Pod visokim bronastim kipom, sredi vzpenjajočih se stopnic, negibno in vendar v svoji notranjosti valujoče morje obrazov posluša Bachov koncert: odmev razsežnosti časa se zdi kot navdih. Stopim iz sence hiš, stoječih tesno druga ob drugi, in živa svetloba nad staromestnim trgom malone zaslepi spev.
largo
I
V ogledalu neba se zrcali neskončnost. Ležeš na hrbet v mokro travo in opazuješ, kako potuje rožnat oblak v vijoličen somrak. Potem z mislijo, počasi, še enkrat obideš prizor. Končnost se odmika v daljavo. Od znotraj prihaja zvok violine. Hiteč za zvokom, za odmevom tega zvoka, prispeš zadihan, ves moker od rose.
II
S toplim nemirom rok božaš, kot boža otrok grad iz sipine, vzpetine moje razprte golote. Z žejnim vonjem lepote polagaš na željni obok telesa poti, kamor greva objeta, pod brezmejnim lokom drevesa, velikim kot sinja ljubezen dneva. Vseh dni.
III
Soj medene lune sledi poti jezika, ki sredi obale okuša sok s svile kot cipresa vitkega telesa. Sledi zvezd sredi kožne jase, okopane v sladkosti vročice, se izgubljene v kipenju lastnih vzdihov križajo na razprti dlani noči. Zaprem oči, vse v meni ščemi in utripa. Tema odhaja in zora gori v svetlobo dozorele strasti.
IV
Na postelji, še topli od ljubljenja, ostaja z meglico zaspanega sonca izslikan odtis. Vdihavam vonj iz rjuhe pomečkane, kjer si le malo prej iz ikebane mojega telesa odpoljubil pesmi, prej še neprebrane. Skozi lino noči se zlati odhajajoča mesečina in z njo tvoj zapis, Selena, luna, obsijana s svetlobo karmina.
andante
I
V prahu sipkega peska sva pustila goli obris utripov srca, z vitkimi prsti zarisan napis za nevidne bogove neba. Vetrovi, skriti pod krili ptic, podijo kopaste oblake, lebdeče nad širnim zalivom. Ob glasovih milih strun južnih vetrov, z zlatilom osončnenih jader, vodiš belo barko v pristan. Splivkana voda pomirja, boža.
II
Z okusom srebrne pene valov zori jutro na belih svilenih prevlekah soli, ki jih še ni spral dež z odprtega morja. S slutnjo sladkosti svitanja se selim v resničnost z vrhov najvišjih slasti, kjer drhtijo sanje. Tvoja koža diši po bakreni zagorelosti, ki se ogreje v pohotnosti vod. Odpiram in zapiram se, školjka, na poroznih policah, s katerih se morje umika in se vrača nanje.
III
Glas neznanih morskih ptic, ki reže zatišje spečega morja, vabi v čarne privide, skrite za robom obzorja. Pred zarjo, ki sine, srkam vase magične meje slasti, ovite med nevidne čeri nebeških polj, ki jih prekriva presojna, drhteča tančica jutranje rose. Na oltar drobnih prsi z vihravo slo kot Eol, bog vetrov, daruješ orošeno telo.
IV
Katedralo z dvema zvonikoma in majhnimi starinskimi stolpiči, dvigajočimi se z ostrimi konicami proti oblakom, in baročne linije niš okoli nje, barva rdečkast nadih. Tvoj dih, ki je usoda, zaspi ob mojem vratu, izčrpan in sladko utrujen. Le vrišč angelskih glasov, napolnjen s poželenjem, še vznemirja tiho noč.
allegro vivo
I
Zvok neujemljive domišljije nagovarja z nagajivim bliščem in sijajem. Po kotih terase, na bambusovih prečnikih, so posejani redki in skrivnostno dišeči cvetovi divje azaleje. Dih svežine preveva resast škrlat pravljične preje in prsi prešinja velika, nedopovedljivo lepa sreča. Sredi njenih valujočih glasov se zdim kot posoda, ki jo z grozdjem polniš, Bakhus, da me piješ sladko, da me mamiš.
II
Kot krhko vazo iz porcelana me krasiš s cvetjem besed in mi čute pretresaš kot burja, ki plane v ječeče bore otoka. Srčni utrip si, rdeča mana, drget, ki me oživlja, vznemirjenje, ki ude razvezuje. Vihar si, ki polje v meni. Kri. In roka, ki po boku polzi. Na obokih ruševin z Mane zarana stoka galeb od užitka.
III
Vsako jutro znova vzide sonce skozi tvoje od sle v tanke reže priprte oči, iz katerih zeleno vre vse, kar me opaja. Vedrina si, smeh, ki škreblja po bleščavi zob sredi poletja. Ujeta v trepet tvojih rok, v vsak tvoj zamaknjen pogled in pod zaprtimi vekami v niz podob sem, kot otrok, nemirna v pričakovanju: kot igriva galeba sva, ki ne iščeva zavetja pod prostranim obokom neba.
IV
Potopljena v oranžno sončavo, zamaknjena v ekstazi, otrpla v vonju, ki se skozi pore plazi, se nad penečim se valom morja loviva s pogledi. V očeh, ki vidijo vse, tudi na videz najnepomembnejše podrobnosti, je vsak dotik svečana podoba, ki jo s prsti mehko izpisuješ po koži. Takrat so v zraku, ki ima barvo in vonj tvoje polti, večeri podobni biserni roži.
piano
I
Pročelja ljubkih hiš in kupole cerkvice, obrnjene proti vzhodu in osvetljene z jutranjo zarjo, barva harmonski akord, rahel in nežen kot prvi poljub. Nemirna svetloba se spušča iz ozkih oken visoko nad oboki in objema pozlate na baročnih okvirjih prelepih slik. Na oltarju visi podoba neba, ki ga pokriva deviška barva, svetla kot žarek v željnih očeh. Iz velikih orgel lije lilast slap melodij, ki drhti v razkošju obljub.
II
Bronast zven zvonov lebdi v mraku. S paleto občutkov, vpletenih v svilo dolgih, svetlih las, me razvajaš do tančin, globoko, v dno vesolja. Dvigujeva se na krilih te lebdeče melodije: ko slediš premenam v hiši moje duše, se vse tvoje bitje vanjo prelije. Krošnje dreves pojejo v večernem zraku.
III
Čarobna podoba žarečih odbleskov se blešči od mokrote. V neustavljivem ritmu letiva više in više, do vratu potopljena v neulovljiv odmev potujočih valov. Spodaj se peni tenko speta mesečina. Čisto z vrha odplavam lahno in počasi kot peresce z neba.
IV
Ob oknu, kjer slutim globino večera, trepetajo krila nočnega metulja, na katerih so izvezena bleščeča očesa. V kotu oči se rosi milina. V tvojem naročju, ljubljena kot violina, vzdignjena v vrh zvezdne ceste, na pobočju beline neba le s krili lebdim, angel, brez telesa.
Pod visokim bronastim kipom, sredi vzpenjajočih se stopnic, negibno in vendar v svoji notranjosti valujoče morje obrazov posluša Bachov koncert: odmev razsežnosti časa se zdi kot navdih. Stopim iz sence hiš, stoječih tesno druga ob drugi, in živa svetloba nad staromestnim trgom malone zaslepi spev.
largo
I
V ogledalu neba se zrcali neskončnost. Ležeš na hrbet v mokro travo in opazuješ, kako potuje rožnat oblak v vijoličen somrak. Potem z mislijo, počasi, še enkrat obideš prizor. Končnost se odmika v daljavo. Od znotraj prihaja zvok violine. Hiteč za zvokom, za odmevom tega zvoka, prispeš zadihan, ves moker od rose.
II
S toplim nemirom rok božaš, kot boža otrok grad iz sipine, vzpetine moje razprte golote. Z žejnim vonjem lepote polagaš na željni obok telesa poti, kamor greva objeta, pod brezmejnim lokom drevesa, velikim kot sinja ljubezen dneva. Vseh dni.
III
Soj medene lune sledi poti jezika, ki sredi obale okuša sok s svile kot cipresa vitkega telesa. Sledi zvezd sredi kožne jase, okopane v sladkosti vročice, se izgubljene v kipenju lastnih vzdihov križajo na razprti dlani noči. Zaprem oči, vse v meni ščemi in utripa. Tema odhaja in zora gori v svetlobo dozorele strasti.
IV
Na postelji, še topli od ljubljenja, ostaja z meglico zaspanega sonca izslikan odtis. Vdihavam vonj iz rjuhe pomečkane, kjer si le malo prej iz ikebane mojega telesa odpoljubil pesmi, prej še neprebrane. Skozi lino noči se zlati odhajajoča mesečina in z njo tvoj zapis, Selena, luna, obsijana s svetlobo karmina.
andante
I
V prahu sipkega peska sva pustila goli obris utripov srca, z vitkimi prsti zarisan napis za nevidne bogove neba. Vetrovi, skriti pod krili ptic, podijo kopaste oblake, lebdeče nad širnim zalivom. Ob glasovih milih strun južnih vetrov, z zlatilom osončnenih jader, vodiš belo barko v pristan. Splivkana voda pomirja, boža.
II
Z okusom srebrne pene valov zori jutro na belih svilenih prevlekah soli, ki jih še ni spral dež z odprtega morja. S slutnjo sladkosti svitanja se selim v resničnost z vrhov najvišjih slasti, kjer drhtijo sanje. Tvoja koža diši po bakreni zagorelosti, ki se ogreje v pohotnosti vod. Odpiram in zapiram se, školjka, na poroznih policah, s katerih se morje umika in se vrača nanje.
III
Glas neznanih morskih ptic, ki reže zatišje spečega morja, vabi v čarne privide, skrite za robom obzorja. Pred zarjo, ki sine, srkam vase magične meje slasti, ovite med nevidne čeri nebeških polj, ki jih prekriva presojna, drhteča tančica jutranje rose. Na oltar drobnih prsi z vihravo slo kot Eol, bog vetrov, daruješ orošeno telo.
IV
Katedralo z dvema zvonikoma in majhnimi starinskimi stolpiči, dvigajočimi se z ostrimi konicami proti oblakom, in baročne linije niš okoli nje, barva rdečkast nadih. Tvoj dih, ki je usoda, zaspi ob mojem vratu, izčrpan in sladko utrujen. Le vrišč angelskih glasov, napolnjen s poželenjem, še vznemirja tiho noč.
allegro vivo
I
Zvok neujemljive domišljije nagovarja z nagajivim bliščem in sijajem. Po kotih terase, na bambusovih prečnikih, so posejani redki in skrivnostno dišeči cvetovi divje azaleje. Dih svežine preveva resast škrlat pravljične preje in prsi prešinja velika, nedopovedljivo lepa sreča. Sredi njenih valujočih glasov se zdim kot posoda, ki jo z grozdjem polniš, Bakhus, da me piješ sladko, da me mamiš.
II
Kot krhko vazo iz porcelana me krasiš s cvetjem besed in mi čute pretresaš kot burja, ki plane v ječeče bore otoka. Srčni utrip si, rdeča mana, drget, ki me oživlja, vznemirjenje, ki ude razvezuje. Vihar si, ki polje v meni. Kri. In roka, ki po boku polzi. Na obokih ruševin z Mane zarana stoka galeb od užitka.
III
Vsako jutro znova vzide sonce skozi tvoje od sle v tanke reže priprte oči, iz katerih zeleno vre vse, kar me opaja. Vedrina si, smeh, ki škreblja po bleščavi zob sredi poletja. Ujeta v trepet tvojih rok, v vsak tvoj zamaknjen pogled in pod zaprtimi vekami v niz podob sem, kot otrok, nemirna v pričakovanju: kot igriva galeba sva, ki ne iščeva zavetja pod prostranim obokom neba.
IV
Potopljena v oranžno sončavo, zamaknjena v ekstazi, otrpla v vonju, ki se skozi pore plazi, se nad penečim se valom morja loviva s pogledi. V očeh, ki vidijo vse, tudi na videz najnepomembnejše podrobnosti, je vsak dotik svečana podoba, ki jo s prsti mehko izpisuješ po koži. Takrat so v zraku, ki ima barvo in vonj tvoje polti, večeri podobni biserni roži.
piano
I
Pročelja ljubkih hiš in kupole cerkvice, obrnjene proti vzhodu in osvetljene z jutranjo zarjo, barva harmonski akord, rahel in nežen kot prvi poljub. Nemirna svetloba se spušča iz ozkih oken visoko nad oboki in objema pozlate na baročnih okvirjih prelepih slik. Na oltarju visi podoba neba, ki ga pokriva deviška barva, svetla kot žarek v željnih očeh. Iz velikih orgel lije lilast slap melodij, ki drhti v razkošju obljub.
II
Bronast zven zvonov lebdi v mraku. S paleto občutkov, vpletenih v svilo dolgih, svetlih las, me razvajaš do tančin, globoko, v dno vesolja. Dvigujeva se na krilih te lebdeče melodije: ko slediš premenam v hiši moje duše, se vse tvoje bitje vanjo prelije. Krošnje dreves pojejo v večernem zraku.
III
Čarobna podoba žarečih odbleskov se blešči od mokrote. V neustavljivem ritmu letiva više in više, do vratu potopljena v neulovljiv odmev potujočih valov. Spodaj se peni tenko speta mesečina. Čisto z vrha odplavam lahno in počasi kot peresce z neba.
IV
Ob oknu, kjer slutim globino večera, trepetajo krila nočnega metulja, na katerih so izvezena bleščeča očesa. V kotu oči se rosi milina. V tvojem naročju, ljubljena kot violina, vzdignjena v vrh zvezdne ceste, na pobočju beline neba le s krili lebdim, angel, brez telesa.
