Vem, da enkrat bom preslišala budilko ob šestih
in odšla mimo avtobusa
Skrila se bom za grm in tam počakala sonce.
Bosa bom odplesala valček narave
in padla v travnate odeje.
Kot vila bom spletla venec marjetic in
ga z vetrom poslala na vrh najvišje breze.
Ukradla bom moj kos sonca, vetra, trave
in jih za večno zaklenila v moje žile namesto krvi.
Nato se bom iskaje polžev ob potoku umila,
se ovila v praprot in šele nato
bom odšla v šolo,
če se mi bo.
SRCE
eno lectovo
eno papirnato
eno vgravirano
eno narisano
eno s puščico prebodeno
eno udari zadnjič
samo kri je obarvala vrtnice tako rdeče
eno moje
