KNJIGA BRITANSKE SEKULARNE JUDINJE JUGOSLOVANSKEGA POREKLA

Iz opsednutog Sarajeva - Spomini bivše Jugoslovenke, Jasna Levinger - Goy. Akademska knjiga, Novi Sad 2022.

Knjiga je prvič izšla v angleščini: Out of the Siege of Sarajevo: Memoir of a former Yugoslav (Pen&Sword Military, Yorkshire – Philadelphia, 2022). Nato je Jasna Levinger-Goy1 svoje delo prevedla v srbohrvaščino z nekaj, a nikakor ne bistvenimi spremembami. »Za angleškega bralca je moje besedilo pričevanje o nedavnih zgodovinskih dogodkih v ‘daljni’ državi, za domačega bralca (...) pa je knjiga opomin na dogodke, katerih odmevi so aktualni in prisotni v zavesti mnogih. ljudje".

Njena knjiga – neusmiljeno pričevanje o obleganem Sarajevu, neusmiljeno pripovedovanje o drugih in sebi v drami (in ironiji) Zgodovine, katere pravega razpleta še ni bilo.

Razen tega - zunaj še vedno prevladujoče črno-bele pripovedi o obleganju Sarajeva (1992-1995).

S temi stavki bi rad začel in končal o knjigi spominov Jasne Levinger-Goy. Preprosto, da prihranite prostor za čim več fragmentov iz te knjige. Morda bi samo dodal, da se mi zdi, da bi bilo »zanimivo« najprej prebrati Prilogo 1, na koncu knjige. Je pa le priporočilo, a ne le za bralce iz regije, ampak tudi iz Evrope.

Priloga 1, polna kratkih, včasih povsem jedrnatih navedb o razpršenosti oseb in usod, me je spomnila, da so že v antiki razumeli, da so ljudje in njihove usode v vsaki vojni in slabem vremenu kakor listje v vetru. Da, vsak od nas bi lahko napisal takšen prispevek, vendar so ga redki. A nihče, kolikor vem, v tistem kupu osebnih izpovedi o vojni, kar sem jih prebral in jih že nekaj časa nisem. Še vedno pa se sprašujem, zakaj vsi tisti, ki so se na vseh vojskujočih se straneh pretvarjali, da so priče časa, so večinoma videli samo sebe, le svoje trpljenje in muke (da o sovraštvu in nestrpnosti svojih sploh ne govorimo, večinoma je slabo skrito).

Iz obkoljenega Sarajeva ne more vstopiti v ta katalog. Ne, saj ko Jasna Levinger-Goy govori o sebi, govori tudi o drugih. Poleg tega avtorica te knjige ne pripada nobeni strani v bosanski državljanski vojni (in s tem terminom presega kakšno ustaljeno pripoved). Ona je na četrti strani, ena tistih, ki se zavedajo, da so z izgubo Jugoslavije kot svoje edine prave domovine za vedno izgubili pomembno sestavino svoje identitete. Torej, poraženec, pa tudi Žid, Sarajevčan, ki je šel skozi več čustvenih in miselnih obdobij: od nevere in začudenja nad dogodki do prebujenja v surovost prave grozote vojne, od misli, da je zlo postalo dominantno, do izkušenj z dobrimi in plemenitimi ljudmi na vseh straneh in potrebi po verodostojnem pripovedovanju vsega, kar je osebno videla in doživela. V tej knjigi so dobri ljudje nosilci luči in upanja o neuničljivosti dobrega. Mislim, da bo bralec zlahka opazil odnos Jasne Levinger-Goy do tistih, ki so postali hudobni: v njej ni besede obsojanja, le začudenje nad tem zanjo nenadnim, nepričakovanim obratom.

Ta knjiga je predvsem pričevanje o jugoslovanski judovski družini v obleganem mestu. Kje se družba bolje odraža kot v družini? (Crnjanski v Romanu v Londonu navaja Kvintilijanovo misel, da »za poznavanje človeštva ni treba poznati vsega človeštva. Dovolj je poznati, dobro, tudi eno družino«.) Avtorjeva družina (stari starši) je namreč je nekakšno ogledalo takratnega dogajanja, a retrospektivno tudi usode Judov v Bosni in Jugoslaviji med drugo svetovno vojno in v povojnem času. Zrcalo je tudi avtoričino delovno okolje, na Filozofski fakulteti. (Levinger-Goy v knjigi navaja samo imena, nikoli priimkov; včasih le poklic osebe, o kateri piše svoje vtise).

V knjigi je s poševnim tiskom poudarjena naracija vsakega elementa pričevanja, ki na svoj način odstopa od aktualnih letnic (1992 - 2002), z jasno navedbo obdobja: sarajevsko, beograjsko in angleško (London in Cambridge). Temu lahko prištejemo tudi kratek počitek v Pirovcu na Jadranu, potem ko smo konec poletja 1992 zapustili Sarajevo. S konvojem, seveda. S sto in eno peripetijo. Pa tudi nadaljevanje skrbi za druge, ne le za svoje starše. (Nikoli se ni obrnila na nikogar, ki bi lahko pomagal zaradi nje same.)

Te knjige ne bi bilo, če se Jasna Levinger-Goy nekega strašnega sarajevskega dne ne bi odločila odzvati povabilu na pijačo enega od svojih prijateljev, slikarja. Brez njene knjige si morda nikoli ne bi zastavili vprašanja, ali ima vsako kletno zatočišče (pa ne le v Sarajevu) svojo zgodbo. Ko je vstopila v kavarno, je granata padla točno tam, kjer se je prej ustavila. In ne le ta detajl bo vse bralce starejših generacij (pa ne samo Sarajevčanov in Mostarcev), ki so preživeli vojno, spomnil, kolikokrat je bilo naključje srečno in kolikokrat usodno.

Da, to je knjiga neštetih podrobnosti. O tem sem se prepričal ob drugem branju, v nelagodju, ki ga prevevajo moja vprašanja, ki so tako pogosto enaka ali podobna tistim, ki nam jih v svojem pričevanju postavlja Jasna Levinger - Goy.

Zelo pogosto so te podrobnosti v meni kot bralcu, ki, hudič bi vede, morda nekaj ve o mizeriji sodobne zgodovine (1990–2023) tam, prebudili spomine, za katere sem mislil, da so za vedno izginili. Predvsem na pisma prijateljev in sorodnikov – tisti, ki so ostali v vojnem peklu, in tistih, ki so ga nekako zapustili. Ne morem določiti najlepše posamičnosti. Morda je to tisti, ko je v Beogradu avtorica prvič po humanitarnih »darilih« prejela šopek cvetja? Živi simbol dostojanstva bitja, v katerem ni zamrl občutek za lepo. Ali, spet, ko sem – najbrž z neznosno lahkoto? – bral strani, na katerih govori o smrti svojega moža Edwarda Dennisa Goya. (to je znani angleški slavist in prevajales – poglejte v Vikipedijo- z izginotjem Jugoslavije izgubil delo na katedri za jugoslovanske književnosti Univerze Cabridge, a se je poročil z Jugoslovanko). Spomnil sem se takrat nekega kratkega Andrićevega zapisa po smrti njegove soproge: »Zdaj, ko je umrlo vse moje dobro …«

In na koncu, naj mi oprostiti tisti, ki mi zamerijo moje digresije, da povem, kako sem na zadnji strani te knjige zapisal: Paskalov trs.

Filozof iz davnine, a naš sodobnik, ki je v iskanju smisla izpostavljal dostojanstvo, je zapisal: »Človek je samo trs, najšibkejše bitje v naravi; toda on je trs, ki misli. Ni potrebno, da se ves svet angažira, da bi bil uničen: dovolj je samo trohica, samo kavlja vode, da se človek ubije. A tudi takrat, ko ga svet uniči, človek ostaja vzvišenejši od svojega ubijalca, ker on zna umirati in mu je znana nadmoč, ki jo ima svet nad njim; a svet o tem nič ne ve«.

¹ Na avtorico me je opozoril članek, objavljen na portalu Lupiga 21. aprila leta 2021

Jasna Levinger –Goy

Fragmenti

Jaz, avtorica teh vrstic, junakinja te knjige, sem se rodila in živela v Sarajevu, glavnem mestu Bosne in Hercegovine, v državi, ki se je takrat imenovala Jugoslavija. Rodila sem se po drugi svetovni vojni in večino življenja preživela v Jugoslaviji.

Oba moja starša sta odraščala v tipični judovski družini srednjega sloja. Družina moje mame, sefardski Judje, je prišla na Balkan, ko so bili v začetku 16. stoletja izgnani z Iberskega polotoka. Družina mojega očeta so Aškenazi. Očetovi starši so prišli iz Budimpešte v Bosno z Avstro-Ogrsko.

Moja mama in oče sta bila rojena v Sarajevu in sta v Sarajevu živela do druge svetovne vojne. Oba sta bila sekularna Juda, a to med drugo svetovno vojno ni na stvari spreminjalo nič. Možnosti preživetja Judov v tisti vojni so bile minimalne. Vendar sta po čudežu preživela oba starša in njuni družini: mati, ki je na začetku vojne ravno končala gimnazijo, njeni starši in njena mlajša sestra; oče, nekoliko starejši od mame, njegovi starši in starejša sestra.

(…)

Moji starši so brez težav sprejeli nov režim. Po grozotah vojne, v kateri je versko, nacionalno in ideološko zasnovano sovraštvo divjalo na vse strani in grozilo, da jim bo vzelo življenja, to ni bilo presenetljivo. Oba sta verjela v komunistične ideale in si močno želela verjeti v boljšo prihodnost. Navsezadnje sta se čisto ob koncu vojne poročila v partizanskem matičnem uradu, uradu novega režima. Bil je nov začetek, polna zanosa sta se podala ustvarjat novo življenje, kljub temu da sta bila oba »poštena inteligenca«, kot je Tito v svojih zgodnjih govorih imenoval intelektualce.

Ne morem reči, kakšno vlogo je imelo pri tem novem začetku dejstvo, da so bili Judje, ljudje v veliki manjšini v mestu. Kar vem, je to, da se svojemu judovskemu poreklu nikoli niso odrekli, niti ne bi nikoli privolili v to, ampak so sprejeli Jugoslavijo kot svojo identiteto in z navdušenjem prevzeli ideologijo »bratstva in enotnosti«. Še posebej blizu jim je bil koncept enotnosti. Po vojnih izkušnjah so instinktivno zavračali plemensko ločitev, vsakršno ločitev po skupinah, narodnostih, verah. To so prenesli name in jaz sem verjela v te ideale in sem se imela za Jugoslovanko.

(…)

Tako sem svoje življenje začela kot član jugoslovanske družine, zavedajoč se svojega judovskega porekla, a z zelo malo znanja o judovstvu. Čutila sem močno pripadnost državi; Identificiral sem se z državo, bil sem prepričana Jugoslovanka. A ironija je bila v tem, da so me imeli ljudje okoli mene za Judinjo, čeprav sem se imela za Jugoslovanko.

(…)

»Zdaj ste za to krivi vi, naši starši! Če bi nam pripovedovala o svojih izkušnjah iz druge svetovne vojne, bi bili morda na to bolje pripravljeni,« je na moje starše vpil Božo, mož moje prijateljice iz otroštva Mime. Iz petega nadstropja se je pridrvel navzdol in prišel do nas vidno vznemirjen zaradi situacije, ki je preprosto ni mogel razumeti. Res, ali bi bili bolje pripravljeni na to, kar se nam je zgodilo, če bi nam starši pripovedovali o svojih izkušnjah? Ni tako, da ne bi vedeli ničesar o tem. Poznali smo zgodbe o sovraštvu med narodi, spopadih in pobojih. Osebno pa sem verjela oziroma hotela verjeti, da je vse neponovljiva preteklost (...) Ali pa so morda razlogi, da naši starši niso govorili o zločinih in grozotah, enaki tistim z izkušnjami holokavsta, o katerih govori Hannah Arendt in omenja: »Da bi koncentracijska in zbirna taborišča čim bolj pozabili, se izogibamo vsakršni aluziji nanje«. Na žalost, če bi naši starši želeli pozabiti drugo svetovno vojno, je to zdaj postalo nemogoče, v razmerah, ki zdaj nenehno spominjajo nanjo.

(…)

Tako razvrščeni v skupine, večinoma po nacionalni osnovi, so ljudje menili, da je sprejemljivo, morda celo zaželeno, da glasno izražajo sovraštvo do njih tudi takrat, ko so bili njihovi predstavniki v isti kleti in so delili isto usodo. Prestrašena večetnična skupnost, sestavljena predvsem iz skupin narodno zavednih ljudi, se je bila prisiljena skupaj skriti v kleti in se na tak ali drugačen način boriti za preživetje. Ne glede na to, kako razumljiva je bila potreba po izlivu strahu, je bilo vseeno skrajno neprijetno spremljati glasne izbruhe jeze, preklinjanja in preklinjanja. In jeza in nestrpnost sta bila povsod – v kleti in zunaj nje.

(…)

Prijatelj ali sovražnik, pogumen ali strahopetec, mi ali oni: to so bile nove delitve. Tisti, ki so bili do včeraj prijatelji, sosedje, sodelavci in celo zakonci, in so živeli složno drug ob drugem, so bili razdeljeni. Ali tako se mi je prej zdelo, želela sem, da bi bilo tako. Če bi že moral ljudi deliti, sem jih delila na humane in nehumane, izbirala pa sem med dobrimi in plemenitimi, strpnimi na eni strani »moja stran«, ter zlimi, sebičnimi in zastrupljenimi s sovraštvom na drugi »tuji«. strani. (Ob tem me je knjižničar s fakultete vprašal, zakaj ne grem v rezervno domovino Izrael, ne spadam v Sarajevo, je rekel. Boleče! Zakaj bi bil Izrael moja rezervna domovina? Zakaj ne Spadam v Sarajevo? Jaz in moji starši smo rojeni v Sarajevu. Je bil njegov komentar antisemitski? Rekla bi, da je bil, tako sem ga doživela.

(…)

Zelo težko je bilo sprejeti odločitev, da zapustim celotno življenje; zapustiti domači kraj, kjer je živela vsa družina. (Moji starši so Sarajevo zapustili šele, ko so morali, v drugi svetovni vojni, da bi rešili svoja življenja, in so se čim prej vrnili.) Tam so naši prijatelji, večina naših sorodnikov, grobovi naših najdražjih, znane ulice. , znana pokrajina, znani vonji - vse, kar je sestavljalo naš svet (...) Tudi o selitvi nisem nikoli razmišljala. Tudi ko sem bil na podiplomskem študiju v ZDA, ko sem bila stara približno 25 let, nisem hotela ostati tam. Imela sem ponudbe, a me niso pritegnile. Nisem si mogla predstavljati, da bi začela svoje življenje iz nič, ko sem imela dostojno življenje v Sarajevu.

(…)

Septembra/oktobra 1992 je veliko število sarajevskih beguncev prispelo v Beograd. (Takrat je poleg konvojev judovske občine obstajalo že več načinov za izhod iz Sarajeva: Rdeči križ, UNHCR, skrivni predor pod letališčem in drugo.) Le nekaj teh beguncev je bilo Judov, a ne glede na to jih je kar nekaj prosilo Judovsko občino Beograd. S pomočjo Občine so se lažje izseljevali v druge države.

(…)

In spet nisem mogla verjeti, na koliko dobrega človek naleti. Velikodušnost in plemenitost nista bili prisotni le v družini, ampak tudi v mnogih drugih ljudeh. Tujci, znanci, novi in stari prijatelji. Neverjetno in čudovito. Spraševala sem se, od kod toliko človečnosti in nesebičnosti. Kako so ti ljudje ohranili svojo prvinsko dobroto? Sčasoma je sama beseda begunec dobila slabšalni pomen. Sicer je bilo težko sprejeti status begunca v državi, ki jo (upravičeno ali ne) človek ima za svojo. Težava je bila v tem, da je vse izgledalo kot prej, a nič ni bilo tako kot prej. Vztrajno sem podpirala lastno iluzijo o kontinuiteti in se prepričevala, da sem našla svoje mesto. Realnost je bila žal drugačna; Bila sem tujka-begunka, kar je najhujša vrsta tujca.

(…)

London mi je kar naenkrat postal nenavaden. To ni bilo več mesto, ki sem ga obiskovala in ljubila. V Londonu sem preživela razmeroma veliko časa tako kot turist kot študent in kasneje, ko sem pripravljala doktorat. Zdaj nisem bila niti turist niti študent/raziskovalec, niti Londona nisem mogla imeti za svoje stalno prebivališče. Nedefinirana situacija. Kdo sem in kje sem? Tudi lastna identiteta mi ni bila jasna.

(…)

Begunec je zame ostala slabšalna beseda. Tiščala me je sramotna teža, ki jo je ime nosilo. Na mojo srečo me je Ned imel ne samo rad, ampak je tudi sočustvoval z vsakim mojim novim bojem (…) Med drugim je čutil tudi moj boj s statusom begunca. Vztrajno in dolgo je delal, da me je osvobodil. Razumel je korenine in prepoznal vsako manifestacijo, tudi tiste, ki jih jaz nisem prepoznala.

(…)

Istega leta (2001, op. a.) sem postala britanski državljan. Po vseh šokih, spremembah in preizpraševanju, ki smo jih preživeli z družino, je prišlo do neke vrste razpleta. (Postopek naturalizacije moje mame je trajal nekoliko dlje.) Končno sem lahko razmišljala o svoji identiteti. Spoznala sem, da me najbolje opredeljuje izraz "britanska sekularna Judinja jugoslovanskega porekla". Je dolgo in zapleteno, a vse, skozi kar sem šla, je bilo zapleteno.