PRED PARADIŽEM ALI ANTROPOLOŠKI POGLED NA RAZOBEŠENO PERILO
Pogled na razobešeno perilo kot zgodbo časa in prostora, ki prikazuje odnos do žensk v razvitem in nerazvitem svetu, v ruralnem in urbanem prostoru, navdihuje Aljo Pregl že od leta 2005. Naslov razstave Žéhte sveta ni naključen, predstavlja pa nov izbor serije fotografij, ki je tematsko nastajala v daljšem časovnem obdobju. Kadar pripravlja razstavo svojih fotografij se večinoma težko odloča, kaj je tisto, kar bi v določenem trenutku želela predstaviti. Iz selekcije številnih fotografij iz dežel na različnih kontinentih sveta je tokratni izbor grajen na večinoma prvič razstavljenih podob te serije.
V dobi digitalno ustvarjenih podob je problematični status fotografije natančno zajet v vrzeli, ki obstaja med konceptom fotografije – le-ta predstavlja globlje razumevanje sveta – in fotografijo, ki ustvarja bolj ali manj natančno odslikavo predstavljenih objektov, figur in teles. Kaj lahko zajame zahodnoevropski pogled, ko opazuje oblikovanje družbenih identitet? Kakšno vlogo igra fotograf v tem preskoku od fotografije kot objektivnega očesa k fotografiji, ki je s pomenom nabita estetska praksa. Kar vidimo na fotografskem ciklu Žéhte sveta Alje Pregl, je predstava realnega in imaginarnega, kjer so telesa ljudi imaginarna, njihova navzočnost pa je vendarle bolj ali manj realna, saj se jo čuti v vsakem kosu opranega oblačila. Še preden postanejo umetniško delo, so podobe perila – na balkonih, ograjah, na tleh in balkonih, med stenami ali na strehah …, na soncu, v senci, v vetru …, pač povsod … – predvsem podobe razobešenega perila v različnih krajih in kulturah sveta kot odsev družbenega okolja, kateremu pripadajo, kakor tudi zgodovine, ki je oblikovala identiteto teh motivov do te mere, da so lahko tudi resničen odsev določene kulture.
Žensko telo je bilo skozi zgodovino mitizirano, žrtvovano, posvečeno, idealizirano. Skozi zgodovino umetnosti se je večinoma kazalo kot idealizirana forma, v katero se naj ženska prelije. Kaj pa žensko delo? Mar bi, ob opranem perilu sploh pomislili, da ga je opral in razobesil moški? In to kjerkoli v svetu? Lahko si drznemo misliti, da so tudi podobe cikla Žéhte sveta fotografska raziskava identitete ženskosti danes, tako kot so akti, s tančico zastrti ženski portreti ali podobe cikla Ženske sobe, ki z razmetanimi ali pospravljenimi predmeti kažejo psihološko stanje določenih žensk.
Pri intuitivnem procesu fotografiranja teh podob ujeti trenutek ni v ospredju, v ospredju je vsebina motiva in njeno sporočilo. Pri teh fotografijah Alji Pregl ne gre le za obliko, za natančno premišljena razmerja, za tehnično popolnost (čeprav si zanjo seveda ves čas prizadeva), temveč za dramatičnost pripovedi, izvirnost in kompozicijsko raznolikost. S fotografiranjem in razstavljanjem podob kot sta cikla Žéhte sveta in Ženske sobe se fotografinja upira mišljenju delitve na žensko in moško delo, ta svoj upor pa kaže (tudi) tako, da drastično razgalja še vedno veljaven (primitiven) odnos do ženske in do njenega dela. Iz najglasnejšega stoletja od vseh, največjega proizvajalca vseh vrst mehaničnega ropota, se v tem ciklu znajdemo v svetu tišine. Mar bo tišina tudi v prihodnosti spremljala ženske, ki s svojim vsakodnevnim Sizifovim delom nikoli ne bodo odprle vrat v paradiž? Mar takšen opomin – kot je razstava z (največkrat) ženskimi rokami opranega perila – ne bo vsaj malce zaustavil gledalčevega koraka? In mar se mu prva misel ob tem ne bo spreobrnila v začudeno vprašanje: Je res še vedno tako? Ali so vrata v paradiž vendarle že priprta?
Včasih so ženske pri obešanju perila posnete od daleč drobcene in je v ospredju okolica, včasih so v njeni bližini tudi mimobežni naključniki, ki pa večinoma nimajo glavne vloge. Človeške figure so samostojne, a vendarle vedno v soodvisnosti glavnega motiva, obešanja perila, kot simbola izključno ženskega opravila v mnogih deželah po svetu. Avtorica motivno izkorišča mejo med prepoznavnostjo fotografije, ki je grajena na dokumentarnosti, in vizualno vrednostjo motiva, ki upošteva zakonitosti kompozicije, barvne skladnosti in drugih zahtev tovrstnih podob. Dvojna izraznost, na eni strani avtonomnost likovnih elementov na fotografiji, s katerimi nam podaja podobo nekega prostora, na drugi strani pa narativna razsežnost upodobljenega prizora, se razteza skozi celotno fotografsko serijo. Pri motivih, zbranih iz vsega sveta, so tudi antropološke značilnosti človeške figure tiste, ki gledalčev pogled pritegnejo bližje k podobi.
Zaradi izvirnosti, dobršne mere svežine in tematske prepričljivosti je fotografinja v zadnjih letih dosegla precejšnjo prepoznavnost. Alja Pregl je v svoji likovni govorici temeljita in čeprav so se njenim podobam razobešenega perila v različnih pokrajinah in mestih sveta, posnetim od daleč, v večji meri pridružili posnetki od blizu, fokusirani v center izbranega motiva, ne odstopa od izpovedno začrtane smeri. Njeno iskanje točno določenega motiva je kot delo arheologa, ki prodira iz plasti v plast zato, da bi na koncu odkril iskano vrednoto in jo iztrgal iz pozabe. Iz leta v leto bolj izčiščena serija Žéhte sveta je angažirana, polna likovnih in vsebinskih izzivov ter mestoma tudi skrivnih zagonetk o tem kaj se dogaja v ozadju prikazanih motivov.
Pogled na razobešeno perilo kot zgodbo časa in prostora, ki prikazuje odnos do žensk v razvitem in nerazvitem svetu, v ruralnem in urbanem prostoru, navdihuje Aljo Pregl že od leta 2005. Naslov razstave Žéhte sveta ni naključen, predstavlja pa nov izbor serije fotografij, ki je tematsko nastajala v daljšem časovnem obdobju. Kadar pripravlja razstavo svojih fotografij se večinoma težko odloča, kaj je tisto, kar bi v določenem trenutku želela predstaviti. Iz selekcije številnih fotografij iz dežel na različnih kontinentih sveta je tokratni izbor grajen na večinoma prvič razstavljenih podob te serije.
V dobi digitalno ustvarjenih podob je problematični status fotografije natančno zajet v vrzeli, ki obstaja med konceptom fotografije – le-ta predstavlja globlje razumevanje sveta – in fotografijo, ki ustvarja bolj ali manj natančno odslikavo predstavljenih objektov, figur in teles. Kaj lahko zajame zahodnoevropski pogled, ko opazuje oblikovanje družbenih identitet? Kakšno vlogo igra fotograf v tem preskoku od fotografije kot objektivnega očesa k fotografiji, ki je s pomenom nabita estetska praksa. Kar vidimo na fotografskem ciklu Žéhte sveta Alje Pregl, je predstava realnega in imaginarnega, kjer so telesa ljudi imaginarna, njihova navzočnost pa je vendarle bolj ali manj realna, saj se jo čuti v vsakem kosu opranega oblačila. Še preden postanejo umetniško delo, so podobe perila – na balkonih, ograjah, na tleh in balkonih, med stenami ali na strehah …, na soncu, v senci, v vetru …, pač povsod … – predvsem podobe razobešenega perila v različnih krajih in kulturah sveta kot odsev družbenega okolja, kateremu pripadajo, kakor tudi zgodovine, ki je oblikovala identiteto teh motivov do te mere, da so lahko tudi resničen odsev določene kulture.
Žensko telo je bilo skozi zgodovino mitizirano, žrtvovano, posvečeno, idealizirano. Skozi zgodovino umetnosti se je večinoma kazalo kot idealizirana forma, v katero se naj ženska prelije. Kaj pa žensko delo? Mar bi, ob opranem perilu sploh pomislili, da ga je opral in razobesil moški? In to kjerkoli v svetu? Lahko si drznemo misliti, da so tudi podobe cikla Žéhte sveta fotografska raziskava identitete ženskosti danes, tako kot so akti, s tančico zastrti ženski portreti ali podobe cikla Ženske sobe, ki z razmetanimi ali pospravljenimi predmeti kažejo psihološko stanje določenih žensk.
Pri intuitivnem procesu fotografiranja teh podob ujeti trenutek ni v ospredju, v ospredju je vsebina motiva in njeno sporočilo. Pri teh fotografijah Alji Pregl ne gre le za obliko, za natančno premišljena razmerja, za tehnično popolnost (čeprav si zanjo seveda ves čas prizadeva), temveč za dramatičnost pripovedi, izvirnost in kompozicijsko raznolikost. S fotografiranjem in razstavljanjem podob kot sta cikla Žéhte sveta in Ženske sobe se fotografinja upira mišljenju delitve na žensko in moško delo, ta svoj upor pa kaže (tudi) tako, da drastično razgalja še vedno veljaven (primitiven) odnos do ženske in do njenega dela. Iz najglasnejšega stoletja od vseh, največjega proizvajalca vseh vrst mehaničnega ropota, se v tem ciklu znajdemo v svetu tišine. Mar bo tišina tudi v prihodnosti spremljala ženske, ki s svojim vsakodnevnim Sizifovim delom nikoli ne bodo odprle vrat v paradiž? Mar takšen opomin – kot je razstava z (največkrat) ženskimi rokami opranega perila – ne bo vsaj malce zaustavil gledalčevega koraka? In mar se mu prva misel ob tem ne bo spreobrnila v začudeno vprašanje: Je res še vedno tako? Ali so vrata v paradiž vendarle že priprta?
Včasih so ženske pri obešanju perila posnete od daleč drobcene in je v ospredju okolica, včasih so v njeni bližini tudi mimobežni naključniki, ki pa večinoma nimajo glavne vloge. Človeške figure so samostojne, a vendarle vedno v soodvisnosti glavnega motiva, obešanja perila, kot simbola izključno ženskega opravila v mnogih deželah po svetu. Avtorica motivno izkorišča mejo med prepoznavnostjo fotografije, ki je grajena na dokumentarnosti, in vizualno vrednostjo motiva, ki upošteva zakonitosti kompozicije, barvne skladnosti in drugih zahtev tovrstnih podob. Dvojna izraznost, na eni strani avtonomnost likovnih elementov na fotografiji, s katerimi nam podaja podobo nekega prostora, na drugi strani pa narativna razsežnost upodobljenega prizora, se razteza skozi celotno fotografsko serijo. Pri motivih, zbranih iz vsega sveta, so tudi antropološke značilnosti človeške figure tiste, ki gledalčev pogled pritegnejo bližje k podobi.
Zaradi izvirnosti, dobršne mere svežine in tematske prepričljivosti je fotografinja v zadnjih letih dosegla precejšnjo prepoznavnost. Alja Pregl je v svoji likovni govorici temeljita in čeprav so se njenim podobam razobešenega perila v različnih pokrajinah in mestih sveta, posnetim od daleč, v večji meri pridružili posnetki od blizu, fokusirani v center izbranega motiva, ne odstopa od izpovedno začrtane smeri. Njeno iskanje točno določenega motiva je kot delo arheologa, ki prodira iz plasti v plast zato, da bi na koncu odkril iskano vrednoto in jo iztrgal iz pozabe. Iz leta v leto bolj izčiščena serija Žéhte sveta je angažirana, polna likovnih in vsebinskih izzivov ter mestoma tudi skrivnih zagonetk o tem kaj se dogaja v ozadju prikazanih motivov.
