1. januar 1999 – II. letnik
Vračamo se, da bi končno odšli -
saj
poti se ne križajo s srcem in srce ne s potmi.
Na veter časa pisani spomini, pa pričevanja starih tercialk, skrivnost, ki zakopana je v davnini - je le zlovešči jok brezzobih stark.
Le kdo verjame, da se svet podira, ko mu srce na upih zida novi svet? Le kdo si takrat še želi prepira, kadar pomlad poganja v polni cvet?
A kdo bi vedel, da se tam že zbira nevihta temna, ki gre vsepovprek, ki s strelami udarjala bo spet in spet
in za seboj izhode vse zapira, ustavlja nam grobo življenja tek in da od sanj ostane bel skelet.
Razbolen od neizsanjanih sanj, od cveta, ki rase v oveno, od nedokončanih popotovanj, od niča, ki ima nič za zameno,
se je skril v pesem.
In tam so ga videli vsi.
Ko smeh zamre, ujet za žalost starih brajd in je obzorje le brezčutna modra plan,
srce se odpre, nosnice so prepolne bajk, iz sodov v kleti pa se vzpne na dan,
da pravi je spomin – pogladiti ožuljeno si dlan, pa v krčmi spiti polič z njim - in sam.
Utrne se zvezda - v podzavesti, na mrežnicah naših oči še dolgo, skoraj predolgo žari ...
In ko odhajamo, tihi in polno grenkobe, za daljnimi daljami seva njen svit -
že mrtva - a še kako živa.
Trenutki so, prekratki, a čarobni, ko težka kri se v žilah umiri, ko nad obzorjem zopet sonce sveti in se nikomur več nikamor ne mudi.
Takrat se znova skloniš nad globino, ki je hlastanje naše skoraj ne pozna, in v travnih bilkah spet opaziš sled neba.
A le za hip ...
Na naši poti so le postajališča, obrobno so samotna, klopi razbite - in gole stene so brez blišča - vsa temotna.
Obupano s tečajev niha dver.
In vlaki vozijo v nasprotno smer.
