MOJIH ŠEST ŠKRLATNIH MESECEV

Resnična zgodba, nastala v kratkem času po celi vrsti naključij

Knjige rada prebiram tako, da si izberem več del istega avtorja. Lansko leto sem prebirala romane irske pisateljice Maeve Binchy, oktobra je bilo na vrsti njeno – Škrlatno pero. Škrlatno? Pri nas redko uporabljena beseda. No, v tej knjigi je to nič več kot ime restavracije.

V petek zvečer, 8. oktobra (datum sem si zapomnila, ker sem posnela ekran na televizorju in ker je to rojstni dan mojega očeta), sem brala to knjigo, ko me je moj mož Bojan poklical, da gleda dober film, naj pridem, čeprav sva ga že videla – akcijski triler Potnik (The Commuter). No ja, saj rada gledam trilerje, akcijskih filmov pa ne: »Bom raje pri knjigi, itak jo moram vrniti v knjižnico.«

Čeprav najprej nisem hotela zapreti knjige, sem čez čas vseeno prisedla pred TV. Takoj sem se spomnila filma. V glavni vlogi (Liam Neeson) je Michael, upokojeni kriminalist …, ki hodi po vlaku gor in dol, išče neznano osebo s potovalko …., vmes vlak zaide v akcijske scene, … in končno opazi dekle, ki bere knjigo. – Škrlatno znamenje!

Glej no glej, spet škrlatno! Začelo me je zanimati in lotila sem se raziskovanja. Najprej sem prevrtela film nazaj, da se prepričam o tej knjigi. Junakinja si odpro knjigo položi na kolena: The Scarlet Letter, roman Nathaniela Hawthorna iz leta 1850, v Sloveniji pa so knjigo izdali pod naslovom Škrlatno znamenje.

In kadar o nečem toliko razmišljaš, je treba zadevi priti do dna:

»To knjigo moram prebrati. Šla bom v knjižnico in si jo izposodila.«

In sem šla. Vrnila sem Škrlatno pero, domov pa odšla s Škrlatnim znamenjem. Na naslovnici je ilustracija ženske z veliko črko A na prsih. Zahvaljujoč petkovemu naključju sem povsem nenačrtno prebrala delo klasika ameriške literature 19. stoletja, zgodbo o Hesterinem težkem življenju, ko je bila prisiljena na prsih nositi veliko črko A kot znamenje za svoje grehe.

Zadovoljna, da sem prebrala Škrlatno znamenje, sem šla čez nekaj dni v knjižnico to knjigo vrniti in si izposoditi več knjig enega avtorja. Odločila sem se za Ruth Rendell, na polici je bilo več njenih kriminalk. Prebrala sem jih šest in se pri vsaki čudila, kolikokrat se je pojavilo nekaj škrlatnega. Bilo mi je tako zabavno, da sem si zapisovala strani. Jeremy pripotuje v Kostariko in v popoldanskem soncu občuduje pobočje gore, poraščeno s škrlatnim cvetjem. Kriminalec Stanley v izložbi občuduje jaguarje in si zaželi »tisto škrlatno desetko«. Nato me poučijo, da so »ribezove jagode kot biseri belega žada, prepredeni s škrlatnimi žilami«. V naslednji zgodbi se obrne »ženska s prašičjim obrazom z rožnato zgrbančeno kožo in škrlatnimi ustnicam«. Nato najdem »oblake, bele kot kupi snega, ki so se nagibali čez škrlatnočrni kumulus.« Pa Iris, ki je preveč kadila »in kašljala tako močno, da je njen obraz postal škrlaten od napora.« V lepi hiši imajo »pohištvo iz škrlatnega usnja«. Benet je na steno prilepila drevo, ki ga je »okrasila z zelenimi, rumenimi in škrlatnimi rokami.« V zadnji Rendellini kriminalki se še enkrat pojavi nebo »rjavkasto škrlatne barve«.

Škrlatno me je spremljalo že tri mesece. Morda se pa samo meni zdi, da je beseda redko uporabljena. Povprašala sem več slikarjev, enakega so mnenja. Poklicala sem prijateljico Gabby v London, mogoče je pa scarlet pri Angležih bolj domač. Ne, tako je kot pri nas. Uporablja se za bolj svečane pomene, za cerkvena ali kraljevska oblačila da, sicer pa ne.

Zgodbo sem zapisala za v zbirko o naključjih in ji dala naslov Potnik. Res da je tole škrlatno vse iz knjig, toda te zgodbe ne bi bilo, če se ne bi tisti večer zaradi tega filma soočila z dvema knjigama s podobnima naslovoma – Škrlatno pero in Škrlatno znamenje. Niti me ne moti, da nekaj, kar nas začne zanimati, zato tudi večkrat opazimo. Nekateri pravijo temu navidezno naključje. Vendar je tudi za to zaslužen film Potnik.

Po študijskih dneh o pojmu škrlatno in starih Feničanih sem bila zadovoljna, lepo zveneča beseda mi je postajala vedno bolj všeč. Zgodbo sem zapisala in jo zaključila s stavkom: »Morda se pa še ni končalo.«

In res se ni. Naslednjič sem v knjižnici na pultu priljubljenih vzela knjigo A. J. Finn, Ženska na oknu. K izbiri me je pritegnil opis na naslovni strani, češ da je to Hitchcockovska srhljivka. Agorafobična Anna opazuje okolico skozi okno in je priča umora v hiši na drugi strani ceste, jaz pa sem priča nadaljevanja škrlatnih predmetov. Jane ima na bluzi škrlaten madež. V šoku steče Anna ven v dežju, opazuje, vidi »… tisti škrlatni plašč, …«. Spomni se nesreče, ko je armaturna plošča žarela škrlatno.

Te dni se povezujem s knjižnicami, če bi morda med bralci našla kakšnega novega avtorja in nove zgodbe o naključjih, saj jih še naprej zavzeto zbiram. Najprej želim vsako knjižnico vsaj malo spoznati, zato si ogledam njihovo spletno stran. Odločim se za knjižnico Makse Samsa v Ilirski Bistrici in takoj zagledam fotografijo priporočenih knjig za februar, naloženih kot stolp. Nekaj mi narekuje, da pogledam bliže. Zgornja knjiga je – Mark Sullivan, Pod škrlatnim nebom. Odločitev za naslednje branje je samoumevna. Tokrat je beseda škrlatno rezervirana za to, da veličastno pripoved o delovanju Pina Lelle med drugo svetovno vojno v Milanu in okolici začne in pripoved o njegovem življenju konča. Na drugi strani Pino v želji po lepem dekletu »požuga s prstom proti škrlatnemu, pretečemu nebu.« Na predzadnji strani pa Pino razmišlja: »Toda po vsem, kar sem doživel, pa tudi ko nebo grozeče škrlatno zažari, še vedno verjamem, da se moramo, če imamo to srečo, da smo živi, zahvaliti za čudež vsakega trenutka vsakega dne, ne glede na to, kaj je šlo narobe.«

Še preden sem do konca prebrala Sullivana, sem poklicala v naslednjo, to je Mariborsko knjižnico. Videla sem, da je na njihovi FB strani virtualna razstava Ančke Gošnik Godec, ki je tudi avtorica šestih zgodb v knjigi Naših sto naključij. Slovenija jo pozna kot ilustratorko, ne pa tudi po tem, da rada piše. O tem sem se pogovarjala z Majo Logar iz Mariborske knjižnice in izvedela, da ima Ančka ravno sedaj pri Literarnem društvu Maribor v njihovi galeriji RRRudolf razstavo, ki jo je pripravila Tatjana Pregl Kobe. Maji je bilo zanimivo, da sem tudi jaz umetnostna zgodovinarka, mene pa je najin pogovor vzpodbudil, da sem malo poguglala o kolegici. Srečali sva se samo enkrat, a vem, da je vsestranska. Pogledam v Cobiss in najdem njene – Škrlatne čipke.

Haiku poezije nisem poznala, sedaj pa sem si vzela čas, da sem o tej japonski pesniški obliki izvedela kaj več ter brala in razmišljala o pesmih, nekaterih tudi večkrat. Bilo mi je tako všeč, da sem razmišljanje o Škrlatnih čipkah delila s člani FB skupin Knjižni črvek in Bralni žarki. Urška Orešnik iz Logatca mi je namignila, da je v Cobissu kar nekaj knjig s škrlatnimi naslovi. Ne kar nekaj, našla sem jih 23, nato pa sem si nehala izpisovati. Če bom še katero prebrala, to ne bo več naključno temveč načrtno branje, še vedno pa posledica spleta naključij, ki so se vrtela okoli škrlata.

In vse to samo zato, ker sem tistega večera zaradi filma odložila knjigo Škrlatno pero, v filmu zagledala knjigo Škrlatno znamenje, v tem opazila simpatično naključje, nato pa se prepustila, da je bilo mojih zadnjih šest mesecev zaznamovanih s škrlatom.