Pol Pot, ki se solidarno pridružuje množičnim protestom proti prepovedi splava na Poljskem, umeščena stilizirana simbola: kapljice lepljive krvi in znak strele, ki se vzpenja kvišku v smislu nenavadne diagonalne perspektive. Do zmage! Čeprav metaforičen, je motiv zlahka berljiv.
Pojav nasilja je odvisen od tega, kako družba nanj reagira. Lahko ga sankcionira in obsodi ter ga s tem ustavlja in zmanjšuje ali pa ga tolerira, spregleda ali minimalizira. Zato je nasilje družbeni problem in ne le individualen problem posameznice, ki ga doživlja. Nasilje nad ženskami je družbeni problem tudi zaradi posledic, ki jih prinaša. Pomaga namreč ohranjati neravnovesje moči med spoloma, neravnovesje v moči pa lahko vodi do zlorab in tako se, ob še vedno visoki družbeni tolerantnosti, nasilje nadaljuje. V svetu, ki dopušča fanatizem, pa so tudi zločini iz časti nad ženskami pogosti, v islamu so še posebej poudarjeni. Ženski bi, tako kaže slika Fanatik, najraje prepovedali vse. Prav te dni so Talibani v Afganistanu z odlokom zapovedali v skladu s šeriatskimi smernicami ženski zakriti svoj obraz, z izjemo oči, da bi se izognile provokacijam, ko srečajo moške, ki niso njihovi bližnji sorodniki. Pa še to, da je za ženske bolje, da ostanejo doma, če nimajo pomembnega dela zunaj. Tudi v Teheranu je hidžab obvezen, mlade žene brez tančic lahko živijo le v »zlatih kletkah« pod moško nadvlado, kar simbolično zgovorno kaže slika Hidžab. V takem svetu se dogovarjajo poroke deklic pri enajstih letih, ki premlade pri porodih pogosto umrejo (Smrt sanj). Tudi mnoge pravice žensk so v Teheranu močno okrnjene, ne smejo peti, ne koncertirati (Zaprtje), poročene iranske športnice se ne morejo udeleževati mednarodnih turnirjev brez dovoljenja svojih mož (Ujetnica), Iranke pa ne smejo niti na športni stadion. Slika Plavo dekle simbolno stilizirano prikazuje tragično zgodbo ženske, ki so jo v preobleki odkrili na nogometnem stadionu in se je zato zažgala.
S svojim slikarskim ustvarjanjem Navid Fadee Nazer že skozi naslov razstave sporoča širši javnosti, da Irank in Irancev, ki »kričijo pod oceanom«, nihče ne sliši. V njegovih delih je mogoče spoznati motive, ki aludirajo na probleme žensk v Iranu in v svetu, prizore, vezane na določeno problematiko ter na običaje v islamskem svetu, ki njihovo trpljenje vse bolj pogojujejo. Posamezne podobe predstavljajo ploskovit konstrukt, kar se kaže predvsem pri sliki Mati (govori o štirih poglavjih njenega življenja in njeni smrti), ki je možna zasnova naslednjega slikarjevega cikla. Na drugih se Navid Fadee Nazer odmakne v oblikovna poenostavljanja in preoblikovanja, v reduciranja na bistvene, izrazno najmočnejše elemente realne podobe. Tako je že v svojih začetkih prepoznaven po svojevrstnem načinu slikanja. Njegovo tragično občutenje življenja in s tem povezana slikarska pot, so zaznamovali predvsem – upor, izgon, empatija in nov začetek življenja.
Nedolžnost, akril na platnu, 80 cm x 100 cm
Navid Fadaee Nazer je slikar z močnim vsebinskim nagovorom, ki ga likovno prikazuje z nadrealističnimi in simbolnimi elementi. Barva je zanj močan izraz. Uporablja živahne, osnovne, divje akrilne barve, ki dajejo moč in življenje. Njegova iz resničnosti izhajajoča pripoved z nenavadnimi, mestoma fantastičnimi elementi prinaša občutja nemira in strahu, ki ga še vedno nosi v sebi. Vendar, presenetljivo, ne govori o svoji tragični usodi, ne o uporništvu, ječi, mučenju, ne o poti, ki ga je iz Irana pred štirimi leti pripeljala v Slovenijo. V vseh dvajsetih podobah je njegova vizualna zgodba zelo osebna, globoko podoživeta pripoved o trpljenju žensk v njegovi domovini in (tudi) drugod v svetu. O taki resnici govori kot slikar. To je njegov (u)pravičen upor. Ni le pobegnil iz dežele, kjer zanj življenje ni bilo več mogoče, temveč je tukaj dobilo poseben smisel: njegov protest je tokrat uperjen proti vsemu, kar nasprotuje spoštovanju žensk.
Pri ustvarjanju cikla slik, ki jih je poimenoval Krik pod oceanom , je Navid Fadaee Nazer deloma opuščal nekatere predmete, ki bi motili kompozicijo, ni pa motivom dodajal izmišljenih elementov. Njegovo slikarstvo je uglašeno na močno izpovedne motive, barvne vrednosti pa so prilagojene in premišljeno obravnavane z znanjem dobrega vizualnega ustvarjalca. Navsezadnje je k temu pripomogel tudi štiriletni študij na fakulteti v Teheranu, saj se je kot akademsko izobraženi filmski ustvarjalec spoznaval z osnovami vizualne umetnosti. Morda je temu najbližja črno-bela slika Koma, nekakšen avtorski kaligrafski zapis o svobodni poti, na katero se je, zbujen iz kome pred več kot desetletjem, podal.
Perilo na vrvi za obešanje perila bi bila lahko idilična podoba v vetru plavajočega opranega snežno-belega perila, če je ne bi obvladovala v sredino zgornjega dela obešena črna obleka, pod katero se kažeta okrvavljeni dekliški nogi. Mnoga Iranska dekleta, ki so imela pred poroko spolne odnose, raje storijo samomor kot bi bile izpostavljene strahu, da jih ubije lastna družina. Spodnji del slike Nedolžnost je pod rdečo črto prazen. Ničesar več ni. Koliko je vredna nedolžnost? Slika Posilstvo govori o dveh posiljenih ženskah in njuni kruti usodi: Zahra Kazemi je bila iransko-kanadska novinarka, v zaporu posiljena in ubita; Zahra Bani Yaghoub je bila zdravnica, ki jo je prav tako v zaporu doletela ista usoda. Dvodelna monokromna podoba, pri kateri se iz realistično izslikanega spodnjega dela obraza z obarvanimi ustnicami v belino neba dviguje množica nemo obtožujočih ženskih silhuet, je zgovorna. Ženski, upodobljeni na črnem ozadju na vsaki strani kode, si z rokami zakrivata oči. Na temnem ozadju slike Smrt človeštva je poudarjena rdeča barva, krvavo sporočilo: ameriško zunanje ministrstvo je leta 2016 objavilo poročilo o trgovanju z ljudmi, kjer je prikazano povečanje števila prodaje iranskih deklet in žensk v Dubaj in Kurdistan, ki so bile prisiljene v spolne storitve, v prostitucijo. In zgodba o poligamiji. Da Iranski režim še vedno izrecno spodbuja moške, da bi imeli več žena, je motiv slike Hiša iz kart. V modro silhueto povečanega obraza je kompozicijsko pretanjeno umeščena perorisba s podobo moškega, ki mu sledita dve ženski. Skozi razklan obraz se vije bela pot v lepo prihodnost, na laž pa to navidezno idilo postavljajo temne sence, ki jih je slikar umestni pred izrisane figure. Spolno diskriminacijo kaže tudi fragmentarna slika Živeti v senci. Na simbolnih pastelnih pasovih dvodelna kompozicija slike v sliki predstavlja željo in strah. Kajti, islamski kazenski zakonik predvideva sto udarcev z bičem za istospolno usmerjene ženske, nad njimi visi celo grožnja s smrtjo. Podoba ženske z dvema obrazoma je opomin na kruta dejanja konservativnih ekstremistov: oktobra 2014 so v mestu Isfahan s kislino napadli petnajst žensk, ki so sodelovale na demonstracijah. Dvodelna slika Kislina s poudarjeno ločnico kaže življenje (na rdečem ozadju) prej in (na črnem ozadju) potem, ko nad iznakaženo ženko še vedno visi grožnja v podobi zveri, simbola nečloveške krutosti.
Na dvodelni sliki Neda je upodobljena ena izmed žensk, ki so bile leta 2009 ubite na uličnih protestih v Teheranu. Ostala je v slikarjevem spominu, skupaj z okrvavljeno zastavo domovine, kot živa bolečina. S krvjo prelit zabrisan ženski obraz. Povsem simbolično (z britvico in metuljem nad vagino) pa je na veliki rdeči površini slike Živa rana prikazano množično pohabljanje ženskih organov v Egiptu, Etiopiji in Nigeriji. Iran je (še danes!) ena izmed šestih držav, ki v svoje kazensko pravo vključujejo kamenjanje za poročene osebe, če je s štirimi pričami dokazano, da so imele izven zakona spolne odnose. V centru podobe Kamenjanje sedi ženska z dolgimi, razpuščenimi lasmi, ki je obrnjena stran od gledalca. Simbolni atributi: poleg kamenja okoli nje so to oči, privoščljivo napadalne. Od daleč zre vanjo obtožujoča, poenostavljeno izslikana množica.
Slikarsko zanimiv je minimalizem podobe Bele srede, ki nazorno vizualizira razgibano zelen travnik, sredi katerega je visok svetleč stolp, vrh katerega ženska demonstrativno odvrže svoj hidžab. Slika simbolizira boj proti obveznemu nošenju hidžaba v Islamski republiki, ki je bila ustanovljena leta 2017. Iz računalniškega ekrana sneta podoba Enakost z zanimivo risbo in dvema nasprotnima barvama paradoksalno izpodbijata resničnost naslova slike. Slikar se zaveda pomembnosti svetovnih socialnih medijev, a tudi lažnih prispodob. Na monokromno rožnato slikarsko podlago sta v zgornjo polovico slike Pol Pot, ki se solidarno pridružuje množičnim protestom proti prepovedi splava na Poljskem, umeščena stilizirana simbola: kapljice lepljive krvi in znak strele, ki se vzpenja kvišku v smislu nenavadne diagonalne perspektive. Do zmage! Čeprav metaforičen, je motiv zlahka berljiv.
Pojav nasilja je odvisen od tega, kako družba nanj reagira. Lahko ga sankcionira in obsodi ter ga s tem ustavlja in zmanjšuje ali pa ga tolerira, spregleda ali minimalizira. Zato je nasilje družbeni problem in ne le individualen problem posameznice, ki ga doživlja. Nasilje nad ženskami je družbeni problem tudi zaradi posledic, ki jih prinaša. Pomaga namreč ohranjati neravnovesje moči med spoloma, neravnovesje v moči pa lahko vodi do zlorab in tako se, ob še vedno visoki družbeni tolerantnosti, nasilje nadaljuje. V svetu, ki dopušča fanatizem, pa so tudi zločini iz časti nad ženskami pogosti, v islamu so še posebej poudarjeni. Ženski bi, tako kaže slika Fanatik, najraje prepovedali vse. Prav te dni so Talibani v Afganistanu z odlokom zapovedali v skladu s šeriatskimi smernicami ženski zakriti svoj obraz, z izjemo oči, da bi se izognile provokacijam, ko srečajo moške, ki niso njihovi bližnji sorodniki. Pa še to, da je za ženske bolje, da ostanejo doma, če nimajo pomembnega dela zunaj. Tudi v Teheranu je hidžab obvezen, mlade žene brez tančic lahko živijo le v »zlatih kletkah« pod moško nadvlado, kar simbolično zgovorno kaže slika Hidžab. V takem svetu se dogovarjajo poroke deklic pri enajstih letih, ki premlade pri porodih pogosto umrejo (Smrt sanj). Tudi mnoge pravice žensk so v Teheranu močno okrnjene, ne smejo peti, ne koncertirati (Zaprtje), poročene iranske športnice se ne morejo udeleževati mednarodnih turnirjev brez dovoljenja svojih mož (Ujetnica), Iranke pa ne smejo niti na športni stadion. Slika Plavo dekle simbolno stilizirano prikazuje tragično zgodbo ženske, ki so jo v preobleki odkrili na nogometnem stadionu in se je zato zažgala.
S svojim slikarskim ustvarjanjem Navid Fadee Nazer že skozi naslov razstave sporoča širši javnosti, da Irank in Irancev, ki »kričijo pod oceanom«, nihče ne sliši. V njegovih delih je mogoče spoznati motive, ki aludirajo na probleme žensk v Iranu in v svetu, prizore, vezane na določeno problematiko ter na običaje v islamskem svetu, ki njihovo trpljenje vse bolj pogojujejo. Posamezne podobe predstavljajo ploskovit konstrukt, kar se kaže predvsem pri sliki Mati (govori o štirih poglavjih njenega življenja in njeni smrti), ki je možna zasnova naslednjega slikarjevega cikla. Na drugih se Navid Fadee Nazer odmakne v oblikovna poenostavljanja in preoblikovanja, v reduciranja na bistvene, izrazno najmočnejše elemente realne podobe. Tako je že v svojih začetkih prepoznaven po svojevrstnem načinu slikanja. Njegovo tragično občutenje življenja in s tem povezana slikarska pot, so zaznamovali predvsem – upor, izgon, empatija in nov začetek življenja.
