(19. december 1912, Ljubljana - †19. maj 2007, Maribor), režiser in književnik. Kot petletni deček je začel nastopati na prireditvah otroškega vrtca. Z osmim letom sta ga mati, daljna sorodnica pesnika Simona Jenka, in oče, fotograf in litograf, vpisala v šolo Glasbene matice v Ljubljani, kjer je absolviral teorijo, mladinsko petje in se učil violine. Čut za umetnost se mu je izostril zlasti v dijaških letih, ko je pogosto deklamiral in pel na šolskih prireditvah. Tudi dober risar je bil. Kmalu je igral violino v orkestru Prosvetnega društva, kasneje pa sodeloval v samostojnem študentovskem salonskem orkestru kot prvi violinist. Mnogo je tudi igral in režiral na amaterskem odru. Niti šestnajst let mu ni bilo, ko se je leta 1927 vpisal v dramsko šolo, ki jo je v okviru Zveze kulturnih društev vodil višji režiser Drame prof. Osip Šest.
Decembra 1928. leta je v drugem letu dramske šole prvič stopil kot statist na poklicni oder Drame Narodnega gledališča v Ljubljani. Od takrat naprej je bila začrtana njegova profesionalna pot v gledališko življenje, čeprav je obiskoval tudi kiparsko in slikarsko šolo. Postal je stalni sodelavec ljubljanske Drame in kmalu nastopal tudi v manjših in večjih epizodnih vlogah. Medtem je na Državnem konservatoriju študiral dramsko igro, solo petje, balet in operno dramaturgijo. Zato je prekinil študij na kiparski in slikarski šoli, vendar mu je poznavanje likovne umetnosti zelo koristilo pri ustvarjalnem delu odrske scenografije.
Prvega marca 1932 je bil pogodbeno nastavljen v SNG Ljubljana. Po treh letih nastopanja v Drami je prešel v Opero kot operetni pevec, igralec in plesalec, nekajkrat pa je samostojno nastopil tudi v baletu. Ker se je hotel pobliže spoznati z delom operne režije, je inspiciral tudi nekaj opernih del in deloval kot asistent režije. Ko je pridobil že obsežnejše teoretično in praktično gledališko znanje v nadaljnjem študiju na konservatoriju kot v angažmanu v ljubljanski Operi, je s priporočili direktorja Konservatorija Julija Betteta, višjega režiserja prof. Osipa Šesta, ravnatelja Opere Mirka Poliča in upravnika SNG Otona Župančiča odšel na krajše študijsko potovanje v Prago in nato za daljšo dobo na praktično izpopolnjevanje operne režije na Dunaj k višjemu režiserju Državne opere prof. Erichu v. Wymetalu. Režijsko je predelal niz oper, med drugim vse Wagnerjeve (razen Parsifala), in eno sezono sodeloval kot asistent pri režijskih vajah v dunajski Državni operi.
Po končanem študiju na Dunaju je koncem leta 1939 debitiral kot operni režiser v Operi Narodnega gledališča v Ljubljani in bil po uspešni režiji stalno angažiran. Po nekaj režijah in samostojnih scenografijah, največkrat je bil pri svojih režijah istočasno tudi scenograf, ga je hrepenenje po izpopolnjevanju vodilo na Visoko šolo »Mozarteum« v Salzburg, kjer je razen režije pri dr. Rudolfu Hartmannu in predavanjih skladatelja Richarda Straussa absolviral tudi kurz za »Operni studio«. Nato je sedem let deloval kot operni režiser v ljubljanski Operi.
Med okupacijo je bil interniran v treh italijanskih taboriščih in tudi med interniranci vodil živahno kulturno dejavnost. Po osvoboditvi je v sezoni 1945/46 spet režiral v ljubljanski Operi, nato pa je bil na željo Ministrstva za kulturo in prosveto dodeljen ko umetniški vodja in režiser »Delavskemu mestnemu gledališču« na Jesenicah. Tam je vodil dramatično in baletno šolo in režiral.
Želja po nadaljnjem izpopolnjevanju ga je jeseni 1946 vodila spet v Češkoslovaško, kjer je v praški Véliki operi 5. května sodeloval kot režiser - asistent in hkrati prakticiral filmsko režijo na Barrandovem, kjer je pri režiji umetniškega filma »Až se vrátíš« (Ko se vrneš) mednarodno znanega filmskega režiserja Václava Krške sodeloval kot njegov asistent.
V sezoni 1947/48 je kot gost v Plznu zrežiral prvo izvedbo poljske opere Moniuszka v Češkoslovaški »Strašni dvor«.
Istočasno je bil dve leti tudi kulturni komentator Radia Praga v oddajah za Jugoslavijo in posredoval 92 predavanj v slovenščini o češkem kulturnem življenju. Ves čas bivanja v Pragi je bil redni dopisnik slovenskih časopisov »Slovenski poročevalec« in »Tovariš« v Ljubljani, v katerih je pisal o kulturnem življenju v Češkoslovaški. Oglašal se je tudi v slovenskih gledaliških listih in v reviji Film. Več njegovih člankov o slovenskem in vsesplošnem jugoslovanskem kulturnem življenju je izšlo tudi v čeških revijah in časopisih. Medtem je bil včlanjen v mednarodno organizacijo novinarjev.
Po vrnitvi v domovino je v Skopju pod glasbenim vodstvom Lovra Matačića režiral prvo izvedbo »Prodane neveste« v makedonskem jeziku. Medtem je bil na željo Mestnega ljudskega odbora Ljubljana, oddelka za kulturo, postavljen za v. d. direktorja »Zabavnega gledališča«. Ker mu ta žanr ni bil preveč pri srcu, je nato prevzel umetniško vodstvo »Šentviškega gledališča« v Ljubljani.
V želji po samostojnem umetniškem delu je 1950. ustanovil in več sezon vodil kot umetniški vodja in režiser »Komorno gledališče« v Ljubljani, s katerim so gostovali po vsej Sloveniji. Še naprej je režiral kot gost opere, operete, drame in revije po drugih gledališčih v državi od Skopja, Prilepa, Osijeka, Splita, Zagreba, preko Ljubljane, Celja, Maribora, Tolmina in Kopra.
V sezoni 1957/58, ko je bil umetniški vodja Okrajnega gledališča na Ptuju, je bil spomladi 1958 povabljen v Novi Sad na režijsko gostovanje Puccinijeve opere »Turandot«, potem spet v Skopje na režijo Massenetove opere »Manon« in Straussovega »Netopirja«.
V sezoni 1958?59 je podpisal v Novem Sadu pogodbo za stalnega opernega režiserja. Po sedmih letih plodovitega delovanja je odšel za režiserja v mariborsko Opero in se leta 1972 upokojil po štiridesetih letih gledališkega delovanja. Nato je še večkrat gostoval ko operni režiser in scenograf v Osijeku, Ljubljani, Zagrebu, Splitu, Mariboru, Novem Sadu. Režiral je v osmih jugoslovanskih opernih gledališčih.
Leta 1965 sta bili v Bolgariji, v Varni izvedeni predstavi v njegovi režiji - Mascagnijeva opera »Cavalleria rusticana« in Leoncavalla »Bajazzo«. Leta 1974 je z umetniškim ansamblom Teatra Calon režiral v Aregentini, v Operi La Plata, prvo izvedbo Smetanove »Prodane neveste« v španščini, 1978 pa opero Jiřija Bende »Romeo in Julija« v Mini-operi Državnega gledališča v Brnu.
V svojem gledališkem delovanju je poleg več sto nastopov na gledališkem odru kot igralec, pevec in plesalec zrežiral 189 oper, operet, dram, revij, koreografiral 18 plesov in ustvaril 63 samostojnih scenografij.
Emil Frelih se je kot teatrolog in muzikolog udeležil več mednarodnih gledaliških in glasbenih kolokvijev in simpozijev za glasbo, dramo, opereto, balet v Leipzigu, Bregenzu, Pragi, Brnu, Zagrebu, Osijeku, Ljubljani, Mariboru, Gorici (Italija) z referati o glasbenih in gledaliških vprašanjih. Mnogo svojih razmišljanj pa je kot pisatelj posvetil literarnemu udejstvovanju v Ljubljani, Mariboru, Štatenbergu, Ptuju, Ormožu in na mnogih predstavitvah svojih knjig, ter orientalistiki s predavanji v Ljubljani, Zagrebu, Novem Sadu, Skopju, Prilepu, v Češki, v Indiji in Argentini. V knjižni obliki »Misel, beseda, zvok« so izšli leta 1991 referati v založbi Amalietti v Ljubljani. Razen praktičnega gledališkega dela se ukvarja tudi z gledališko publicistiko in zgodovino.
Redno se pojavlja v domačih in tujih časopisih in revijah z novelami, črticami, eseji in publicističnimi prispevki o glasbi, gledališču, plesu, filmu, literaturi in likovni umetnosti. Objavljenih je bilo že nad dva tisoč člankov in strokovnih gledaliških spisov in esejev, tudi v srbskih, makedonskih, čeških, hrvaških, italijanskih in nemških publikacijah.
V slovenščino je prevedel nekaj gledaliških del iz srbskega in hrvaškega jezika, makedonščine in češčine. Bil je urednik in sourednik nekaterim publikacijam, Gledališkemu listu ljubljanske Opere in Komornega gledališča in ustanovitelj in urednik Gledališkega koledarčka, ki je izhajal štiri leta v Ljubljani.
Na literarnem polju se udejstvuje v dramatiki, beletristiki in esejistiki. V samostojnih knjigah so izšla pripovedna dela — 1941 kot prvenec črtice »Materi«, 1943 povest »Mladoletje« in leta 1945 povest »Stari Matija«, ki jo je napisal leta 1943 v internaciji v Renicciju, in leta 1989 za mladino »Miško gre na Triglav«.
Kot gledališki praktik je posegel tudi na dramsko področje in napisal mladostni odrski deli »V prebujanju« in »Pravica do življenja«, tri drame »Vrnil se je«, »Moje dobro dekle« in »Na razpotju«. Največ uprizoritev je doživela drama »Vrnil se je«, ki je prevedena tudi v srbohrvaščino in angleščino. Drama »Dobro dekle« je doživela svoj krst v Srbiji, na literarnem razpisu za dramo v Opčinah pri Trstu pa je prejela drugo nagrado.
V želji za čim večjo razgledanostjo je v študijske namene prepotoval vse celine sveta (Avrope, Afrike, Severne in Južne Amerike, Oceanije). Na potovanjih se je pobliže seznanjal z gledališči, glasbenim, filmskim, literarnim in likovnim življenjem ter spoznaval njihove ljudske običaje. Razen mnogih evropskih držav je v Afriki obiskal Egipt, Sudan, Somalijo, Alžir, Maroko, Džibuti, Kenijo, Ugando, Tanzanijo, Madagaskar, Zanzibar in Kapverdske otoke. V Aziji: Turčijo, Ciper, Libanon, Sirijo, Saudsko Arabijo, Aden, Indijo, Šri Lanko, Burmo, Malajo, Indonezijo, Tajsko, Nepal, Japonsko, Kitajsko in Honkong. V Južni Ameriki: Panamo, Venezuelo, Kolumbijo, Ekvador, Peru, Bolivijo, Holandske Antile, v Karibih Curacao in Arubo, Brazilijo, Urugvaj, Argentino in v Severni Ameriki ZDA. V Oceaniji: Avstralijo, Novo Zelandijo in v Polineziji Tahiti, Morejo, Samoo in Fidji.
Zbir impresij in strokovnih esejev je izšel v knjigi »Iz gledališkega sveta« pri založbi Obzorja 1972 v Mariboru. Knjiga o operni režiji in dramaturgiji »Svet operne Talije« leta 1982 pri Državni založbi v Ljubljani, zbirko leposlovnih utrinkov iz italijanskih koncentracijskih taborišč in novejše impresije o gledaliških predstavah na vseh kontinentih v knjigi »Po gledališkem svetu«, 1990 pri založbi Amalietti v Ljubljani.
Številni potopisi s poudarki na kulturi »S črne in bele obale«, »V deželi vzhajajočega sonca«, »Na ekvatorialnih planoti med Mount Kenijo in Mombaso«, »Bangkok med bliščem in smehljajem«, »Tajska — dežela večnega poletja«, »S poti po Braziliji« in še nekaj drugih je bilo objavljenih v nadaljevanjih po slovenskih časopisih in revijah kakor tudi v srbohrvaščini, češčini in makedonščini.
Razen knjige humoresk in satire »Smeh je poljub brez obljub« leta 1992 pri založbi Microsag v Mariboru sta tam izšli tudi potopisni knjigi »Čar indijskega juga« (1993) in »Vzhod črne celine« (1994), obe ilustrirani z izvirnimi avtorjevimi fotografijami in vinjetami Marte Frelih, potem pa še dvanajsta Frelihova knjiga »V tajgi sibirskih brez« (2000).
Leta 2000 je izšel pri Mariborski literarni družbi tudi njegov prvi roman »V vrtincu življenja«, napisan konec štiridesetih let.
Kot član Društva slovenskih pisateljev je pogosto nastopal na literarnih večerih in s svojimi literarnimi prispevki sodeloval v knjižnicah in po šolah, na Radiu Maribor, Ljubljana in Trst.
Od mladih nog se je ukvarjal tudi s športom. Večkrat je prekolesaril Slovenijo, neštetokrat prehodil slovenske planine. Na Triglavu je bil 28 krat in kot telovadec vsakič na vrhu postavil stojo na rokah. Kot alpinist je preplezal nekaj sten v Kamniških in Julijskih Alpah, kot tudi v bavarskih planinah in slovaških Visokih Tatrah. Pogosto je s svojim čolnom veslal po Ljubljanici in tudi smučal po okoliških smučiščih Ljubljane, kolikor mu je gledališko delovanje pozimi to dopuščalo. Predvsem pa je gojil orodno telovadbo. Kot vrhunski telovadec je bil leta 1936 kandidat za reprezentančno jugoslovansko vrsto za olimpiado v Berlinu.
O Frelihovem delu in življenju, ki je sedemdeset let povezano z gledališčem in književnostjo, je pisalo okoli 130 časopisov, knjig in revij, z nad tisoč članki. Razen slovenski, srbski, hrvaški in makedonski periodični tisk so pisali tudi italijanski, avstrijski, madžarski, češki, slovaški, poljski, nemški, angleški, kitajski, indijski, bolgarski in argentinski listi.
Svet Slovenskega narodnega gledališča Maribor ga je v letu 2002 imenoval za častno funkcijo ambasadorja gledališča.
Nagrade, odlikovanja in imenovanja
1. Češka nagrada Filmskih ateljejev Barrandovo za asistenco režije filma »Až se vratiš« (1948)
2. Nagrada mesta Ljubljana za režijo Gogoljeve »Ženitve« (1952)
3. Prva nagrada na Mednarodnem Annalu v Osijeku leta 1973 za najboljšo režijo opere »Premetenka« skladatelja Orffa
4. Druga literarna nagrada za izvirno dramsko delo »Dobro dekle« na natečaju Prosvetnega društva Tabor Opčine-Trst (1973)
5. Diploma gledališča Teatro Argentino v La Plati za režijo prve izvedbe »Prodane neveste« v španščini kastežano (1974)
6. Medalja ob 100-letnici Narodnega gledališča v Pragi (1963)
7. Red dela z zlatim vencem, Beograd (1979)
8. Medalja ob 30-letnici češkega gledališča v Gottwaldovu-Zlinu (1975)
9. Medalja v Letu češke glasbe Ministrstva za kulturo v Pragi (1984)
10. Srebrni grb mesta Maribor (1988)
11. Zlata medalja, Praga, oktobra 1992, ob 400-letnici rojstva češkega filozofa, pedagoga in književnika Amosa Komenskega (1592-1670), predsedstvo kolegija državne češkoslovaške federacije (latinska obrazložitev tik pred razdružitvijo države), podeljuje režiserju in književniku Emilu Frelihu SPOMINSKO ZLATO MEDALJO za življenjsko delo, v katero se vključujejo prispevki k spoznavanju in širjenju češke kulture
12. Ambasador gledališča, imenovanje sveta SNG Maribor
Publikacije:
MATERI, kratka proza, 1941
MLADOLETJE , povest, 1943
STARI MATIJA, knjiga, 1945
IZ GLEDALIŠKEGA SVETA, knjiga, 1972
V SVETU OPERNE TALIJE, zapisi in eseji, esej, 1983
SVET OPERNE TALIJE, zapisi in eseji, knjiga, 1983
MIŠKO GRE NA TRIGLAV , mladinski potopis, 1989
PO GLEDALIŠKEM SVETU, eseji, 1990
MISEL, BESEDA, ZVOK, eseji, 1991
SMEH JE POLJUB BREZ OBLJUB, humoreske in satire, 1992
ČAR INDIJSKEGA JUGA , potopis, 1992
VZHOD ČRNE CELINE, potopis, 1994
V TAJGI SIBIRSKIH BREZ , TOLSTOJEVA JASNA POLJANA, potopis, 2000
V VRTINCU ŽIVLJENJA, roman, 2000
