Spomladi greste k zobozdravniku zaradi zob. Ne vem, zakaj, a je res. Ne vem, kako je z zobmi, vem pa, kako je z gobami. Toda zakaj vsako pomlad naletimo na obveze pri ljudeh, ki so povsem neprimerni za takšen videz: pri izvožčkih, častnikih, kavarniških pevkah, sprevodnikih v tramvajih, rokoborcih, dirkalnih konjih, tenorjih in dojenčkih?
Ali ne zato, ker, kot se je posrečeno izrazil pesnik, »se razstavlja prvi okvir« in piha od vsepovsod?
Vsekakor pa to ni taka malenkost, kot se zdi, in nedavno sem videla, kako močan vtis pusti v človeku ta čas zob časa in kako močno doživlja spomin nanj.
Nekoč sem prišla mimogrede na obisk k staremu dobremu znancu. Za mizo je sedela vsa družina, ki je očitno pravkar zajtrkovala. (Uporabljam izraz »mimogrede na obisk«, ker sem že zdavnaj spoznala, da to pomeni preprosto nepovabljeno in da lahko prideš mimogrede na obisk ob desetih zjutraj ali ponoči, ko so vse luči ugasnjene). Prisotni so bili vsi. Mati, poročena hči, sin in njegova žena, neporočena hči, zaljubljeni dijak, vnukinja, gimnazijec in znanec s podeželja.
Še nikoli nisem videla te mirne meščanske družine v tako čudnem stanju. Oči vseh so gorele od nekakšne morbidne vznemirjenosti, obrazi pa so bili pegasti.
Takoj sem vedela, da je nekaj narobe. Zakaj bi bili sicer vsi tukaj in zakaj sta sin in njegova žena, ki sta običajno prišla le za minuto, sedela in se vznemirjala?
Verjetno je šlo za kakšen družinski škandal, zato se nisem trudila, da bi poizvedovala.
Sedla sem, v naglici so mi natočili čaj in vse oči so bile uprte v gospodarjevega sina.
»No, jaz bom nadaljeval,« je rekel.
Iz vrat je pogledal rjav obraz s kosmatimi bradavicami in tudi stara služkinja je poslušala.
»No, in že je bil tam, ko je drugič nataknil klešče. Bolelo je kot v peklu! Jokal sem kot beluga, on pa je vlekel. Skratka, vse je tako, kot mora biti. Končno ga je izvlekel ...«
»Povedala ti bom, ko boš ...,« ga nenadoma prekine mlada dama.
»In rad bi ... Nekaj besed,« reče zaljubljeni učenec.
»Počakaj, ne morete vsi naenkrat,« ga ustavi mati.
Sin dostojanstveno počaka in nadaljuje: »... ga izvleče, pogleda na zob, se otrese in reče: ‘Pardon, spet je napačen!’ in se vrne v usta po tretji zob! Ne, premislite! Rekel sem: ‘Dragi gospod! Če ...’« »Gospod, usmili se!« pravi služkinja pri vratih. »Pustite jim ...«
»In zobozdravnik mi reče: ‘Česa se bojite?’ - je odvrnil znanec iz dače. ‘Nečesa se je treba bati! Tik pred vami sem nekemu pacientu odstranil vseh oseminštirideset zob! Vendar nisem zmeden in ne rečem: ‘Oprostite, zakaj jih je toliko? Gotovo ni bil bolnik, gotovo je bila krava!’ Ha ha!«
»In tudi krave jih nimajo,« se je pošalil gimnazijec. »Krava je sesalec. Zdaj vam bom povedal. V našem razredu ...«
»Šššš! Šššš! ...« je sikalo okoli nas. »Ne prekinjajte. Ti si na vrsti pozneje.«
»Bil je užaljen,« je nadaljeval pripovedovalec, »in zdaj mislim, da je pacientu odstranil deset zob, ostale pa si je pacient odstranil sam ...! Ha ha!«
»Zdaj jaz!« je zakričal gimnazijec. »Zakaj sem nujno zadnji?«
»To je le zobozdravstveni bandit!« Znanec z dače je zmagal, zadovoljen s svojo godbo.
»Lani sem zobozdravnika vprašala, koliko časa bodo trajale njegove plombe,« je navdušeno povedala mlada dama, »in on je rekel: ‘Pet let, in ne potrebujemo zob, ki bi nas skrbeli.’ ‘Ali bom res umrla čez pet let?’ sem vprašala. Bila sem strašno presenečena. In se zgraža: ‘To vprašanje nima nobene zveze z mojo stroko.’
»Dajte jim proste roke!« razburi varuško pri vratin.
Pride služkinja, pobere posodo, vendar ne more oditi. S pladnjem v rokah se ustavi kot začarano dekle. Pordeči in pobledi. Vidim, da ima veliko povedati, a si ne upa.
»Prijatelj si dal je izruvati zob. Bolelo je kot v peklu!« je povedal zaljubljeni študent.
»Kakšna zgodba!« Gimnazijec je poskočil. »To je zelo, zelo zanimivo! Zdaj jaz! V našem razredu ...«
»Moj brat je želel, da mu izruvajo zob,« je začel. »Svetovali so mu, da je čez stopnice zobozdravnik. Šel je in pozvonil. Zobozdravnik mu je odprl vrata. Vidi, da je gospod zelo čeden, zato se ne boji, da bi mu izvlekel zob. Gospodu reče: ‘Prosim vas, izvlecite mi zob.’ Rekel je: ‘Rad bi, a ne morem. Ali res boli?’ Brat reče: ‘Res boli, samo izvlecite ga s kleščami.’ ‘S kleščami!’ Šel je pogledat in vzel klešče, velike klešče. Brat je odprl usta in klešče niso šle noter. Brat se je razjezil in rekel: ‘Kakšen zobozdravnik si ti, če nimaš niti instrumentov?’ In moški je bil tako presenečen. ‘Nisem zobozdravnik,’ je dejal. ‘Sem inženir.’ ‘Kako se torej lotiš puljenja zob, če si inženir?’ ‘Nisem se lotil,’ reče. ‘Sami ste prišli k meni. Mislil sem, da veste, da sem inženir in da ste le človeški in prosite za pomoč. In sem prijazen, zato ...’« »Meni pa je pulil zdravnik« je znova navdihnjeno vzkliknila varuška »Kakšen podlež! Zgrabil je klešče in v trenutku izpulil. ‘Daj, stara, polovnjak.’ Enkrat je obrnil – in polovnjak. ‘Prebrisano,’ pravim. ‘Niti pisniti nisem utegnila!’ On pa mi je rekel: ‘Kaj hočeš, da naredim,’ je rekel, ‘za tvoj polovnjak, da te štiri ure vlačim po tleh za zob? Vsi ste pohlepni,’ pravi, ‘in je dovolj sramotno!« »Za božjo voljo, res!« – je znova vzkliknila služkinja, ker je ugotovila, da prehod od varuške do služkinje gospodom ni bil preveč žaljiv. »Pri Bogu, vse to je res. To so živoderci! Moj brat si je šel pulit zob in zdravnik mu je rekel: ‘Ta zob ima štiri korenine, ki se prepletajo in rastejo do očesa. Za ta zob ne morem računati manj kot tri rublje.’ In od kod naj plačamo tri rublje? Smo revni ljudje! Moj brat je premislil in rekel: ‘Nimam pri sebi toliko denarja. Izpuli mi ta zob danes za poldrugi rubel. Čez mesec dni bom od šefa dobil plačo, potem mi ga boš izdrl do konca.’ Toda ne! Ni se strinjal! Hoče vse naenkrat!«- »Škandal!« je nenadoma pogledal na uro prijatelj iz dače. »Ura je tri! Zamujam v službo!«
»Tri? Moj bog, in moramo iti v Carsko selo!« sta skočila pokonci moj sin in njegova žena.
»Ah! Nisem nahranila babice!« se je hčerka razburjala.
In vsi so odšli, razgreti in prijetno utrujeni.
Toda domov sem odšla zelo nesrečna. Dejstvo, da sem si sama zelo želela povedati zgodbo o zobozdravstvu. Vendar mi ni bila ponujena priložnost.
»Sedijo kot Arabci ob ognju in pripovedujejo svoje zgodbe. Kaj bi si mislili o neznancu? Seveda mi je vseeno, vendar sem še vedno gostja. To je od njih nespodobno.«
Seveda mi je vseeno. Kljub temu vam želim povedati ...
Bilo je v oddaljenem provincialnem mestu, kjer ni bilo zobozdravnikov. Bolel me je zob in napotili so me k zasebnemu zdravniku, ki naj bi vedel nekaj o zobeh.
Šla sem. Zdravnik je bil dolgočasen, s povešenimi ušesi in tako suh, da sem ga videla le v profilu.
»Zob? To je grozno! No, pokažite mi!«
To sem storila.
»Ali boli? Kako nenavadno! Tako lep zob! Ali je torej boleče? To je grozno! Takšen zob! Neverjetno je!«
S poslovnim korakom je pristopil k mizi in poiskal dolgo zaponko – verjetno od ženinega klobuka.
»Odprite usta!«
Hitro se je sklonil in me z zaponko potolkel po jeziku. Nato je zaponko skrbno obrisal in jo pregledal kot dragoceno orodje, ki bo morda vedno znova prišlo prav, da se ne bi pokvaril.
»Žal mi je, gospa, to je vse, kar lahko storim za vas.«
Molče sem ga gledala in čutila, kako se mi rosijo oči. Mrzlično je namrščil obrvi.
»Žal mi je, nisem strokovnjak! Naredim, kar lahko!«
* * *
Zato sem to tudi rekla.
GROZLJIVA ZGODBA
Ko sem prišla k Sundukovim, se jim je mudilo, da bi nekoga pospremili na postajo, vendar me niso pustili oditi.
»Čez natanko eno uro ali celo manj bomo doma. Ostanite z otroki, saj ste tako redek gost, da se potem še tri leta ne boste povabili. Bodite z otroki! Kokosja! Totosja! Tulja! Pridite sem! Naj bo teta zaposlena.«
Tu so Kokosja, Totosja in Tulja.
Kokosja je bila videti čista, s prečko in naškrobljenim ovratnikom.
Totosja je čista deklica s kitko na čelu.
Tulja – debel mehurček, ki ga povezuje škrobljen ovratnik in predpasnik.
Spoštljivo so me pozdravile, me posadile na kavč v dnevni sobi in se začele ukvarjati z mano.
»Papa je pregnal Fräulein,« je rekla Kokosja.
»Odganjal je Fräulein,« je rekla Totosja.
Debela Tulija je vzdihnila in zašepetala:
»Plegnal!«
»Bila je strašna neumnica!« je prijazno pojasnila Kokosya.
»Bila je neumna! je dejala Totosya.
»Neumno!« je zavzdihnila debeluška.
»In oče je kupil delnice Lianosoia!« Kokosya se je še naprej ukvarjal s tem. »Ali mislite, da ne bodo padle?«
»Kako naj vem?«
»Ker nimate delnic Lianosova, vam je vseeno. Grozno me je strah.«
»Strah vas je! - Tulja je zavzdihnila in se zdrznila.
»Česa se tako bojite?«
»Kako ne razumete? Smo neposredni dediči. Če bo papa danes umrl, bo vse naše, če pa padejo Lianosovi, ne bo tako veliko!«
»Torej ne veliko!« je ponovila Totosja.
»Ne bo preveč!« je zašepetala Tulja.
»Dragi otroci, pustite svoje žalostne misli za seboj,« sem rekla. »Vaš oče je mlad in zdrav, zato se mu ne bo nič zgodilo. Zabavajmo se. Je božični večer. Imate radi strašljive zgodbe?«
»Ne vemo. Kakšne strašljive zgodbe?«
»Ne veste, zato vam bom povedala. Bi želeli?«
»Res je!«
»Hočem!«
»Hocem!«
»Poslušajte: v nekem kraljestvu, a ne v našem, je živela carica, čudovita lepotica. Imela je roke iz sladkorja, oči v barvi cvetače in medene lase.«
»Francozinja?« je Kokosja zavzeto spraševala.
»Hm... Verjetno je tako. Carična je živela in živela, ko je nenadoma zagledala volka, ki je prihajal ...«
Tu sem se ustavila, ker sem se tudi sama malo ustrašila.
»Pa pride volk in ji s človeškim glasom reče: ‘Princesa, carična, pojedel te bom!’
Carica se je prestrašila, padla volku pod noge in grizla tla.
‘Pustite me, volk, na svobodo.’
‘Ne,’ je rekel, ‘ne pustim te oditi!«’
Potem sem se spet ustavila in se spomnila debele Tulje: prestrašena bo in bo zbolela.
»Tulja! Ali nisi zelo prestrašena?
»Jaz? Niti malo.«
Kokosja in Totosja sta se prezirljivo nasmehnili.
»Veste, da se volkov ne bojimo.«
Bilo mi je nerodno.
»No, povedal vam bom še eno. Le ponoči naj vas ne bo strah. Poslušajte! Nekoč se je stara carica odpravila na sprehod po gozdu. Hodi, hodi, hodi, hodi, hodi, nenadoma od nikoder pride grbasta starka. Starka stopi k carici in ji reče s človeškim glasom:
‘Pozdravljena, mati!’
Carica se je poklonila starki.
‘Kdo si ti,’ reče, ‘babica, da hodiš po gozdu in govoriš s človeškim glasom?’
In starka je nenadoma izbruhnila v smeh, zobje so ji šklepetali.
‘Jaz sem,‘ pravi ona, ‘mati, ki je nihče ne pozna, a jo vsi srečujejo. – Jaz sem mati, vaša smrt,’ je rekla.
Vdihnila sem, ker me je strah stisnil v grlu.
Pogledala sem otroke. Sedijo tam, ne da bi se premaknili. Le Totosja se je mi je nenadoma približala (ja, dekle mora imeti boljše živce kot ti idiotski fantje) in me nekaj vprašala.
»Kaj ste rekli?
»Rekla sem, koliko je vredno tvoje krzno?«
»Huh? Kaj? Ne vem ... Ne spomnim se ... Ta zgodba vam ni všeč, kajne? Tulja, morda si zelo prestrašena? Zakaj ste tiho?«
»Česa se bojite?
»Starih žensk se ne bojimo.«
Žalostna sem. Kaj si lahko izmislim, da se bodo počutili nekoliko bolje?
»Morda ne želite slišati pravljice?
»Ne, res si to želimo. Prosim, povej nam nekaj strašljivega.
»V redu, v redu, v redu. Morda pa ni dobro strašiti Tulje, saj je še dojenček.
»Ne, nič, prosim, povejte mi.«
»No, tukaj je! Nekoč je bil star grof. In ta grof je bil tako hudoben, da so mu na stara leta zrasli celo rogovi.«
Totosja je potisnila Kokosjo in obe sta se z rokami pokrili usta in se zasmejali.
»Kaj je bilo to? Tako so mu zrasli rogovi, in ko so mu zaradi starosti izpadli zobje, so jih nadomestili divjaški kljunčki. Tako je živel in živel, stresal rogove in praskal s kljunom, zdaj pa je prišel njegov čas, da umre. Izkopal si je velik grob, ne preprostega, ampak s podzemnim prehodom. In ta prehod je iz groba vodil naravnost v glavno dvorano pod grofovim prestolom. Svojim otrokom je naročil, naj brez njega ne sprejemajo nobenih odločitev in naj počakajo tri dni po njegovem pogrebu. Nato je dejal, da bo videl, kaj se bo zgodilo.
Ko je grof umiral, je poklical svoja dva sinova in naročil starejšemu, naj izreže srce mlajšega sina in ga da v steklen vrč. ‘In potem,’ je dejal, ‘boste videli, kaj se bo zgodilo.’«
Bila sem tako prestrašena, da me je zmrazilo. Neumno! Izmišljujem si najrazličnejše strahove, potem pa si ne upam iti skozi temno sobo.
»Otroci, kaj počnete? Morda ... ne več?«
»Ali je to prava verižica, ki jo imate?« je vprašala Kokosja.
»In kje je vzorec?« je vprašala Totosja.
Toda kaj je s Tuljo? Ima zaprte oči! Zelo se je prestrašila!
»Otroci! Poglejte! Tulja! Tulja!
»Zaspala je. Odpri oči, to je nesramno.«
»Veste, dragi otroci, očitno ne morem čakati na vašo mamo. Pozna se, temni se in verjetno bi me bilo strah iti po ... po vsem. Povedal pa vam bom še eno zgodbo, sicer kratko, a zelo strašljivo.«
Poslušajte:
»Nekoč so obstajale delnice Lianosova. Nekoč so živele, živele, živele, živele, živele, živele, živele in nenadoma... padle!«
»Uf! Kaj se ti je zgodilo?«
»O, moj bog! Kaj je z njimi!«
Kokosja se trese kot trepetlikin list. Njena usta so izkrivljena ... Je to paraliza?
Totosja je vsa bela in ima široko odprte oči, hoče nekaj reči, a ne more, le z rokami v grozi odriva nekakšen strašni privid.
Nenadoma se iz Tulje zasliši obupan krik:
»Uh! Strah me je! Strah vas je! Uh, dovolj! Prestrašena! Strah vas je! Strah vas je!«
Nekaj je udarilo. Totosja je nezavestna padla na preprogo.
NORCI
Na prvi pogled se zdi, da vsi razumejo, kaj je norec in zakaj je norec tem bolj nor, čim bolj okrogel je.
Če pa mu prisluhnete in si ga pobliže ogledate, boste razumeli, kako ljudje pogosto zamenjajo neumnega ali neumno osebo za norca.
»Kakšen norec,« pravijo ljudje. Vedno nima ničesar v mislih! Mislijo, da ima norec v glavi prazno!
Pravi okrogli norec se prepozna predvsem po svoji največji in najbolj neomajni resnosti. Najspretnejši človek je lahko vihrav in deluje nepremišljeno – norec nenehno razpravlja o vsem; ko razpravlja, ravna v skladu s tem in ko ravna, ve, zakaj je ravnal tako in ne drugače.
Če boš imel za norca človeka, ki ravna nepremišljeno, boš naredil takšno napako, ki se je boš sramoval vse življenje. Norec vedno razmišlja.
Preprost človek, pameten ali neumen, bo rekel:
»Danes je slabo vreme – ampak kakor koli, šel bom na sprehod.«
Toda norec bo sodil:
»Vreme je slabo, vendar bom šel na sprehod. In zakaj bom šel ven? Ker je nezdravo ves dan sedeti doma. In zakaj je nezdravo? Preprosto zato, ker je nezdravo.«
Norec ne prenese nobene grobosti misli, nobenih nepojasnjenih vprašanj, nobenih nerazrešenih problemov. On je že zdavnaj vse razrešil, vse razumel in vse ve. Je razumen človek, ki bo v vsakem vprašanju našel rešitev in zaokrožil vsako misel.
Ko srečaš pravega norca, te prevzame nekakšen mističen obup. Ker je norec kalček konca sveta. Človeštvo išče, postavlja vprašanja, gre naprej, in to je v vsem: in v znanosti in v umetnosti in v življenju, in norec in nobenega vprašanja ne vidi.
»Kaj je to? Kakšna vprašanja?«
Odgovoril je in že zdavnaj odšel.
Norec ima tri aksiome in en postulat, ki mu pomagajo pri sklepanju in zaokroževanju.
Aksiomi:
1) Zdravje je na prvem mestu.
2) Če bi le bilo denarja.
3) Iz kakšnega razloga?
Postulat:
Tako mora biti.
Če prvi ne pomagajo, bodo pomagal zadnji.
Norci se v življenju običajno dobro znajdejo. Njihov obraz s starostjo zaradi nenehnega razmišljanja postane globok in premišljen. Radi imajo veliko brado, trdo delajo in pišejo z lepo pisavo.
»Soliden človek. Ne meša prahu,« pravijo o norcu. »Samo nekaj v njem je ... Preveč resno ali kaj?«
Potem ko se je naučil vse modrosti zemlje, prevzame nase težavno in nehvaležno dolžnost – učiti druge. Nihče ne svetuje tako veliko in tako vztrajno kot norec. In to iz vsega srca, saj je ob stiku z ljudmi ves čas v stanju hude osuplosti:
»Zakaj so vsi zmedeni, se vrtijo, se vrtijo, ko pa je vse tako jasno in okroglo? Zdi se, da jih ne razumejo, zato jim jih je treba razložiti.
»Kaj je to? Za čim žalujete? Vaša žena se je ustrelila? To je zelo neumno od nje. Če bi jo, bog ne daj, krogla zadela v oko, bi si lahko poškodovala vid. Bog ne daj! Zdravje je na prvem mestu!«
»Ali je vaš brat zaradi nesrečne ljubezni pobesnel? Preseneča me. Nikoli ne bi zblaznel. Zakaj bi morali? Če bi le bilo denarja!«
Osebno sem poznala norca, najbolj popolno okroglega, krožno oblikovanega, ki je bil specializiran izključno za vprašanja družinskega življenja.
»Vsi bi se morali poročiti. In zakaj je tako? Ker moraš za seboj pustiti potomce. In zakaj se morate razmnoževati? Ker se morate. In vsaka bi se morala poročiti z Nemcem.«
»Zakaj z Nemci?« ga vprašajo.
»To je tako potrebno.«
»Tako ne bo dovolj Nemcev za vse.«
Tedaj je bil norec užaljen.
»Seveda je mogoče vse obrniti na smešen način.
Ta je stalno živel v Sankt Peterburgu, njegova žena pa se je odločila, da bo hčerki dala v eno od ustanov v Sankt Peterburgu.
Norec se je uprl:
»Veliko bolje je, da jih damo v Moskvo. In zakaj? Ker bi bilo zelo priročno, če bi jih obiskali tam. Zvečer se usedeš na vlak, greš, zjutraj prideš na obisk. In v Sankt Peterburgu, kdaj se obiščete!«
V družbi so norci priročni ljudje. Vedo, da je treba damo pohvaliti in njeni gospodinji reči: »In vi ste vsi v krču.« In norec vam ne bo pripravil nobenega presenečenja.
»Rad imam Šaljapina,« se norec zaplete v pogovor. »In zakaj? Ker dobro poje. In zakaj dobro poje? Ker ima talent. In zakaj ima talent? Samo zato, ker je nadarjen.«
Vse je tako okroglo, tako dobro, tako udobno. Brez težav, brez težav. Ko ga potisneš, se odvije.
Norci pogosto delajo kariero in nimajo sovražnikov.
Splošno priznani so kot pametni in resni ljudje.
Včasih se tudi norec zabava. Seveda ob pravem času in na pravem mestu. Nekje na rojstnodnevni zabavi.
Zabava se tako, da pove šalo in nato razloži, zakaj je smešna.
Toda ne mara biti smešen. To ga v lastnih očeh spravlja na slabše.
Njegova vedenje in videz sta tako umirjena, resna in dostojanstvena, da ga povsod sprejemajo s častjo. Z veseljem ga izberejo za predsednika različnih društev, predstavnikov vseh interesov. Ker je norec spodoben. Celotna duša norca je, kot da bi jo lizal širok kravji jezik. Okrogla, gladka. Nikjer se ne zatakne.
Norec globoko prezira tisto, česar ne pozna. Iskreno prezira.
»Čigavo pesem ste pravkar prebrali?«
»Balmont.«
»Balmont? Ne vem. Nikoli nisem slišal zanj. Bral sem Lermontova. Vendar ne poznam nobenega Balmonta.«
Balmont je kriv, da ga norec ne pozna.
»Nietzsche? Ne vem. Nietzscheja še nisem prebral!«
In spet v takem tonu, da se človek začne sramovati Nietzscheja.
Večina norcev ne bere veliko. Obstaja pa posebna vrsta, ki se uči vse življenje. So napolnjeni norci.
Vendar je to ime zelo napačno, saj se v norcu, ne glede na to, koliko se napolni, ohrani le malo. Vse, kar vsrka z očmi, mu pade ven iz zadnjega dela glave.
Norci se radi imajo za velike originale in pravijo:
»Mislim, da je glasba včasih zelo prijetna. Na splošno sem velik čudak!«
Bolj ko je država kulturna, mirnejša in boljša, bolj okrogli in popolni so njeni norci.
Krog, ki ga sklene norec na področju filozofije, matematike, politike ali umetnosti, je pogosto za dolgo časa neprekinjen. Dokler ga nekdo ne začuti:
»Kako strašno! Kako okroglo je postalo življenje!«
