Slike Barbare Kastelec kažejo zgodbo o tem, da bomo v prihodnosti, če bomo želeli ohraniti tisto eksistencialno dobro, morali iskati nove načine življenja, sožitje z naravo. Da se v času posebnih ukrepov zaradi že več kot leto dni trajajoče epidemije naša zavest ne bi zaprla v utesnjeno sliko sveta, potujemo v nerealne svetove domišljije viharne in umirjene kakor daljne luči, v vizije znanosti, v sporočila umetnosti. Iz zgodovinskega vidika je popolnoma jasno, da čas vedno vse postavi na svoje mesto. Vprašanja o prihodnosti človeštva in obstoju planeta, ogroženega zaradi hitrega tehnološkega razvoja, ekoloških težav, znanstvenih eksperimentov in genetskih modifikacij, pa bodo ostala. In tudi vizualni pripovedovalci, kot je Barbara Kastelec, ki bodo nanje s svojimi deli odgovarjali. Kajti, če ob pogledu v prihodnost prisluhnemo besedam pesnika Srečka Kosovela, je »v vsej umetnosti – seveda le v pravih umetniških tvorbah – nekaj absolutno večnega, skrivnost umetnosti in njenega bistva lepote.«
Barbara Kastelec se v svojem ustvarjalnem procesu večinoma drži načel konkretne umetnosti, a jo vse od začetka zanima predvsem notranji vidik podobe. Njene najzgodnejše slike so spominski fetiši, čas otroštva, iz podzavesti izslikane podobe želja in užitkov, ki pritičejo tej dobi, nežni, krhki, a vendar polni nenehnih prepovedi. Na ciklih velikih slik V kaj se zaljubljam, Lipov čaj in magdalenice ter Obljubljena dežela so vehementno izslikana samosvoja tihožitja, priklicana iz davno pozabljenih občutij. Glavni nosilci sporočila so predimenzionirane podobe različnih čokoladnih slaščic, lizik, vanilije, banane, sladoleda ali čilija, ter otrokom nedovoljeni fetiši, kot so cigarete in kava. Spomin na odraščanje je bila slikarkina prva postaja pri iskanju identitete v odnosu do drugih in do sveta.
Gobasti jedrski oblaki nedvoumno asociirajo na navzočnost atomske kataklizme, čeprav bi, seveda če bi vsebino povezovali s prejšnjimi cikli slik, podobe gob lahko razumeli tudi kot asociacijo na hrano. A ekspresiven cikel Atomske gobe nedvomno opozarja na posledice nepremišljenega ravnanja človeštva v zgodovini, na dan po jutrišnjem. Je hkrati spomin na drugo svetovno vojno, na grožnjo vsesplošnega uničenja, na dejstvo, da se zgodovina ponavlja, in opomin pred vsesplošnim uničenjem sveta. Ampak! Tu se začenja poznejša značilna slikarkina intervencija v vselej premišljeno izbrane osrednje motive. Pokrajina, v katero se ob centralno dominirajočih gobastih tvorbah zaziramo, je razsežna, osupljiva, spremenljiva in nenavadna. V njej se gledalcu kaže, da se morajo groza in bolečina, radost in užitek življenja v najčistejši obliki razodeti onstran razuma, v jeziku umetnosti, ki je hkrati tudi telo podobe.
Logično nadaljevanje slikarskih ciklov hrane (in v tem kontekstu tudi gob) so semena in pelodi. Okrogle slike v gvašu kažejo povečane školjke v morju, druga morska bitja, drobne rastline v imaginarnem, atraktivno mističnem prostoru. Pri več let nastajajočem ciklu slik Semena (2012–2017) so razpoznavna semena kopenskih rastlin upodobljena v izjemni povečavi. Slikarka jih dosledno poimenuje s pravimi latinskimi imeni v naslovu slike. Včasih določeno seme likovno povezuje s kakšnim drugim eksotičnim pojavom (ožigalkar, morska kumara, morski ježek, korale …), ki se asociativno lahko povezuje s semenom, ne da bi bil iz istega okolja. Če slikarka poveže dve bitji iz različnih virov narave na enem slikovnem prostoru slike, ima ta podoba v naslovu obe latinski imeni. Po eni strani ima táko združevanje skrivnostni podton, umetniški pridih in ustvarjalno zanimivo nadgradnjo, po drugi pa lahko pomeni opozorilo in nestrinjanje z genskim inženiringom in vprašanji poseganja v dedne lastnosti posameznih rastlin in živali. Za gledalca pa so to lahko samo pravljične podobe, ob katerih zlahka proniknejo v morski, navidezno nerealni svet.
Vsebina od leta 2018 nastajajočega cikla Rastlinske celice je znova hrana z različnimi lastnostmi, likovno zelo atraktivna, z močnimi barvnimi nanosi ekspresivna, pomensko pa nekoliko zavajajoča. V ospredju so razpoznavne podobe rastlin (ginko, tisa, soja, lipa, hibiskus, bezeg, soja, rdeči bob …), ki bi lahko delovale kot tihožitja s cvetovi, a je zgodba osredinjena pravzaprav na ozadja, ki (kot mandale) predstavljajo prerez (domišljijsko barvno dinamično obarvanih) stebelnih oziroma koreninskih celic. Predvsem gre pri teh izslikanih podobah rastlinskih celic za vprašanje realnosti in posnetka, originalne podobe in simulakra. (Skoraj) mimetično natančna povečana struktura snovi je izhodišče za ozadja njenih slik v akrilu, ki pomenijo vsebinsko jedro vizualne pripovedi. Te strukture so abstrahirane, končne podobe rastlin v ospredju pa stilizirane iz domala realističnih podob. Tako raziskuje odnose med barvo in obliko v prostoru posamezne slike. Pri tem avtentične umetniške izpovedi ustvarja na sofisticiranih razmerjih med podobami v prvem planu in izslikanimi podobami ozadja ter sočasnih prefinjenih svetlobnih prelomih.
Z veščino slikarskega mojstrstva hodi avtorica novih podob po mikrokozmosu in išče izvor življenja v njem, vztraja v samosvojih mističnih prividih in ostaja poštena pri razkrivanju najbolj skritih kotičkov svoje intime, svojih sanj in (za)misli. Njen od leta 2017 nastajajoči cikel slik Pelod s praškastimi delci kopenskih rastlin predstavlja informacijo o začetkih življenja na Zemlji. Na slikah različnih velikosti so pelodi breze, sivke, jelše, turške lilije, modre ciprese, banane, kalifornijskega zlatega maka in drugi vpeti v različne (pris)podobe vesolja. V teh prostranih ozadjih je dovolj preteklosti, sedanjosti in vizij, če se le odločimo vstopiti vanje. A četudi je imaginarna pokrajina ves čas tu, se nam njena nenavadnost ne razkrije na prvi pogled. Pretvarja se v slutnjo, da je v njej še dosti več. Vedno več. Celo vesolje.
V novo osrčje ekspresivnega sanjskega sveta Barbare Kastelec so se leta 2019 naselili sluzavci, večinoma mikroskopske praživali, sestavljene iz ene same celice, ki so se razvile pred (skoraj nepredstavljivo) 1,5 milijarde let. Nekatere (ne le tiste, ki so v sorodu z gobami in algami) je v mešani slikarski tehniki upodobila najprej na manjših in nato na okroglih slikah velikih dimenzij v novem ciklu Življenje: sluzavci. Kot priklic življenju so nastale serije bakterij in mikroorganizmov zemlje. Slike, podnaslovljene z latinskimi naslovi in slovenskimi podnaslovi, bi lahko bile znanstvene ilustracije, če jih ne bi v ozadju nadgradila z imaginarno pokrajino, ki se, čeprav jemlje dih, ne pretvarja s prepoznavnostjo znanih teritorijev.
Barbara Kastelec v zadnjem desetletju svoje umetniške zgodbe gradi na skladnosti kompozicije, ki vključuje prepletanje realnega in prostemu očesu nevidnega sveta, ter z vzpostavljanjem harmoničnega ravnovesja, s katerim ustvarja posebno mentalno ozračje. Njeno vizualno sporočilo v iskanju univerzalne prvobitnosti niha med osebnim spominom in neznanim, med znanostjo in šokantno imaginacijo, med zgodovinskimi dejstvi in presenetljivimi povezavami. Pri tem ji je pomemben tudi stik z gledalci, ki iz njene vizualne pripovedi luščijo sebi lasten pomen. In smisel. Slikarka naredi vidno tisto, česar naše oči ne zaznavajo, kar ni neposredno evidentno in je šele z njenim delom izpostavljeno pogledu in analizi gledalca. Te strukture in povečave delcev se kažejo kot izvorna vprašanja s področja znanosti in umetnosti, v delih Barbare Kastelec usmerjena k viziji prihodnjega obstoja človeštva.
Slike Barbare Kastelec kažejo zgodbo o tem, da bomo v prihodnosti, če bomo želeli ohraniti tisto eksistencialno dobro, morali iskati nove načine življenja, sožitje z naravo. Da se v času posebnih ukrepov zaradi že več kot leto dni trajajoče epidemije naša zavest ne bi zaprla v utesnjeno sliko sveta, potujemo v nerealne svetove domišljije viharne in umirjene kakor daljne luči, v vizije znanosti, v sporočila umetnosti. Iz zgodovinskega vidika je popolnoma jasno, da čas vedno vse postavi na svoje mesto. Vprašanja o prihodnosti človeštva in obstoju planeta, ogroženega zaradi hitrega tehnološkega razvoja, ekoloških težav, znanstvenih eksperimentov in genetskih modifikacij, pa bodo ostala. In tudi vizualni pripovedovalci, kot je Barbara Kastelec, ki bodo nanje s svojimi deli odgovarjali. Kajti, če ob pogledu v prihodnost prisluhnemo besedam pesnika Srečka Kosovela, je »v vsej umetnosti – seveda le v pravih umetniških tvorbah – nekaj absolutno večnega, skrivnost umetnosti in njenega bistva lepote.«
Barbara Kastelec se v svojem ustvarjalnem procesu večinoma drži načel konkretne umetnosti, a jo vse od začetka zanima predvsem notranji vidik podobe. Njene najzgodnejše slike so spominski fetiši, čas otroštva, iz podzavesti izslikane podobe želja in užitkov, ki pritičejo tej dobi, nežni, krhki, a vendar polni nenehnih prepovedi. Na ciklih velikih slik V kaj se zaljubljam, Lipov čaj in magdalenice ter Obljubljena dežela so vehementno izslikana samosvoja tihožitja, priklicana iz davno pozabljenih občutij. Glavni nosilci sporočila so predimenzionirane podobe različnih čokoladnih slaščic, lizik, vanilije, banane, sladoleda ali čilija, ter otrokom nedovoljeni fetiši, kot so cigarete in kava. Spomin na odraščanje je bila slikarkina prva postaja pri iskanju identitete v odnosu do drugih in do sveta.
Gobasti jedrski oblaki nedvoumno asociirajo na navzočnost atomske kataklizme, čeprav bi, seveda če bi vsebino povezovali s prejšnjimi cikli slik, podobe gob lahko razumeli tudi kot asociacijo na hrano. A ekspresiven cikel Atomske gobe nedvomno opozarja na posledice nepremišljenega ravnanja človeštva v zgodovini, na dan po jutrišnjem. Je hkrati spomin na drugo svetovno vojno, na grožnjo vsesplošnega uničenja, na dejstvo, da se zgodovina ponavlja, in opomin pred vsesplošnim uničenjem sveta. Ampak! Tu se začenja poznejša značilna slikarkina intervencija v vselej premišljeno izbrane osrednje motive. Pokrajina, v katero se ob centralno dominirajočih gobastih tvorbah zaziramo, je razsežna, osupljiva, spremenljiva in nenavadna. V njej se gledalcu kaže, da se morajo groza in bolečina, radost in užitek življenja v najčistejši obliki razodeti onstran razuma, v jeziku umetnosti, ki je hkrati tudi telo podobe.
Logično nadaljevanje slikarskih ciklov hrane (in v tem kontekstu tudi gob) so semena in pelodi. Okrogle slike v gvašu kažejo povečane školjke v morju, druga morska bitja, drobne rastline v imaginarnem, atraktivno mističnem prostoru. Pri več let nastajajočem ciklu slik Semena (2012–2017) so razpoznavna semena kopenskih rastlin upodobljena v izjemni povečavi. Slikarka jih dosledno poimenuje s pravimi latinskimi imeni v naslovu slike. Včasih določeno seme likovno povezuje s kakšnim drugim eksotičnim pojavom (ožigalkar, morska kumara, morski ježek, korale …), ki se asociativno lahko povezuje s semenom, ne da bi bil iz istega okolja. Če slikarka poveže dve bitji iz različnih virov narave na enem slikovnem prostoru slike, ima ta podoba v naslovu obe latinski imeni. Po eni strani ima táko združevanje skrivnostni podton, umetniški pridih in ustvarjalno zanimivo nadgradnjo, po drugi pa lahko pomeni opozorilo in nestrinjanje z genskim inženiringom in vprašanji poseganja v dedne lastnosti posameznih rastlin in živali. Za gledalca pa so to lahko samo pravljične podobe, ob katerih zlahka proniknejo v morski, navidezno nerealni svet.
Vsebina od leta 2018 nastajajočega cikla Rastlinske celice je znova hrana z različnimi lastnostmi, likovno zelo atraktivna, z močnimi barvnimi nanosi ekspresivna, pomensko pa nekoliko zavajajoča. V ospredju so razpoznavne podobe rastlin (ginko, tisa, soja, lipa, hibiskus, bezeg, soja, rdeči bob …), ki bi lahko delovale kot tihožitja s cvetovi, a je zgodba osredinjena pravzaprav na ozadja, ki (kot mandale) predstavljajo prerez (domišljijsko barvno dinamično obarvanih) stebelnih oziroma koreninskih celic. Predvsem gre pri teh izslikanih podobah rastlinskih celic za vprašanje realnosti in posnetka, originalne podobe in simulakra. (Skoraj) mimetično natančna povečana struktura snovi je izhodišče za ozadja njenih slik v akrilu, ki pomenijo vsebinsko jedro vizualne pripovedi. Te strukture so abstrahirane, končne podobe rastlin v ospredju pa stilizirane iz domala realističnih podob. Tako raziskuje odnose med barvo in obliko v prostoru posamezne slike. Pri tem avtentične umetniške izpovedi ustvarja na sofisticiranih razmerjih med podobami v prvem planu in izslikanimi podobami ozadja ter sočasnih prefinjenih svetlobnih prelomih.
Z veščino slikarskega mojstrstva hodi avtorica novih podob po mikrokozmosu in išče izvor življenja v njem, vztraja v samosvojih mističnih prividih in ostaja poštena pri razkrivanju najbolj skritih kotičkov svoje intime, svojih sanj in (za)misli. Njen od leta 2017 nastajajoči cikel slik Pelod s praškastimi delci kopenskih rastlin predstavlja informacijo o začetkih življenja na Zemlji. Na slikah različnih velikosti so pelodi breze, sivke, jelše, turške lilije, modre ciprese, banane, kalifornijskega zlatega maka in drugi vpeti v različne (pris)podobe vesolja. V teh prostranih ozadjih je dovolj preteklosti, sedanjosti in vizij, če se le odločimo vstopiti vanje. A četudi je imaginarna pokrajina ves čas tu, se nam njena nenavadnost ne razkrije na prvi pogled. Pretvarja se v slutnjo, da je v njej še dosti več. Vedno več. Celo vesolje.
V novo osrčje ekspresivnega sanjskega sveta Barbare Kastelec so se leta 2019 naselili sluzavci, večinoma mikroskopske praživali, sestavljene iz ene same celice, ki so se razvile pred (skoraj nepredstavljivo) 1,5 milijarde let. Nekatere (ne le tiste, ki so v sorodu z gobami in algami) je v mešani slikarski tehniki upodobila najprej na manjših in nato na okroglih slikah velikih dimenzij v novem ciklu Življenje: sluzavci. Kot priklic življenju so nastale serije bakterij in mikroorganizmov zemlje. Slike, podnaslovljene z latinskimi naslovi in slovenskimi podnaslovi, bi lahko bile znanstvene ilustracije, če jih ne bi v ozadju nadgradila z imaginarno pokrajino, ki se, čeprav jemlje dih, ne pretvarja s prepoznavnostjo znanih teritorijev.
Barbara Kastelec v zadnjem desetletju svoje umetniške zgodbe gradi na skladnosti kompozicije, ki vključuje prepletanje realnega in prostemu očesu nevidnega sveta, ter z vzpostavljanjem harmoničnega ravnovesja, s katerim ustvarja posebno mentalno ozračje. Njeno vizualno sporočilo v iskanju univerzalne prvobitnosti niha med osebnim spominom in neznanim, med znanostjo in šokantno imaginacijo, med zgodovinskimi dejstvi in presenetljivimi povezavami. Pri tem ji je pomemben tudi stik z gledalci, ki iz njene vizualne pripovedi luščijo sebi lasten pomen. In smisel. Slikarka naredi vidno tisto, česar naše oči ne zaznavajo, kar ni neposredno evidentno in je šele z njenim delom izpostavljeno pogledu in analizi gledalca. Te strukture in povečave delcev se kažejo kot izvorna vprašanja s področja znanosti in umetnosti, v delih Barbare Kastelec usmerjena k viziji prihodnjega obstoja človeštva.
