ANČKA GOŠNIK GODEC –
BREZČASNE PODOBE BESED, ZLATO POSLANSTVO

Ilustratorka Ančka Gošnik Godec je začela ustvarjati v času, ko se je ilustracija pri nas šele uveljavljala. Tej veji slikarske umetnosti se je docela posvetila in – med vidnimi predstavnicami pravljičark – pod vplivom tedaj modernih svetovnih tokov in novih pogledov na ilustriranje ter vse razvitejše reprodukcijske tehnike izjemno prispevala k razcvetu knjižne ilustracije za otroke in mladino. Žar njenih likovnih stvaritev je neminljiv.

Pri začetnem ustvarjanju Ančke Gošnik Godec je bil nujen (in dobrodošel) vpliv sočasnih umetniških gibanj v slikarstvu in grafiki v tedanjem mednarodnem prostoru, čeprav se je bilo dosti težje dokopati do uveljavljajočih se novih pogledov na razvoj modernistične umetnosti ter v tej luči tudi do razvojnih smeri ilustracije, ene od tedaj vse bolj uveljavljajoče se veje likovne umetnosti. Oblikovanje slikovnega polja in likov v njem je bil vse od začetka njen izziv. Navdih za razumevanje oblik slikovnega ozadja in nastopajočih figur, za določeno uporabo barv in njenih simboličnih pomenov v zgodbi, za razporeditev prostora in upodobljenih likov v kontekstu s tipografijo za ilustriranje predloženih besedil ter ne nazadnje za zgradbo cele slikanice je – ne glede na trenutne umetniške trende – iskala v ljudski umetnosti. Prav zato so njene mehko humorne, tople, do detajlov natančne in hkrati pravljično ožarjene ilustracije izvirne, marsikatera zamisel zanje prihaja iz naše etnološke dediščine, pri svojih značilnih, otroškim očem nikoli nerazumljenih podobah za tuje ljudske pravljice pa se je poglabljala tudi v etnološke in arhitekturne značilnosti besedil, ki niso izvirale iz naše kulturne dediščine.

Knjižne ilustracije z njenimi liki so danes globoko usidrane v zavest bralcev več generacij. Pred 65 leti je narisala prvi osnutek pravljične junakinje muce Copatarice, o kateri je pokojna pisateljica Ela Peroci napisala eno od najbolj priljubljenih in prodajanih knjig v Sloveniji. Zgodba o muci, ki otroke na domiseln način uči redoljubnosti, je bila prodana že v več kot 160 000 izvodih. Glavni pravljični lik je najprej izdelala v ročni litografski tehniki za drobno kartonasto knjižico (1957), ko pa se je pokazalo, da bo zgodba doživela ponatis, ga je za veliko slikanico (1963) narisala drugače, v barvi, in bolj natanko sledila besedilu. Leta 1972 je zgodba dobila tudi gibljivo različico, televizijsko slikanico. Ob petdeseti obletnici rojstva ilustrirane pripovedke Muca Copatarica je Ančka Gošnik Godec leta 2007 za naslovnico revije Ciciban narisala novo, osveženo podobo. Pred dobrim desetletjem je nekaj časa celo razmišljala, da bi jo ilustrirala še enkrat¹ . Doma je imela že ogromno skic za morebitno novo verzijo. »Vendar lika Muce copatarice ne bi preveč modernizirala, saj je na neki način brezčasen, bi pa otroškim figuram nadela nekoliko bolj sodobne obleke, njihove sobe bi bile bolj podobne današnjim, zagotovo pa bi spremenila njihove copate.« ² S Perocijevo, ki se je v našo mladinsko književnost zapisala s sodobnimi, mestnimi pravljicami, katerih glavni liki so otroci, je pogosto sodelovala. Mnoge med njimi, kot so Muca Copatarica, Moj dežnik je lahko balon in Hišica iz kock, so v slikanicah nagovorile tudi otroke drugod po svetu, saj so izšle v številnih tujih jezikih. Knjiga Za lahko noč (Mladinska knjiga, 1964) je izbor njenih pravljic, ki jih je urednica Kristina Brenkova že ob prvi objavi označila za klasične, dopolnjena izdaja leta 2011 (v zbirki Sončnica) pa poleg prvotnih prinaša še ponatis izbranih pravljic iz zbirke Na oni strani srebrne črte (Mladinska knjiga, 1970), s čimer je zaokroženo predstavljeno pisateljičino najbolj ustvarjalno obdobje, obogateno z nezamenljivimi ilustracijami Ančke Gošnik Godec. Povezujejo ju generacijska pripadnost, medsebojno zaupanje, izjemen talent, zaupanje v moč domišljije in odprta pot do otroškega srca. In ne le otroškega.

Prva velika slikanica, ki jo je naslikala, je bila knjiga Vile (1960), avtorja Charlesa Perraulta. Med njenimi številnimi knjižnimi ilustracijami so poleg slikanice Muca Copatarica gotovo izjemne tudi Vorančev Levi devžej (1962), Rodarijeva Modra puščica (1967) in še danes nepresežene rezijanske pravljice Tri botre lisičice (1976), ki jih je zapisal Milko Matičetov, v katerih jih je ilustratorka z bogato domišljijo in izjemnim posluhom za otroke že tedaj povsem sodobno ilustrirala in opremila besedilo v veliki slikanici. Otroška leta številnih generacij so neizbrisno zaznamovale tudi ljudske pripovedi Zlata ptica, Mama Bršljanka, O treh grahih, Pastirček, pa tudi Dvanajst ujcev, Janček ježek, O povodnem možu in druge.

Pri ilustriranju je bila Ančka Gošnik Godec vedno zelo temeljita. Vselej je razmišljala o površini, ilustraciji besedila, zamislih posameznega avtorja ali ljudskih pripovedkah, a tudi o lastni natančnosti pri prevajanju besednega sporočila v likovno sporočilo. Zato ji je veliko časa vzela priprava slikovne podlage, saj je šele na kakovostni osnovi lahko začela snovati in uživati v poudarjanju alkimije besed, v tkanju posamičnih podob za vsako ilustracijo, v slikanju zgodb. Njeno delo je v veliki meri zelo povezano z naravo ne glede na to, ali v zgodbi nastopajo zmaji, vile, povodni mož, čarovnice ali muce, lisičice, bele kače in številne druge živali. Pravljično izhodišče ji je vedno ponujalo možnost za razmišljanje o kompoziciji ter barvnih, tonskih in prostorskih razmerjih. Pri realističnih podobah je v slike poskušala vnesti domišljijske svetove, saj ji je bila vedno všeč slikovita paleta barv. S posebno ljubeznijo je naslikala pripoved Gregorja Strniše Lučka Regrat (Mladinska knjiga, 1987), ko jo je ustvarjala, je imela regrat ves čas pred seboj. »Opazovala sem ga v njegovih različnih oblikah: močno nazobčane liste, listnato rožico, steblo, rumeni cvet, regratovo lučko, njegova številna semena … Hkrati pa sem veliko razmišljala, kako naj narišem Lučko Regrat, krhko, ljubko in minljivo, a izmišljeno deklico.« ³ Kajti, slikanica v besedi in podobi govori o posebni regratovi lučki, ki se odpravi v mesto, med ljudi, se opazuje v izložbah, da bi tudi sama ugotovila, kakšen je njen izgled. Dotika se ključnih življenjskih vprašanj vsakega posameznika. Pripoveduje o sprejemanju samega sebe, o tem, kako smo hote ali nehote vse življenje soočeni z ogledali soljudi. Za slikanico Polonce Kovač Zelišča male čarovnice (DZS, 1995, Mladinska knjiga, 2001) je morala natančno narisati čisto prava zelišča⁴ in jim dodati pravljične junake, ki se veselo sprehajajo med zelmi. Pri ilustriranju knjige Za lahko noč Ele Peroci pa si je lahko privoščila veliko več umetniške svobode.

Likovni medij Ančke Gošnik Godec zaznamuje predvsem barva, s katero ustvari razpoloženje poletja, jeseni, zime, pomladi, vsako po svoje z mehko, mistično svetlobo, ali skrivnostno tišino noči, žalosti in še raje veselja. Zanjo so bile v življenju od nekdaj pomembne vse barve, to pravilo je še posebej veljalo v njenem slikarskem načinu ilustriranja. Seveda pa je bila osnovna odločitev za določeno barvno kompozicijo vedno odvisna tako od besedila kot od ilustratorkinega razpoloženja, počutja in v tem kontekstu prevajanja literarnega nagovora v likovno podobo.

Za večje ploskve in ozadja ilustriranih podob je Ančka Gošnik Godec večinoma uporabljala velike in debele čopiče ter lopatice za nanašanje barv. Če pa je določena zamisel za ploskev ni zadovoljila, jo je poživila z očarljivo hudomušnostjo, jo posula s finimi detajli, jo prepredla z različnim poudarjanjem svetlobe, senc in na prvi pogled pri likih glavnih junakov ne vedno zaznanega humorja, a prav zaradi te prikritosti posebnega. V svetu njenih ilustracij ni prostora za konflikte, za temne plati in tegobe življenja. Njene ilustracije kažejo izrazito veselje do pripovedovanja čarobnih in nežnih zgodb, s posebej izpostavljeno milino in nedoločljivim hrepenenjem pa se kaže tudi navidezno realni svet s prepoznavnimi pokrajinami, živalmi in rastlinami.

Čeprav je že desetletja vrhunska slovenska ilustratorka, saj so ob njenih ilustracijah zrasli otroci več generacij, je morala prehoditi veliko stopnic, da je postala in ostala nepogrešljiva za generacije beročih otrok. Morda ji je res na kožo pisan latinski rek Prek trnja do zvezd, katerega sporočilo je, da si moramo vse, kar je vredno, prislužiti z naporom. Nobena vredna stvar ne pride kar tako, sama po sebi. Tako je Ančka Gošnik Godec ustvarila ogromen ilustratorski opus, a delo, vloženo v plemenite stvari, kot je približevati literaturo s svojevrstnim likovnim prevodom najmlajšim bralcem, ni bilo zaman. To je in je bilo njeno poslanstvo.

Ob stiku z umetnostjo, kar kvalitetne slikanice zagotovo so, se stkejo vezi, ki ostanejo za vse življenje. Več generacij otrok je s takim kulturnim bogastvom obdarila ilustratorka Ančka Gošnik Godec, ki ustvarja že več kot petdeset let. Risala in slikala je za otroške revije, slikanice, ilustrirane knjige, televizijske slikanice ali voščilnice. Pri svojem delu je vedno stremela z ilustracijami motivirati in navdušiti najmlajše, kar je lahko dosegla samo s prepričljivim in učinkovitim likovnim nagovorom. Otrokom je vselej poskušala ponuditi lepši in prijaznejši svet, svet naravnih barv v sozvočju z živopisnimi poudarki. V skoraj vseh delih, kjer so se pojavile njene ilustracije, se je mladim bralcem prikupila z razkošjem barv ter nevsiljivim humorjem. A njene ilustracije vabijo tako na širna prostranstva domišljije, duhovnosti, čudežev in skrivnosti, kot tudi v območje realnosti. Nikoli ni prav ničesar podcenjevala. Vselej je želela doseči čim bolj doživeto in mamljivo upodobitev tega, kar so ji ponujala predložena besedila.

Na kvalitetno slovensko ilustracijo so že od leta 1970 začele opozarjati tudi razstave del slovenskih ilustratorjev v Radovljici, tako je od leta 1982 nastajala stalna zbirka originalnih ilustracij v radovljiški Galeriji Šivčeva hiša. Prva ilustratorska razstava v (tedaj) novo urejeni galeriji je bila prav predstavitev ustvarjalnosti Ančke Gošnik Godec. Za stalno zbirko pa so (šele) kakšno leto kasneje od avtorice odkupili ilustracijo, ki je nastala ob presunljivem besedilu Pestrna Franceta Bevka (Mladinska knjiga, 1974). Ilustratorka je od nekdaj svoje zamisli podrejala učinkoviti pripovednosti naslikanih zgodb, zato ni presenetljivo, da je s podobami v težkih zamolklo zelenih in rjavih tonih poustvarila turobno razpoloženje pripovedi.

Z vizualno podobo ilustrator lahko nadgradi besedilo, kar doseže tako, da odpira nove prostore in gre v interpretacijo dlje od povedanega, globlje v pripoved. A zato se mora vanjo poglobiti, marsikdaj raziskati. Tega se je zavedala tudi Ančka Gošnik Godec, ko je leta 1976 v ilustriranje prejela rezijansko pravljico Tri botre lisičice, ki jo je za prihodnje rodove ohranil dr. Milko Matičetov: pripovedno izročilo je zbiral po različnih slovenskih pokrajinah, a najbolj je bil znan po raziskovanju Rezije, ki ga je povsem očarala in kjer je zbral več kot tri tisoč pravljic. Še preden je ilustratorka začela s slikanjem te pravljice⁵ , je želela Rezijo dobro spoznati, zato se je z njim dvakrat odpravila tja na izlet. V Reziji sicer ni bilo tako razkošnih hiš, kot jih je kasneje namenila trem botram lisičicam iz zgodbe, je pa dodala še vrata z barvnimi stekli, ki sicer niso posebej značilna za rezijansko okolje, a se ji je zdelo, da so primerna za njene glavne junakinje. Pri slikanju je uporabila motive iz pokrajine in elemente iz rezijanske arhitekture, predvsem strehe hiš in portale. A je v ilustracije vpela veliko detajlov, ki so se njej zdeli pomembni za ozračje pripovedi! Moderni fotelj je tam »zanalašč, ker so bile take frajerke«, pa tudi »takega avtomobila, kakršnega imajo lisičke, ni bilo nikjer, saj je imel kolo enega avtomobila, armaturo pa drugega« ⁶ . Kar potrjuje ugotovitev, da se v ilustracijah slikanic včasih pojavljajo tudi liki ali okolja, ki jih ni v besedilu ali so le nakazani. Še posebej to nakazuje osrednja dvostranska slika, kjer so stene dnevne sobe ene izmed lisičic poslikane z ogromno detajli, kar je ilustratorkino direktno vabilo gledalcu, prijazno in zvedavo igrivo kot otroška duša.

Odkar znamo ljudje govoriti, si pripovedujemo pravljice. V dolgih stoletjih se je preko ustnega in pisanega ustvarjanja številnih pripovedovalcev izoblikovala skoraj nepregledna zakladnica pravljic po vsem svetu. Tudi zbirka pravljic iz vsega sveta, ki jih je leta 1980 izbrala Kristina Brenkova za knjigo Zlata skledica, predstavlja svet v malem, ki mlade generacije bralcev znova in znova uči strpnosti med ljudmi, povezanosti z naravo ter utrjuje vezi s starodavno preteklostjo. Knjigo izbranih dvainšestdesetih pravljic je z vso pozornostjo do raznolikosti izročil iz vseh kontinentov ilustrirala Ančka Gošnik Godec. Pri založbi Mladinska knjiga je leta 2017 (ob ilustratorkinem 90-letnem jubileju) izšel ponatis knjige z atraktivno fantazijsko barvno ilustracijo, ki objema knjigo, posvečeno ilustratorkinemu jubileju. V knjigi je devet celostranskih ilustracij, ki večinoma z značilno simbolno barvo vsake posamezne podobe nadgrajujejo ozračje pripovedi. Če je pri teh barva tista, ki simbolno dopolnjuje bistveni del upodobljenega besedila, je ostalih 45 črno-belih risb lahkotnejša, a ne nujno manj izpovedna spremljava pravljic. Te so večinoma polstranske in ilustrirajo del besedila, vendar ne nujno glavni. Ponekod barvno ilustracijo vsebinsko dopolnjuje vinjeta (Perzijska pravljica) ali (pri daljšem besedilu) celo dve polstranski ilustraciji (Ruska pravljica). Večje, a ne celostranske, se bolj naslanjajo na vsebino pravljice (Turkmenska pravljica, Francoska pravljica, Sicilijanska pravljica …). Vse črno-bele ilustracije so dinamično razporejene po obsežni knjigi (368 strani), kamor so ritmično vpete tudi vinjete in celostranske barvne ilustracije. Obsežne ilustrirane knjige zahtevajo drugačen avtorski pristop k upodobitvam besedila kot slikanice. V črno-belo risbo s peresom in tušem je treba vložiti veliko več truda in imeti več znanja, kot če ilustrator ustvarja v barvah, z njimi je lažje doseči dopadljiv učinek. Ilustratorkino delo je bilo toliko bolj zahtevno, ker se je morala vživeti tako v pravljice starodavnih ljudstev iz vsega sveta, do romskih, rezijanskih in slovenskih, čeprav je za pravljico ustvarila (praviloma) le eno podobo.

Občudovanje ljudske umetnosti je v opusu Ančke Gošnik Godec nemogoče spregledati, vse življenje so ji bile še posebej blizu slovenske in tuje ljudske pravljice. V njenih ilustracijah se zrcali tradicija svetovnega, srednjevropskega in zlasti slovenskega pravljičarstva s številnimi podrobnostmi in domišljijsko intimističnim ozračjem. Pravljice so jo vedno vabile k njihovi upodobitvi, mehko poetično in v toplih zemeljskih tonih skoraj romantično je upodobila tudi slikanico o ježku Jančku, literarnem liku slovenske ljudske pravljice, ki govori o dečku Jančku, ki se je spremenil v ježa (Janček ježek, Mladinska knjiga,1982). S pridihom humorja so za zbirko Najlepše slovanske pravljice nastale tudi ilustracije za slikanico Lonček kuhaj (Mladinska knjiga, 2001)

Zelo pomembno pri ilustriranju je, da se avtor zaveda pomena dramaturgije posameznega besedila, iz katerega je treba izbrskati najbolj izrazite poudarke. Zgradba slikanice je zelo odvisna od tega, koliko ima ilustrator prostora na voljo pri svojem prevajanju besed v podobe. V tem kontekstu Ančka Gošnik Godec ponekod nadgradi besedilo le z drobnimi, preprostimi hudomušnimi domislicami, včasih pa splete celo svojo vzporedno zgodbo, kar je storila pri zahtevni zamisli za upodobitev besedila Polonce Kovač v slikanici Zelišča male čarovnice. V slikanici o skrivnostih zdravilnih zelišč nastopa čarovnica Lenčka, zeliščarka, njeno znanje pa s pridom uporabljajo številne gozdne živali (ko jih tišči v želodčku, se prehladijo ali želijo le pregnati molje iz zimskih oblek …). Razburljivo popotovanju po svetu zelišč je (vključno z recepti kot nekakšnimi vinjetami) z eno in dvostranskimi barvnimi ilustracijami naslikano nazorno, a hudomušno hkrati z liki, ki bi jih lahko celo prepoznali, če bi pobliže poznali člane slikarkine družine.

Leta 2011 je na 368 straneh izšla bogata antologija⁷ Zlata ptica: zgodbe in pesmi s podobami Ančke Gošnik Godec kot poklon založbe Mladinska knjiga avtorici vrhunskih ilustracij, s katerimi je od leta 1950 bogatila mnoge njene izdaje. Z njenimi neminljivimi podobami je v tej razkošni knjigi zbranih 29 ljudskih pravljic (19 je slovenskih), 15 zgodbic sedmih slovenskih pripovednic in pripovednikov ter 19 pesmic prav tako sedmih slovenskih pesnic in pesnikov. Med njimi so največje klasike otroštva več generacij, poleg ilustracij za slikanice Muca Copatarica in Lučka Regrat še Pestrna Franceta Bevka, Snežaki v vrtcu Branke Jurce in vrsta ljudskih pravljic, kot so Zlata ptica, Janček ježek, Povodni mož, Tri botre lisičice, Volk in sedem kozličkov in toliko drugih.

Dejstvo, da je kvalitetna besedila lažje ilustrirati, ker avtor v njem najde oporo, se je za resnično izkazala že pri nastajanju ilustracij za slikanico Lučka Regrat, ki je slikarki še vedno ena najljubših, a tudi mnogo kasneje pri igrivo izbrušenih pesmih Anje Štefan v veliki slikanici Iščemo hišico. Prva pesničina slikaniška zbirka pesmi s podobami Ančke Gošnik Godec je pri Mladinski knjigi izšla leta 2005 in leta 2013 še v pomanjšani obliki. Ilustracije pesmi so bile ilustratorki izziv, saj je med svoj tipično razpoznaven (etnološko preverjen) slikarski nagovor vpletla marsikatero za sodobni čas značilno podrobnost. Pesem, po kateri nosi slikanica naslov, je nosilna, tako je izslikana tudi spremna ilustracija, kjer družinica s tremi otroki sanja o hišici, v kateri bodo srečni. »Iščemo hišico, iščemo hišico / z eno kamnito stopničko do vrat, / z majhnimi okenci, starim balkončkom, / majhno kot kajžico, lepo kot grad.« Resda je hišica (tudi na naslovnici) naslikana prisrčno kot kajžica, ki je v našem zgodovinskem spominu ohranjena kot kulturna dediščina, a družinica, ki, s hrbti obrnjena proti gledalcu, navdušeno zre proti tej beli, v sam center podobe postavljeni hišici, učinkuje prav sodobno (frizure, oblačila, obutev …). Tudi pri drugih ilustracijah, ki nagovarjajo s pravljičnimi bitji in živalmi, postaja nekaj sublimnega v teh podobah realno, otrokovi zaznavi dojemljivo.

Epilog. Neizmerno bogat ilustratorski opus Ančke Gošnik Godec, v katerem so skriti svetovi pravljic, pesmi, ugank, a tudi povsem vsakdanjega življenja, ima pomembno mesto v slovenski knjižni ilustraciji. Spretno nagovarja otroški svet in tiste kotičke odraslega, ki so še polni vitalnega duha in želje po spoznanju. Tako kot ljudske pripovedi, ki jih je ilustratorka največkrat obogatila s podobami, tudi ona skoznje govori o človekovem odnosu do drugih ljudi, do živali, do bajnih bitij in do narave nasploh. Prav to pa dela njene vizualne pripovedi brezčasne.

Ančka Gošnik Godec

Rodila se 5. junija 1927 v Celju, kjer je obiskovala osnovno šolo. Med drugo svetovno vojno so jo zaradi prepevanja slovenskih pesmi začasno izključili iz meščanske šole, kar je ni oviralo pri nadaljnjem šolanju, ki ga je do leta 1944 nadaljevala na šoli za oblikovanje v avstrijskem Gradcu. Takoj po vojni je odšla v Ljubljano in se zaposlila v tiskarni Ljudska pravica, kjer je delala v risalnici. Po očetu je podedovala nadarjenost za likovno ustvarjanje. Leta 1948 je bila sprejeta na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani in jo nekaj let kasneje uspešno končala. Najprej je ilustrirala za revijo Ciciban ter za publikaciji Pionir in Pionirski list (sedaj PIL), nato za revijo Kurirček (kasneje Kekec). Sledile so knjižne ilustracije za več kot 120 knjig. Pripravila je tudi okrog 20 televizijskih slikanic, med njimi sta Muca Copatarica in Mala morska deklica. Mnoge knjige z njenimi ilustracijami so prevedene v tuje jezike: v francoščino, nemščino, italijanščino, madžarščino, češčino, slovaščino, makedonščino in celo v esperanto. Svoje bogate zbirke ilustracij je predstavljala na številnih razstavah doma in v tujini in bila velikokrat nagrajena. Pomembnejše nagrade: Levstikova nagrada (1960, 1964), plaketa zlatno pero (Beograd, 1965, 1967, 1977), nagrada na razstavi najlepših knjig sveta, Leipzig, Nemčija (1965), nagrada knjižnega sejma, Beograd (1965), plaketa Zlata slikanica, Ljubljana (1975, 1980), nagrada Hinko Smrekar za življenjsko delo (1997), častna lista IBBY, Cartagena des Indias, Kolumbija (2000), Levstikova nagrada za življenjsko delo, Ljubljana (2001) in nominacija IBBY za Andersenovo nagrado, Santiago de Compostela, Španija (2010). Živi in ustvarja v Ljubljani in v Bohinju.

Pripombe:

¹ Alenka Teran Košir: »Ilustratorka, ki je narisala Muco copatarico, bi jo danes narisala drugače«, SiolNET, 23. 10. 2017.
² Sandra Krkoč: Ančka Gošnik Godec, ilustratorka: Včasih je navdih našla tudi v Playboyu, intervju, Dnevnik, Ljubljana, 29. 11. 2011.
³ Ibid.
⁴ »Kjer je opisana narava, si podob ne moreš zgolj izmišljevati. Naravo rada opazujem in jo rada tudi slikam. Ko sem ilustrirala knjigo Polonce Kovač Zelišča male čarovnice, sem rastline opazovala vsak dan. Včasih sem jih nabrala ter jih dala v vazo, da sem jih imela pred seboj. Marsikatero rastlino iz knjige sem utrgala kar izpred hiše v Bohinju.«
⁵ Leta 2017 je izšel že šesti ponatis slikanice, v kateri so lisičice so zelo priljubljene tudi zaradi teh bogatih, domala hedonističnih ilustracij.
⁶ Saša Bojc: »Ančka Gošnik Godec praznuje skupaj z Muco copatarico«, intervju, Delo, Ljubljana, 5. 6. 2017.
⁷ Ilustracije sta izbrali Irena Matko Lukan in Ančka Gošnik Godec. Spremni besedili sta napisali Anja Štefan in Judita Krivec Dragan. Obsežno Bibliografijo ilustriranih knjig Ančke Gošnik Godec je prispevala Petra Koršič. Knjigo je likovno uredil Pavle Učakar.

Ilustratorka Ančka Gošnik Godec je začela ustvarjati v času, ko se je ilustracija pri nas šele uveljavljala. Tej veji slikarske umetnosti se je docela posvetila in – med vidnimi predstavnicami pravljičark – pod vplivom tedaj modernih svetovnih tokov in novih pogledov na ilustriranje ter vse razvitejše reprodukcijske tehnike izjemno prispevala k razcvetu knjižne ilustracije za otroke in mladino. Žar njenih likovnih stvaritev je neminljiv.

Pri začetnem ustvarjanju Ančke Gošnik Godec je bil nujen (in dobrodošel) vpliv sočasnih umetniških gibanj v slikarstvu in grafiki v tedanjem mednarodnem prostoru, čeprav se je bilo dosti težje dokopati do uveljavljajočih se novih pogledov na razvoj modernistične umetnosti ter v tej luči tudi do razvojnih smeri ilustracije, ene od tedaj vse bolj uveljavljajoče se veje likovne umetnosti. Oblikovanje slikovnega polja in likov v njem je bil vse od začetka njen izziv. Navdih za razumevanje oblik slikovnega ozadja in nastopajočih figur, za določeno uporabo barv in njenih simboličnih pomenov v zgodbi, za razporeditev prostora in upodobljenih likov v kontekstu s tipografijo za ilustriranje predloženih besedil ter ne nazadnje za zgradbo cele slikanice je – ne glede na trenutne umetniške trende – iskala v ljudski umetnosti. Prav zato so njene mehko humorne, tople, do detajlov natančne in hkrati pravljično ožarjene ilustracije izvirne, marsikatera zamisel zanje prihaja iz naše etnološke dediščine, pri svojih značilnih, otroškim očem nikoli nerazumljenih podobah za tuje ljudske pravljice pa se je poglabljala tudi v etnološke in arhitekturne značilnosti besedil, ki niso izvirale iz naše kulturne dediščine.

Knjižne ilustracije z njenimi liki so danes globoko usidrane v zavest bralcev več generacij. Pred 65 leti je narisala prvi osnutek pravljične junakinje muce Copatarice, o kateri je pokojna pisateljica Ela Peroci napisala eno od najbolj priljubljenih in prodajanih knjig v Sloveniji. Zgodba o muci, ki otroke na domiseln način uči redoljubnosti, je bila prodana že v več kot 160 000 izvodih. Glavni pravljični lik je najprej izdelala v ročni litografski tehniki za drobno kartonasto knjižico (1957), ko pa se je pokazalo, da bo zgodba doživela ponatis, ga je za veliko slikanico (1963) narisala drugače, v barvi, in bolj natanko sledila besedilu. Leta 1972 je zgodba dobila tudi gibljivo različico, televizijsko slikanico. Ob petdeseti obletnici rojstva ilustrirane pripovedke Muca Copatarica je Ančka Gošnik Godec leta 2007 za naslovnico revije Ciciban narisala novo, osveženo podobo. Pred dobrim desetletjem je nekaj časa celo razmišljala, da bi jo ilustrirala še enkrat¹ . Doma je imela že ogromno skic za morebitno novo verzijo. »Vendar lika Muce copatarice ne bi preveč modernizirala, saj je na neki način brezčasen, bi pa otroškim figuram nadela nekoliko bolj sodobne obleke, njihove sobe bi bile bolj podobne današnjim, zagotovo pa bi spremenila njihove copate.« ² S Perocijevo, ki se je v našo mladinsko književnost zapisala s sodobnimi, mestnimi pravljicami, katerih glavni liki so otroci, je pogosto sodelovala. Mnoge med njimi, kot so Muca Copatarica, Moj dežnik je lahko balon in Hišica iz kock, so v slikanicah nagovorile tudi otroke drugod po svetu, saj so izšle v številnih tujih jezikih. Knjiga Za lahko noč (Mladinska knjiga, 1964) je izbor njenih pravljic, ki jih je urednica Kristina Brenkova že ob prvi objavi označila za klasične, dopolnjena izdaja leta 2011 (v zbirki Sončnica) pa poleg prvotnih prinaša še ponatis izbranih pravljic iz zbirke Na oni strani srebrne črte (Mladinska knjiga, 1970), s čimer je zaokroženo predstavljeno pisateljičino najbolj ustvarjalno obdobje, obogateno z nezamenljivimi ilustracijami Ančke Gošnik Godec. Povezujejo ju generacijska pripadnost, medsebojno zaupanje, izjemen talent, zaupanje v moč domišljije in odprta pot do otroškega srca. In ne le otroškega.

Prva velika slikanica, ki jo je naslikala, je bila knjiga Vile (1960), avtorja Charlesa Perraulta. Med njenimi številnimi knjižnimi ilustracijami so poleg slikanice Muca Copatarica gotovo izjemne tudi Vorančev Levi devžej (1962), Rodarijeva Modra puščica (1967) in še danes nepresežene rezijanske pravljice Tri botre lisičice (1976), ki jih je zapisal Milko Matičetov, v katerih jih je ilustratorka z bogato domišljijo in izjemnim posluhom za otroke že tedaj povsem sodobno ilustrirala in opremila besedilo v veliki slikanici. Otroška leta številnih generacij so neizbrisno zaznamovale tudi ljudske pripovedi Zlata ptica, Mama Bršljanka, O treh grahih, Pastirček, pa tudi Dvanajst ujcev, Janček ježek, O povodnem možu in druge.

Pri ilustriranju je bila Ančka Gošnik Godec vedno zelo temeljita. Vselej je razmišljala o površini, ilustraciji besedila, zamislih posameznega avtorja ali ljudskih pripovedkah, a tudi o lastni natančnosti pri prevajanju besednega sporočila v likovno sporočilo. Zato ji je veliko časa vzela priprava slikovne podlage, saj je šele na kakovostni osnovi lahko začela snovati in uživati v poudarjanju alkimije besed, v tkanju posamičnih podob za vsako ilustracijo, v slikanju zgodb. Njeno delo je v veliki meri zelo povezano z naravo ne glede na to, ali v zgodbi nastopajo zmaji, vile, povodni mož, čarovnice ali muce, lisičice, bele kače in številne druge živali. Pravljično izhodišče ji je vedno ponujalo možnost za razmišljanje o kompoziciji ter barvnih, tonskih in prostorskih razmerjih. Pri realističnih podobah je v slike poskušala vnesti domišljijske svetove, saj ji je bila vedno všeč slikovita paleta barv. S posebno ljubeznijo je naslikala pripoved Gregorja Strniše Lučka Regrat (Mladinska knjiga, 1987), ko jo je ustvarjala, je imela regrat ves čas pred seboj. »Opazovala sem ga v njegovih različnih oblikah: močno nazobčane liste, listnato rožico, steblo, rumeni cvet, regratovo lučko, njegova številna semena … Hkrati pa sem veliko razmišljala, kako naj narišem Lučko Regrat, krhko, ljubko in minljivo, a izmišljeno deklico.« ³ Kajti, slikanica v besedi in podobi govori o posebni regratovi lučki, ki se odpravi v mesto, med ljudi, se opazuje v izložbah, da bi tudi sama ugotovila, kakšen je njen izgled. Dotika se ključnih življenjskih vprašanj vsakega posameznika. Pripoveduje o sprejemanju samega sebe, o tem, kako smo hote ali nehote vse življenje soočeni z ogledali soljudi. Za slikanico Polonce Kovač Zelišča male čarovnice (DZS, 1995, Mladinska knjiga, 2001) je morala natančno narisati čisto prava zelišča⁴ in jim dodati pravljične junake, ki se veselo sprehajajo med zelmi. Pri ilustriranju knjige Za lahko noč Ele Peroci pa si je lahko privoščila veliko več umetniške svobode.

Likovni medij Ančke Gošnik Godec zaznamuje predvsem barva, s katero ustvari razpoloženje poletja, jeseni, zime, pomladi, vsako po svoje z mehko, mistično svetlobo, ali skrivnostno tišino noči, žalosti in še raje veselja. Zanjo so bile v življenju od nekdaj pomembne vse barve, to pravilo je še posebej veljalo v njenem slikarskem načinu ilustriranja. Seveda pa je bila osnovna odločitev za določeno barvno kompozicijo vedno odvisna tako od besedila kot od ilustratorkinega razpoloženja, počutja in v tem kontekstu prevajanja literarnega nagovora v likovno podobo.

Za večje ploskve in ozadja ilustriranih podob je Ančka Gošnik Godec večinoma uporabljala velike in debele čopiče ter lopatice za nanašanje barv. Če pa je določena zamisel za ploskev ni zadovoljila, jo je poživila z očarljivo hudomušnostjo, jo posula s finimi detajli, jo prepredla z različnim poudarjanjem svetlobe, senc in na prvi pogled pri likih glavnih junakov ne vedno zaznanega humorja, a prav zaradi te prikritosti posebnega. V svetu njenih ilustracij ni prostora za konflikte, za temne plati in tegobe življenja. Njene ilustracije kažejo izrazito veselje do pripovedovanja čarobnih in nežnih zgodb, s posebej izpostavljeno milino in nedoločljivim hrepenenjem pa se kaže tudi navidezno realni svet s prepoznavnimi pokrajinami, živalmi in rastlinami.

Čeprav je že desetletja vrhunska slovenska ilustratorka, saj so ob njenih ilustracijah zrasli otroci več generacij, je morala prehoditi veliko stopnic, da je postala in ostala nepogrešljiva za generacije beročih otrok. Morda ji je res na kožo pisan latinski rek Prek trnja do zvezd, katerega sporočilo je, da si moramo vse, kar je vredno, prislužiti z naporom. Nobena vredna stvar ne pride kar tako, sama po sebi. Tako je Ančka Gošnik Godec ustvarila ogromen ilustratorski opus, a delo, vloženo v plemenite stvari, kot je približevati literaturo s svojevrstnim likovnim prevodom najmlajšim bralcem, ni bilo zaman. To je in je bilo njeno poslanstvo.

Ob stiku z umetnostjo, kar kvalitetne slikanice zagotovo so, se stkejo vezi, ki ostanejo za vse življenje. Več generacij otrok je s takim kulturnim bogastvom obdarila ilustratorka Ančka Gošnik Godec, ki ustvarja že več kot petdeset let. Risala in slikala je za otroške revije, slikanice, ilustrirane knjige, televizijske slikanice ali voščilnice. Pri svojem delu je vedno stremela z ilustracijami motivirati in navdušiti najmlajše, kar je lahko dosegla samo s prepričljivim in učinkovitim likovnim nagovorom. Otrokom je vselej poskušala ponuditi lepši in prijaznejši svet, svet naravnih barv v sozvočju z živopisnimi poudarki. V skoraj vseh delih, kjer so se pojavile njene ilustracije, se je mladim bralcem prikupila z razkošjem barv ter nevsiljivim humorjem. A njene ilustracije vabijo tako na širna prostranstva domišljije, duhovnosti, čudežev in skrivnosti, kot tudi v območje realnosti. Nikoli ni prav ničesar podcenjevala. Vselej je želela doseči čim bolj doživeto in mamljivo upodobitev tega, kar so ji ponujala predložena besedila.

Na kvalitetno slovensko ilustracijo so že od leta 1970 začele opozarjati tudi razstave del slovenskih ilustratorjev v Radovljici, tako je od leta 1982 nastajala stalna zbirka originalnih ilustracij v radovljiški Galeriji Šivčeva hiša. Prva ilustratorska razstava v (tedaj) novo urejeni galeriji je bila prav predstavitev ustvarjalnosti Ančke Gošnik Godec. Za stalno zbirko pa so (šele) kakšno leto kasneje od avtorice odkupili ilustracijo, ki je nastala ob presunljivem besedilu Pestrna Franceta Bevka (Mladinska knjiga, 1974). Ilustratorka je od nekdaj svoje zamisli podrejala učinkoviti pripovednosti naslikanih zgodb, zato ni presenetljivo, da je s podobami v težkih zamolklo zelenih in rjavih tonih poustvarila turobno razpoloženje pripovedi.

Z vizualno podobo ilustrator lahko nadgradi besedilo, kar doseže tako, da odpira nove prostore in gre v interpretacijo dlje od povedanega, globlje v pripoved. A zato se mora vanjo poglobiti, marsikdaj raziskati. Tega se je zavedala tudi Ančka Gošnik Godec, ko je leta 1976 v ilustriranje prejela rezijansko pravljico Tri botre lisičice, ki jo je za prihodnje rodove ohranil dr. Milko Matičetov: pripovedno izročilo je zbiral po različnih slovenskih pokrajinah, a najbolj je bil znan po raziskovanju Rezije, ki ga je povsem očarala in kjer je zbral več kot tri tisoč pravljic. Še preden je ilustratorka začela s slikanjem te pravljice⁵ , je želela Rezijo dobro spoznati, zato se je z njim dvakrat odpravila tja na izlet. V Reziji sicer ni bilo tako razkošnih hiš, kot jih je kasneje namenila trem botram lisičicam iz zgodbe, je pa dodala še vrata z barvnimi stekli, ki sicer niso posebej značilna za rezijansko okolje, a se ji je zdelo, da so primerna za njene glavne junakinje. Pri slikanju je uporabila motive iz pokrajine in elemente iz rezijanske arhitekture, predvsem strehe hiš in portale. A je v ilustracije vpela veliko detajlov, ki so se njej zdeli pomembni za ozračje pripovedi! Moderni fotelj je tam »zanalašč, ker so bile take frajerke«, pa tudi »takega avtomobila, kakršnega imajo lisičke, ni bilo nikjer, saj je imel kolo enega avtomobila, armaturo pa drugega« ⁶ . Kar potrjuje ugotovitev, da se v ilustracijah slikanic včasih pojavljajo tudi liki ali okolja, ki jih ni v besedilu ali so le nakazani. Še posebej to nakazuje osrednja dvostranska slika, kjer so stene dnevne sobe ene izmed lisičic poslikane z ogromno detajli, kar je ilustratorkino direktno vabilo gledalcu, prijazno in zvedavo igrivo kot otroška duša.

Odkar znamo ljudje govoriti, si pripovedujemo pravljice. V dolgih stoletjih se je preko ustnega in pisanega ustvarjanja številnih pripovedovalcev izoblikovala skoraj nepregledna zakladnica pravljic po vsem svetu. Tudi zbirka pravljic iz vsega sveta, ki jih je leta 1980 izbrala Kristina Brenkova za knjigo Zlata skledica, predstavlja svet v malem, ki mlade generacije bralcev znova in znova uči strpnosti med ljudmi, povezanosti z naravo ter utrjuje vezi s starodavno preteklostjo. Knjigo izbranih dvainšestdesetih pravljic je z vso pozornostjo do raznolikosti izročil iz vseh kontinentov ilustrirala Ančka Gošnik Godec. Pri založbi Mladinska knjiga je leta 2017 (ob ilustratorkinem 90-letnem jubileju) izšel ponatis knjige z atraktivno fantazijsko barvno ilustracijo, ki objema knjigo, posvečeno ilustratorkinemu jubileju. V knjigi je devet celostranskih ilustracij, ki večinoma z značilno simbolno barvo vsake posamezne podobe nadgrajujejo ozračje pripovedi. Če je pri teh barva tista, ki simbolno dopolnjuje bistveni del upodobljenega besedila, je ostalih 45 črno-belih risb lahkotnejša, a ne nujno manj izpovedna spremljava pravljic. Te so večinoma polstranske in ilustrirajo del besedila, vendar ne nujno glavni. Ponekod barvno ilustracijo vsebinsko dopolnjuje vinjeta (Perzijska pravljica) ali (pri daljšem besedilu) celo dve polstranski ilustraciji (Ruska pravljica). Večje, a ne celostranske, se bolj naslanjajo na vsebino pravljice (Turkmenska pravljica, Francoska pravljica, Sicilijanska pravljica …). Vse črno-bele ilustracije so dinamično razporejene po obsežni knjigi (368 strani), kamor so ritmično vpete tudi vinjete in celostranske barvne ilustracije. Obsežne ilustrirane knjige zahtevajo drugačen avtorski pristop k upodobitvam besedila kot slikanice. V črno-belo risbo s peresom in tušem je treba vložiti veliko več truda in imeti več znanja, kot če ilustrator ustvarja v barvah, z njimi je lažje doseči dopadljiv učinek. Ilustratorkino delo je bilo toliko bolj zahtevno, ker se je morala vživeti tako v pravljice starodavnih ljudstev iz vsega sveta, do romskih, rezijanskih in slovenskih, čeprav je za pravljico ustvarila (praviloma) le eno podobo.

Občudovanje ljudske umetnosti je v opusu Ančke Gošnik Godec nemogoče spregledati, vse življenje so ji bile še posebej blizu slovenske in tuje ljudske pravljice. V njenih ilustracijah se zrcali tradicija svetovnega, srednjevropskega in zlasti slovenskega pravljičarstva s številnimi podrobnostmi in domišljijsko intimističnim ozračjem. Pravljice so jo vedno vabile k njihovi upodobitvi, mehko poetično in v toplih zemeljskih tonih skoraj romantično je upodobila tudi slikanico o ježku Jančku, literarnem liku slovenske ljudske pravljice, ki govori o dečku Jančku, ki se je spremenil v ježa (Janček ježek, Mladinska knjiga,1982). S pridihom humorja so za zbirko Najlepše slovanske pravljice nastale tudi ilustracije za slikanico Lonček kuhaj (Mladinska knjiga, 2001)

Zelo pomembno pri ilustriranju je, da se avtor zaveda pomena dramaturgije posameznega besedila, iz katerega je treba izbrskati najbolj izrazite poudarke. Zgradba slikanice je zelo odvisna od tega, koliko ima ilustrator prostora na voljo pri svojem prevajanju besed v podobe. V tem kontekstu Ančka Gošnik Godec ponekod nadgradi besedilo le z drobnimi, preprostimi hudomušnimi domislicami, včasih pa splete celo svojo vzporedno zgodbo, kar je storila pri zahtevni zamisli za upodobitev besedila Polonce Kovač v slikanici Zelišča male čarovnice. V slikanici o skrivnostih zdravilnih zelišč nastopa čarovnica Lenčka, zeliščarka, njeno znanje pa s pridom uporabljajo številne gozdne živali (ko jih tišči v želodčku, se prehladijo ali želijo le pregnati molje iz zimskih oblek …). Razburljivo popotovanju po svetu zelišč je (vključno z recepti kot nekakšnimi vinjetami) z eno in dvostranskimi barvnimi ilustracijami naslikano nazorno, a hudomušno hkrati z liki, ki bi jih lahko celo prepoznali, če bi pobliže poznali člane slikarkine družine.

Leta 2011 je na 368 straneh izšla bogata antologija⁷ Zlata ptica: zgodbe in pesmi s podobami Ančke Gošnik Godec kot poklon založbe Mladinska knjiga avtorici vrhunskih ilustracij, s katerimi je od leta 1950 bogatila mnoge njene izdaje. Z njenimi neminljivimi podobami je v tej razkošni knjigi zbranih 29 ljudskih pravljic (19 je slovenskih), 15 zgodbic sedmih slovenskih pripovednic in pripovednikov ter 19 pesmic prav tako sedmih slovenskih pesnic in pesnikov. Med njimi so največje klasike otroštva več generacij, poleg ilustracij za slikanice Muca Copatarica in Lučka Regrat še Pestrna Franceta Bevka, Snežaki v vrtcu Branke Jurce in vrsta ljudskih pravljic, kot so Zlata ptica, Janček ježek, Povodni mož, Tri botre lisičice, Volk in sedem kozličkov in toliko drugih.

Dejstvo, da je kvalitetna besedila lažje ilustrirati, ker avtor v njem najde oporo, se je za resnično izkazala že pri nastajanju ilustracij za slikanico Lučka Regrat, ki je slikarki še vedno ena najljubših, a tudi mnogo kasneje pri igrivo izbrušenih pesmih Anje Štefan v veliki slikanici Iščemo hišico. Prva pesničina slikaniška zbirka pesmi s podobami Ančke Gošnik Godec je pri Mladinski knjigi izšla leta 2005 in leta 2013 še v pomanjšani obliki. Ilustracije pesmi so bile ilustratorki izziv, saj je med svoj tipično razpoznaven (etnološko preverjen) slikarski nagovor vpletla marsikatero za sodobni čas značilno podrobnost. Pesem, po kateri nosi slikanica naslov, je nosilna, tako je izslikana tudi spremna ilustracija, kjer družinica s tremi otroki sanja o hišici, v kateri bodo srečni. »Iščemo hišico, iščemo hišico / z eno kamnito stopničko do vrat, / z majhnimi okenci, starim balkončkom, / majhno kot kajžico, lepo kot grad.« Resda je hišica (tudi na naslovnici) naslikana prisrčno kot kajžica, ki je v našem zgodovinskem spominu ohranjena kot kulturna dediščina, a družinica, ki, s hrbti obrnjena proti gledalcu, navdušeno zre proti tej beli, v sam center podobe postavljeni hišici, učinkuje prav sodobno (frizure, oblačila, obutev …). Tudi pri drugih ilustracijah, ki nagovarjajo s pravljičnimi bitji in živalmi, postaja nekaj sublimnega v teh podobah realno, otrokovi zaznavi dojemljivo.

Epilog. Neizmerno bogat ilustratorski opus Ančke Gošnik Godec, v katerem so skriti svetovi pravljic, pesmi, ugank, a tudi povsem vsakdanjega življenja, ima pomembno mesto v slovenski knjižni ilustraciji. Spretno nagovarja otroški svet in tiste kotičke odraslega, ki so še polni vitalnega duha in želje po spoznanju. Tako kot ljudske pripovedi, ki jih je ilustratorka največkrat obogatila s podobami, tudi ona skoznje govori o človekovem odnosu do drugih ljudi, do živali, do bajnih bitij in do narave nasploh. Prav to pa dela njene vizualne pripovedi brezčasne.

Ančka Gošnik Godec

Rodila se 5. junija 1927 v Celju, kjer je obiskovala osnovno šolo. Med drugo svetovno vojno so jo zaradi prepevanja slovenskih pesmi začasno izključili iz meščanske šole, kar je ni oviralo pri nadaljnjem šolanju, ki ga je do leta 1944 nadaljevala na šoli za oblikovanje v avstrijskem Gradcu. Takoj po vojni je odšla v Ljubljano in se zaposlila v tiskarni Ljudska pravica, kjer je delala v risalnici. Po očetu je podedovala nadarjenost za likovno ustvarjanje. Leta 1948 je bila sprejeta na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani in jo nekaj let kasneje uspešno končala. Najprej je ilustrirala za revijo Ciciban ter za publikaciji Pionir in Pionirski list (sedaj PIL), nato za revijo Kurirček (kasneje Kekec). Sledile so knjižne ilustracije za več kot 120 knjig. Pripravila je tudi okrog 20 televizijskih slikanic, med njimi sta Muca Copatarica in Mala morska deklica. Mnoge knjige z njenimi ilustracijami so prevedene v tuje jezike: v francoščino, nemščino, italijanščino, madžarščino, češčino, slovaščino, makedonščino in celo v esperanto. Svoje bogate zbirke ilustracij je predstavljala na številnih razstavah doma in v tujini in bila velikokrat nagrajena. Pomembnejše nagrade: Levstikova nagrada (1960, 1964), plaketa zlatno pero (Beograd, 1965, 1967, 1977), nagrada na razstavi najlepših knjig sveta, Leipzig, Nemčija (1965), nagrada knjižnega sejma, Beograd (1965), plaketa Zlata slikanica, Ljubljana (1975, 1980), nagrada Hinko Smrekar za življenjsko delo (1997), častna lista IBBY, Cartagena des Indias, Kolumbija (2000), Levstikova nagrada za življenjsko delo, Ljubljana (2001) in nominacija IBBY za Andersenovo nagrado, Santiago de Compostela, Španija (2010). Živi in ustvarja v Ljubljani in v Bohinju.

Pripombe:

¹ Alenka Teran Košir: »Ilustratorka, ki je narisala Muco copatarico, bi jo danes narisala drugače«, SiolNET, 23. 10. 2017.
² Sandra Krkoč: Ančka Gošnik Godec, ilustratorka: Včasih je navdih našla tudi v Playboyu, intervju, Dnevnik, Ljubljana, 29. 11. 2011.
³ Ibid.
⁴ »Kjer je opisana narava, si podob ne moreš zgolj izmišljevati. Naravo rada opazujem in jo rada tudi slikam. Ko sem ilustrirala knjigo Polonce Kovač Zelišča male čarovnice, sem rastline opazovala vsak dan. Včasih sem jih nabrala ter jih dala v vazo, da sem jih imela pred seboj. Marsikatero rastlino iz knjige sem utrgala kar izpred hiše v Bohinju.«
⁵ Leta 2017 je izšel že šesti ponatis slikanice, v kateri so lisičice so zelo priljubljene tudi zaradi teh bogatih, domala hedonističnih ilustracij.
⁶ Saša Bojc: »Ančka Gošnik Godec praznuje skupaj z Muco copatarico«, intervju, Delo, Ljubljana, 5. 6. 2017.
⁷ Ilustracije sta izbrali Irena Matko Lukan in Ančka Gošnik Godec. Spremni besedili sta napisali Anja Štefan in Judita Krivec Dragan. Obsežno Bibliografijo ilustriranih knjig Ančke Gošnik Godec je prispevala Petra Koršič. Knjigo je likovno uredil Pavle Učakar.