V jatah lahkotno
krožijo –
z bliskovito naglico
vse nižje v morje,
na valove.
Na obalo.
Se z Majo čudiva.
Galebi – bele ladjice.
Odletijo daleč
na pečine
v kamnita dupla.
Ptice miru.
Ptice širnih daljav
in bližine domov.
Dolgonoge bele
lepotice.
LESK TVOJIH OČI
Lesk tvojih oči bledi.
Ne ugašaj luči,
samo tvoja je!
Napajaj ogenj, v srcu tli,
v tvoji duši.
V globinah svoje duše
čutim ljubezen –
večne sanje.
Nihče ne sme ukrasti
upanja, sreče.
Živi, ustvarjaj,
izživi danost.
Lesk tvojih oči
so neskončna zrcala
pradavnine.
PRAZNIK ČEŠENJ
Oj, češnje hrustavke,
češnjev vrt,
oči se zaiskrijo,
lica vzcvetijo,
roka poseže, sto rok,
tisoč rok…
Neznanci so bili v hipu
moji znanci, prijatelji.
Sedanjost je preteklost,
preteklost
je prihodnost.
Morda le enkrat doživiš,
da poromaš na
Sveto Goro, Škabrijel,
se zazreš
v Sočo pod sabo
in veš, da si doma.
Zgodi se,
da zavriskaš v srcu
in ti je toplo.
STARKA
Starka stopa počasi.
Svetloba jo varuje.
Zrcali se ji v dlaneh,
na licih, v očeh.
Je mladost in modrost
in sprava z davnino.
Njena pot je pot miru.
Seje zrna blagosti,
zrna sonca.
Se klanja dihu zemlje
in spaja dušo v enost.
