DARILO ZA GOSPODA ŽUPNIKA

Med odraslimi na vasi, med ženskami najbolj, se širijo čudne govorice. Majda in Iva vidita, kako stojijo tri skupaj ob plotu pri cesti in tiščijo glave skupaj, poznata jih, večkrat koga obirajo, vedno iste opravljivke.

Ko prideta po cesti do njih in pozdravita »dober dan«, takoj utihnejo. Slišali pa sta od daleč, da so govorile o župniku, ki so ga premestili. Zato vpraša Majda svojo mamo pri mizi:

»Mama, zakaj so pa gospoda župnika premestili?«

»Kdo ti je to povedal?« vpraša mama najprej.

»Na cesti sva slišali, saj veš, od katerih. A ne, Iva?«

»Ja,« se oglasi Iva, »obe sva to slišali.«

Majdina mama malo pomisli in reče:

»Veš, Majdika in ti, Iva, velikokrat se v življenju zgodijo krivične stvari in dobre ljudi drugi večkrat oblatijo. Naš gospod župnik je zdaj v Selnici ob Dravi. Gospo Ano poznam, ona ga oskrbuje. In rojstni dan bo imel v kratkem.«

Majda je hitra s svojimi mislimi, hitro reče:

»Medve z Ivo bi ga lahko obiskali!«

»Ali ni to predaleč za vaju?«

»Saj sva že bili na Mariborskem otoku, od tam do Selnice ni tako daleč.«

»Ampak jaz nimam kolesa,« se oglasi Iva.

»Tvoj ata ti ga bo zagotovo posodil, še jaz ga bom prosila,« reče Majda.

Majda in Iva sta dobri prijateljici, skupaj sta v šoli in doma, sosedi so, tudi mami se dobro razumeta, kličeta se po imenih, vaščani se kličejo po priimkih. V spodnjem delu radvanjske vasi sta edini, ki hodita ob nedeljah v cerkev. Majda kliče Ivino mamo vedno »Ivina mama« in Iva reče vedno »Majdina mama.« Med počitnicami zamenjata večkrat kraj kosila, danes je Iva na kosilu pri »Majdini mami.«

Na začetku je bila Iva pri njih zadržana, ni bila sproščena tako kot doma. Majdino okolje se ji je zdelo gosposko, videla je razliko ne le pri hišni opremi, njena starša sta bolj preprosta. Ivina mama ne nosi belega predpasnika pri kuhanju, njene roke niso bele, raskave so od dela na njivi in na vrtu. Toda sedaj o tem ne razmišlja več tako kot prej, svoja starša ima še rajši.

Zadnje počitnice radvanjske šole preživljata, jeseni se bo začela drugačna pesem, je rekla šivilja, ki jima je sešila poletni obleki. Majda ima zelene pikice na belem blagu, Ivine pikice so plave. Ogledujeta se v novih oblekah, Majda je za glavo višja od Ive, kako lepa je v novi obleki! Njen obraz je nežen, oči temnorjave in bistre, take oči imajo srne, mali nosek so posipale rahlosvetle pegice, a lasje so še lepši, ko sonce posije nanje in se zableščijo kakor tista bakrena džezvica, v kateri Majdina mama kuha kavo.

Iva je svetlooka, take so tudi pikice na njeni novi obleki, lasje imajo barvo zrele pščenične slame, a vedno nove zamisli imata obe. Začetni čas njunih iger je minil, poletne radosti ob potoku, bil jima je kot morje in cesta z mehkim peskom kot obala. Pohorske obronke, kjer rastejo jagode in maline, robide in višje v gozdu borovnice, ne obiskujeta več tako redno. Sedaj rajši bereta knjige skupaj, nekaj strani bere Iva na glas, zatem Majda, posnemata nekatere prizore ali oponašata vaščane, svoje gledališče ustvarjata brez gledalcev.

Pred hišo zagledata Ivinega ateja. Ivi ni uspelo pregovoriti ateja, da bi ji posodil kolo, vztrajal je pri svojem. Zdaj poskuša Majda svoje sposobnosti in mu govori, kako hvaležna mu bo, še bolj pa gospod župnik, ki ima rojstni dan. Majda govori tako prepričljivo, da Ivin ata končno privoli in reče Ivi:

»Ampak glej, da boš pazila na kolo, saj veš, da ga rabim. Na zadnjem kolesu je guma že izrabljena in slaba, izogibaj se kamenju.«

Zvečer se peče biskvit. Prava slovesnost. Za gospoda župnika. Majdina mama stepa z vilico jajčne rumenjake, čisto penasti so že. Beljaki se stepajo posebej. Iva in Majda režeta orehova jedrca, »na tanko jih režita, na tanke lističe,« reče Majdina mama. Nazadnje pride vsa zmes v rebrasti pekač in čez krajši čas že prijetno zadiši v kuhinji.

Ob pogledu na pečen biskvit, dišeč in zlatorumen, da bi ga samo gledal, a kaj, gledal, v trenutku se Majda in Iva srečata s pogledi in brez besed vesta, kaj si mislita, njune oči govorijo.

Ob lepem, ne prezgodnjem poletnem jutru se odpravljata na pot. Darilni biskvit je lepo spravljen v pergamentnem papirju in še ovit s karirasto kuhinjsko krpo, na dnu srednjevelikega cekarja iz koruznega ličja leži steklenica vina. Majda in Iva sta v novih oblekah ob kolesih, občutki nečesa novega in lepega prevzemajo obe, ko jima njuni mami zaželita:

»Srečno pot! Pazita se!«

Tam nekje do brestemiškega zaliva je vožnja prijetna, ko se pa peljeta po hribu navzdol, naenkrat glasno poči kakor bi kdo s puško ustrelil. Ivino kolo leži v travi ob cesti, Iva stoji ob njem, k sreči se ji ni kaj hudega zgodilo. Zadnje kolo je ukleščeno in zvito, gumijasti plašč je navzven obrnjen, zračnica visi v njem kot prazno črevo.

Se dobro, da se pripelje mimo prijazen gospod, s kamnom večkrat udari po oviri, da je kolo spet vozno, zračnico in gumo pa vzame s seboj, ker nista več oporabni. Lepo se mu zahvalita in nadaljujeta vožnjo tako, da Iva sedi na prtljažniku Majdinega kolesa, z obema rokama drži pokvarjeno kolo, ki ropoče kot stara lokomotiva. Dokaj naporno je tako držanje kolesa, večkrat zamenjata položaje.

V Selnico prispeta vidno utrujeni. Gospa Ana ju prijazno sprejme in reče: »Gospoda župnika pa ni doma.« in še vpraša:

»Sta lačni? Pripravila vama bom paradižnikovo solato, malo počakajta.« Na domačem vrtu še paradižnik ni dozorel. Gospa Ana postavi skledo na mizo, zraven nje polno košarico kruha, »naj vama tekne,« reče prijazno. Tako hitro verjetno še težaški delavec ni pospravil sklede, gospa Ana se nasmehne in reče »pa sta bili res lačni.« Lepo se zahvalita, Majda reče:

»Zdaj morava na pot!« Iz cekarja, ki gaje postavila na omarico blizu vrat, vzame steklenico in reče:

»To je za gospoda župnika za rojstni dan. In lepe pozdrave od mame.«

»Kaj pa je tu notri v kuhinjski krpi?« vpraša gospa Ana.

»To, to pa neseva s seboj, da se ne bo pokvarilo,« reče Majda tako hitro kot bi se ji mudilo. Začudeno jo pogleda gospa Ana, ko odhajata.

»Pa srečno pot! Pridita še kaj!«

Ko se vračata proti domu, postaneta vedno bolj redkobesedni. Ob koruzni njivi obstaneta in sedeta v travo. Nekaj časa sta tiho, gledata v nebo kot bi od tam čakali na rešitev. Potem odvije Majda biskvit, naenkrat biskvit ni več takšen kot bi si ga poželeli. Ni več tiste želje kot sinoči, ko sta ga tako željno gledali. Vse je postalo drugače, namesto veselja občutita neko čudno sanjsko moro. Polovico biskvita sta pojedli, a v njem ni več sladkosti, ponujata druga drugi, »daj, vzemi še malo,« in »ne morem več, sita sem,« kakšna je vendar ta kazen, v trenutku se zavedata svoje požrešnosti, laži in prevare in vseh posledic, kiju še čakajo. Veselosti ni več. Osramočeno se počutita.

Iva Majdo potihem vpraša:

»Majda, to z biskvitom, si zaradi mene storila?«

Majda prikima, obe zajočeta.

Kakor dva potepuška tolovaja prideta domov. Majda pove vse po vrsti in n/se po resnici. Iva si ne upa pogledati Majdini mami v oči. Ko bi jo vsaj okarala ali oštela, ji ne bi bilo tako hudo kakor njen trpki glas:

»To pa ni lepo od vaju, Majdika in Iva, od tebe prav tako ne. Tega si res ne bi mislila od vaju.«

Ivi je zelo žal, rada ima Majdino mamo, spoštujejo, zdaj seji pa zdi, da je vsega konec. Kaj bo še z atejem zaradi kolesa, kar zvrti seji v glavi.

Iva nasloni bicikl na deblo marelice pred hišo, stopi v kuhinjo, pozdravi in reče tiše:

»Nesreča se je zgodila.«

»Glavno, da se tebi ni kaj zgodilo,« reče mama.

Ata stopi iz kuhinje in gleda bicikl, kot da ne bi bil njegov, zmajuje z glavo in reče: »Tega še Rafek ne more več popravit!«

Rafek popravlja vse stvari, tudi bicikle.

Že dolgo zadržanega joka Iva ne more več ustaviti. Zaradi vsega, kar se je zgodilo in zaradi ateja, ki zdaj nima kolesa.