(*1. junij 1923, Trbovlje - †12. februar 1999, Slivniško Pohorje), sin Ferdinanda, uradnika Trboveljske premogokopne družbe, in Angele, gospodinje, se je rodil 1. junija 1923 v Trbovljah. Tam je s svojim štiri leta starejšim bratom preživljal otroštvo in obiskoval prve razrede osnovne šole. Med počitnicami in prazniki so Erdlenovi radi odhajali na svoje posestvo, na kmetijo v Gabrniku pod Pečico.
Po uspešno opravljenem osnovnem šolanju je obiskoval gimnazijo v Ljubljani, zaradi začetka druge svetovne vojne pa je leta 1942 maturiral v Senovem.
Istega leta je bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko, marca 1945 pa odpeljan v rusko ujetništvo. V domovino se je vrnil jeseni 1945, izčrpan in podhranjen. Očeta ni našel, saj so ga tedanji oblastniki v avgustu leta 1945 odpeljali na zaslišanje, od koder se ni več vrnil. Prav tako Karli Erdlen ni imel stikov z bratom, ki je med vojno študiral v Leobnu in se je šele leta 1947 prvič javil domačim. Tako je Karli Erdlen ob prihodu domov našel le mamo. Zatočišče je našel pri sorodnikih v Hrastniku, nato pa sta se z mamo preselila na sicer od povojnih oblasti zaplenjeno posestvo v Gabrniku. Bil je poln neugnane radovednosti in želje po znanju, zanimal se je za veliko stvari, zato si je nadvse želel študirati. Vedel je, da je znanje tisto, s čimer si bo v širnem svetu lahko pomagal. Vendar si je bilo treba pravico do študija pridobiti. Zato je sodeloval na dveh mladinskih delovnih akcijah. Na ta način se je jeseni leta 1946 lahko vpisal na študij veterine v Zagrebu.
Nič v življenju mu ni bilo podarjeno, tudi med študijem ne. Ves tisti čas se je preživljal sam. Dr. Baša, veterinar v Rogaški Slatini, katerega je večkrat nadomeščal med njegovim dopustom, mu je s tem pomagal, da si je zaslužil denar za naslednje študijsko leto.
Januarja 1953 je Karli Erdlen končal fakulteto in bil vpoklican na dvanajstmesečno služenje vojaškega roka.
Končno se je zaposlil v veterinarski bolnici v Celju, februarja 1955 pa je prišel v Poljčane. Aprila leta 1962 se je poročil z Živo Stefanciosa in rodila sta se jima sin in hčerka.
Delo veterinarja je bilo ob začetku Erdlenovega službovanja vse prej kot lahko. Sprva je bilo njegovo prevozno sredstvo kolo, kasneje motor in avto, kljub temu pa je bilo mogoče do mnogih kmetij priti samo peš. V prostem času, ki ga je znal izjemno dobro izkoristiti, je gobaril, rezbaril, zbiral je znamke in starine, nadvse prijetno pa ga je bilo poslušati, kadar je igral klavir ali harmoniko.
Upokojil se je leta 1990. Po upokojitvi je opravil izpit za stalnega sodnega tolmača za nemški, srbski in hrvaški jezik. Prevajanje mu je pomenilo nov izziv. Tudi to delo je opravljal vestno in odgovorno.
Ne kaže posebej poudarjati, in zdi se logično, da je imel izredno rad živali: ali tiste v kateremkoli hlevu, ali domače ljubljence, ali svojega psa, ali ptice, ki jih je pozimi vsakodnevno krmil. Tudi tu se je kazala njegova človečnost.
Jeseni leta 1998 je zbolel. Umrl je 12. februarja 1999 na Slivniškem Pohorju.
Vsako srečanje z njim je bilo učna ura. Nevsiljivo in na njemu lasten, zanimiv način nam je razodeval življenjske resnice. Lahko nam je govoril s pravim igralskim žarom, znal je navdušiti. Ne da bi se človek zavedel, mu je zlezel pod kožo. V družbi je znal ustvariti razpoloženje s petjem, pravo zadovoljstvo pa je bilo slišati njegovo odlično, umetniško igranje na klavir in harmoniko. Poštenost in odkritost sta bili njegovi cenjeni vrednoti. Njegova razgledanost je bila skoraj enciklopedična, povezanost z naravo pa globoka.
Prav to povezanost z naravo je združil z ljubeznijo do domače besede, v kateri se je z zbirko »Pesmi« razodel tudi kot pesnik.
Stanislav Kovačič, župan Občine Poljčane
Publikacije:
PESMI, pesniška zbirka, samozaložba, Poljčane 1993
