PRASEC:
Moško bit–JE. Skozi zgodbo zapazimo, da je Prasec samo-po-sebi-bivajoča bit. Razkritje njegove resnice in telesne skrivnosti se prikaže v polni meri ob njegovem plesu. Duhovno in umno gre za boj in njegovo resnico.
NAPOVEDOVALEC:
Besedotvorec – retorik – pesnik, tisti ki se najbolj spozna na govorjenje in dogajanje v drami. Duhovni sledilec.
ŽENA:
Žensko bit-JE. Razvita ženska z telesom in dušo. Z mikavno sposobnostjo in privlačnostjo. Niha med vrlino dobrote in moškim idealom. Srčna in primerna dama, voljna upravljati z moškimi čuti.
VRAG:
V človeški podobi. Pravzaprav božanskega počela. Biva, obstaja zaradi drugih ljudi. Umeva ljubosumje, prezir, posmeh, razvrat. Zanj je odločilnega pomena Praščev uboj tujca. Čustven zamik in poraz. Poraz Prasca.
TUJEC:
Antibit-JE. Umno in čustveno nasprotje urejene družbe.
Nedostojnega izraza v obnašanju. Ne sme pomeniti bolje od Prasca. Ko umre, izgine vsa resnica o njem.
UVOD V DRAMO
Pleše Prasec in se veseli, neznosno žena mu diši.
Njemu zdaj se ne mudi.
Hudič se v kotu mu smeji, mu ženo gleda, nagovarja tam ljudi.
A Prascu ni vseeno, je ranjen bil, srce – razbito ogledalo v vinu je popil.
In pleše svoj usodni ples.
Se mu ne mudi, le z ženo plesal bi vso noč, naj hudič se čudi
in dasiravno se smeji, ko gleda ga z ljudmi direktno v nos,
naenkrat ob obratu prasca hudič ob ženi zgine v noč.
Ljudje obkolijo prasca, ko prasec zamiži in v podobi zdaj moža se zavrti in pleše.
Vsi zamolčijo, le žena z grozo zakriči – »Ne njega!«.
PRVO DEJANJE
PRIPOVEDOVALEC:
Prasca pograbi neko zlo. Si misli, saj me ne bo vzelo, ali je pošteno ljubiti in imeti isto. No in to, kar vidi, so ljudje, začudeni in zgroženi. Tam v kotu pa namesto vraga sedi neki tujec. Vidno utrujen. Prehodil je od daleč. Nekje drugje je zgodbo gledal. Življenju se drugačnemu predal. Morda izgubil svojo domovino. In s prezirom gleda mu nevesto. Ji stoji ob strani. Nemara hoče ji povedati nekaj v svojem nerazumljivem jeziku … Ni ga razumeti, kaj govori. Le on razume, kar se mu posveti. Nemara je ravnokar z roko nevesti podprl roko.
Jo prime. To pa prasca dvigne na drugi strani. Nenadoma se sliši njegov glas. Nemara krik – prej bojni spev. Nekako občutek imajo vsi prisotni, da ga je za nekoga zamenjal. Prihaja mu naproti.
Iz plesa se nenadoma njegovo gibanje spremeni v kruto dejstvo, da opravi nekaj, kar mu bo spremenilo življenje. Prihrumi k tujcu. Iz obleke potegne revolver in ustreli tujca tako od blizu. Tujec pade. Se zgrudi. Pošteno rečeno, Prasec iz plesa Vraga je zamenjal za Tujca. Žalostno pri vseh je to, da je mogoče mislil, da je ubil Vraga. Ali pa ga je ta obsedel. Sprva se ne vidi, ali je Vrag obsedel tujca ali njega. Slutnja ne boli. Prasca zaskrbi. Molče odvrže pištolo in odide z odra. Za njim pa svatje vsi.
Tema
V ZAPORU
ŽENA:
Jaz pa tvoja. Nemilosrdno zvesta. Le zakaj tako razmišljaš? Nisem in sem ta prava. Nekaj čudnega mi hodi po mislih. Včasih te čutim do onemoglosti, včasih popuščam, a vendar si mi vzor po strogosti. Ne bi bila rada tvoja bivša. Nimam nikogar. Le najino hčer vzgajam. Ji pripovedujem o tebi. Tako rada bi se igrala s teboj, tako rada te ima. In tudi pleše.
PRASEC:
(Zamiži in začne jokati.)
ŽENA:
In pravi, nihče atija mojega črnega odpeljati v nič. Spoznala bi te rada. Je samosvoja, ponosna, zaščitena, preprosta, lepa, navdihnjena in poštena.
PRASEC:
Življenje je kruto, draga. Zavisi od tega, kar nesreča prinese v tvoje življenje od nedolžnosti, kateri pripadaš. Ostani nedolžna izven moje nesreče. Stran od mojega pekla. Nikoli se ne bom vrnil v domačo vas. Naj le ostanem takšen. Nobena vreča denarja ni brez dna.
ŽENA:
V stiski sem, tako sama. Pričakujem te z vsakim dnem in kdo so ljudje, ki so mi tebe vzeli? Zdaj sem doma v mestu, povsod te iščem – v vsaki stvari. Čistim cele dneve. Pa razmišljam o smislu. Nepredvidljivo je to življenje. To si mislim. Kje si, ko te iščem? Kje nisi, ko te najdem? Se smejiš? Jaz sem tukaj in ti si tam. Sama – sama – nekje – nekje.
(NEDELJA)
PRASEC:
Tradicionalno razmišljanje o usodi slovenskega naroda. Težek dan bo, –10 oC. Vzročno posledično in poslušanje o telesni kreposti žena. Sorazmerno začeto in aktualno negiranje nečesa, kar je in ni politično dovoljeno. Razpravljanje o vojni, ki pustoši ne povsod. Le danim okoliščinam pripetega k odločitvi. To sem jaz.
V zdravju in sreči sem tvoj! Draga žena pogumna.
PRIPOVEDOVALEC (s psom):
Čudovita. Malo zamišljena. Se vidi, da ljubezen nosi. Kaj ne vidite teh skrbi? Jaz sem hodil, vse tam do Trsta, da bi bil zbran. Se zbranost hoče družiti z nekom, ki bi mi le povedal, da je to normalno in v duhu časa. Vi mi poveste to, vi mi pravite to, vi razmišljate. Super voziček za 109,90 ¤.Vedno so bili ljudje, ki živali so ubili zato, da so se našli. Je tebi razumljivo? Ali? Ti si moja tajnica. Pes moj dragi, zavoljo tebe govorim. Naj se ve, da vsakdo z mize jesti sme. Naj pije se svoboda.
ŽENA:
Si slišal?
PRASEC:
Tebe?
ŽENA:
Si videl?
PRASEC:
To, kar vidiš, ne. In slišano spregledal. To, kar ni bilo zdaj, vidim, in vaše orožje, ki se blešči v svetlobi teh žarnic.
ŽENA:
Zdaj slišiš. To je važno!
PRIPOVEDOVALEC:
Naredijo sebi to kar njemu ni v ritmu. Zato nevesta v naročje mu hiti in vsi opazijo da mu ni tako blizu. Iz naročja roke drsijo kvišku. Naenkrat pa pogledi merijo v smer luči, kjer poči, kot bi počilo v lesu. Se približa mu nekdo in pravi … Modrost red in zakonitost. Praščeve poroke je porušena in omadeževana zaradi Vragove prisotnosti. Zaradi njega Prasec ubije Tujca. Najbrž ga celo za njega zamenja, kar ni očigledno. Do zadnjega plesa Vrag Prasca drži za argument ženine zvestobe. Pred zadnjim plesom ga – spusti. Zadnji ples je simbol Praščeve svobode in minljivosti – smrtnosti. In plesal bo dokler ne bo sam padel v svojo tišino.
MEDIGRA
ŽENIN:
Bržčas v časju. Modro v plavini. Brhkost v snu. Nežnost v debelini. Sva skupaj in tam. Vsak v svojem iščeva pristan. Ne iščeš ga ti, ne iščem ga jaz, ljudje zamolčijo.
V skupen poraz!
ŽENA:
Nisem videla. Nisem slišala. Le čutila sem neznosno nelagodnost in pričakovanje, da končno poljubila bi te v obraz.
PRIPOVEDOVALEC:
Popisujem človeške usode in to, kar je nekomu komično, je nekomu tragično.
Zgodbe prijateljev popisujem in opisujem, jih postavim v ospredje ter dodam motiv. Odnos do ljubezni in usode je zame eno. Slovenec in Slovenka sta del umetniške besede. Slovenščina nas povezuje v medspoštovanju do drugih jezikov.
Razumeti pomeni drugačnemu prisluhniti, ga spoštovati in mu dati pravico, živi in pusti živeti.
DRUGO DEJANJE
NAGOVOR SAMOTE IN PUBLIKE
VRAG:
Jaz sem Vrag. Jaz sem vaš Bog. Moje je prekletstvo vaše zlo. Moški rod, izkoreninjen iz moje besede. Vi me ne vidite. Jaz sem tam, kjer je moje vse peklensko zlo. Jaz sem vas ustvaril. Vi ste moji otroci. Prevaranti! Zlodeji! Kurbe! Tatovi! Lenuhi! Hipokriti! Hinavci! … Želite goreti? Pridružite se mi. Tako kot Prasec. (zase) A on je tako lep. A on je tako nedolžen v svoji skušnjavi. Vaša bolečina je moj navdih. Vaša kurbarija je moja inspiracija. Ne ljubite vi drug drugega. Vi ljubite mene. Zaigrajte to slovo, minljivost. Stop! Drhal čemerna. Kaj se čudite? Komu ste pomagali, če ne sebi? In sebi jaz sem sam kreacija. Kakšna odrešitev? Moje babilonske vlačuge. Vi ste moje zveste sluge. Dvomiš? Dvomiš v svoj obstoj? Si bogat? Si reven? Se razumeta vidva. Saj, kot veste, lačen sitega ne razume. Tako kot siti lačnega ne. Iz vašega strahu je zrasel moj znoj. V vašem denarju vidim pot do mojega cesarstva.
(Naenkrat, v zaporniški pižami, mimo Vraga, odetega v bogata oblačila, zasanjano obhodi Prasec – verjetnost je, da sanja.)
VRAG (komentira):
Angel moj, ki sanjaš. Le počasi. Ti boš moj junak. S teboj bova v vesolju skupaj ženila tvojo ženo. Naj bo jutro obsijano z soncem. In naj bo tvoja desnica moje ljudstvo. Moji podložniki pa bratje vsi. (slovesno) Tukaj ste vsi svatje narod svoj izdali. Svoje nerazumevanje meni prodali. Vsi vi ste moji prasci! (V ozadju zaigra ali se sliši Tartinijeva sonata ali violina). Vi ste moji mučeniki. Mučenice. Vaše redovništvo je moja sla. Moje zadovoljstvo. Moj užitek! Moji ljubi satanisti! Vi me molite in jaz vas vprašam, ste ateisti? Vam je vaš Bog kdaj pomagal? Seveda je! Ker jaz sem Bog za vas vse!
(tema)
V ZAPORU
(skupna kopalnica z več prhami) Iz bideja teče voda curkoma, pod vsakim tušem pa en zapornik ali več. Vsi stremijo k higieni svojega telesa. Povsod teče voda. Vse je v vlagi. Tudi v kotu, kjer je en tuš prost. Vendar je ves v fekalijah. Po stenah zaplate človekovih fekalij. Prav tja ob prihodu odide Prasec. Pogleda, kje bi se umil, nato mirno odide med fekalije. Je previden, da se ne bi zasmradil.
PRIPOVEDOVALEC:
Vidite, tu je moški svet. V redu nered. Tu začne se katastrofa. Prisotnost v odsotnosti. Majhen svet, kjer vidimo nesmisel. Prasec je prišel, takšen bo tudi odšel. Utrujen od ljudi, ki ne razumejo skrbi. Kjer drug drugemu nihče ne pomaga. Prasci vsi! Takšni smo. Pomagajte mu vi! Kdor kogar ne potrebuje, ni naš. (medtem prasec odide k bideju, se skloni k curku in je vesel).
PRASEC:
Vrag mi hoče ženo vzet! (nato odide)
(ŽENA NA OBISKU)
ŽENA:
Si naiven ali to norost je, ki te obseda? Zločine ti očitajo. Ampak jaz vem, da je to vse zaradi tvojega ljubosumja. Stari prerok bi rekel: so poti nazaj za spomine in ni poti nazaj za najino ljubezen.
PRASEC:
Takšni smo mi prasci. Piši ,draga žena! Piši o nas prascih.
ŽENA:
Je tvoja misel čista? Zakaj po tolikih letih ne verjameš moji zvestobi. Tvoja hčer piše! Jaz sem zaposlena.
PRASEC:
Pazi draga! Čuvaj mojo edino pravo sonce. Oh, hčer moja. Ona sveti! Za njo živim. Njeno srce poslušam. Samo zaradi nje živim.
Brez nje ne bi bilo mene. Verjameš ti meni ali komu drugemu? Si zvesta?
ŽENA:
Še zmeraj dvomiš. Ne, ne rečem, da nisem bila z moškim. A nihče ti ni podoben. Tebe spoštujem, njega ne. On me je pretepel.
PRASEC:
On je preklet. Le naj pride k meni. Komaj čakam. Idiot! Idioti! Idioti! Gamad primitivna. (Odloži očala. Med njima nekakšno steklo. Telefonska povezava. Govorita v slušalke. In se gledata vis-a-vis. Zdi se kakor morje. Odide mimo policaja, ta jo pospremi nazaj ven.)
DOGAJANJE V PRAŠČEVIH SPOMINIH
(GOSTIŠČE S KMETIJO NA VASI – NAD HIŠO SE VIDI POKOPALIŠČE)
PRIPOVEDOVALEC:
Tukaj je Prasec ves v naročju prijateljev. Je mlad kot biser v naročju matere. Se zdi, da se zaljubil je. A njegovo srce hrepeni. V ozadju se sliši, kako so zaklali odojka. Kriči in ves na zadnjih nogicah pleše svojo slutnjo, da se daruje za pojedino. Žival nekako kakor človek sluti! A barka ume pluti. Plovemo vsi. A vest njegova ta živalska čista, se žrtvuje in nikoli ne bo ljubil. Čutil kakor vi. Nekdo zdaj spi. Nekoga izsiljuje on, nekoga ti. Tukaj ona lepša je kot noč. Se sveti. Zato po pameti, saj nekdo nam preti.
Je zlodej to ali slišimo njegov smeh? Zdaj udaril Prasec je po šanku. Le koga je videl, prijatelji se gledajo med sabo, nekdo od njih mu vrže pepelnik. Tega zadene v zadnjico. Da se obrne. Molči. Ta mu skoči v obraz! Zaigrajo pesti! Le enkrat se živi in Prasec ves poražen odhaja proti grobišču. Najbrž ga je vse tako razhudilo, da je jezen. Ali pa ga muči kakšna drugačna ljubezen.
PRASEC:
To boste videli! (pokaže s prstom na sovaščane) Prekleti ste! Prekleti! Ta noč ni moje sonce. Ta noč je moja resnica. Tisto resnico hočem; odsekajte mi glavo! (Na pokopališču) Mar niso pokopani mrtvi? A njihov profil še živi? In ti, moj Bog si živ? Kje je ta dokaz? Samo verjeti. Se moliti. Je to vredno? Tam je moj ukaz, kjer je ta prelaz. So mrtvi naš vzgled? Ali je ukaz narave, da ne pelje več po isti poti? Da so poti, ki meni so nasproti. Tam zvoni in to jih moti. Tam igra harmoniko in meh njegov je moj obraz. Je slutil oče? Sem slutil jaz? Zdaj smisel je nesmisel. Več kot si zaslužim nočem. Več kot sem razumen – zdrav bi bil. Če več kot umem, smem povedati, da sem Prasec, zato zdaj ti si živ.
PRASEC, ŽENA
(Ga preseneti nekje med grobovi.)
ŽENA:
Oh predragi! Dober večer.
PRASEC:
Ni že noč.
ŽENA:
Noč. Noč. Tolažba gluhim na pomoč. Si videl glas ali slišiš videno. Je to poraz?
PRASEC:
Ne, to je mesec. Tam nekje, kjer tvoj je prasec. Sem tisti mesec jaz in tisti tvoj. Si videla koga? Kakšnega neznanca. Nekoga iščem povsod in morda je on ta tisti, ki spremlja me povsod. Si ti moj greh, draga.
ŽENA:
Jaz sem tvoja Saga. Bisaga tvojih misli. Usodi dve povsod in tvoje lepe misli.
PRASEC:
Kaj to sem jaz? Mislim Prasec?
ŽENA:
Ti si največji prasec. Ti si moja zgodba. Tvoj poljub je moje morje. Odprto, polno morskih psov, meduz. Orjaška skrivnost si ti.
PRASEC (ranljiv, previden):
Kaj za prasca me imaš? Si ti normalna? Se ti norčuješ iz mene.
ŽENA:
Nikoli. To je kreacija zvezd na nebu. Takšno leto je. Ne skrbi! Vidiš, tam je tvoja zvezda.
PRASEC:
Pa ti to verjameš? Nehaj ropati moje misli. To mislim, kar povem. A včasih mi sramotno je, kar sem povedal že. In sram me je, da včasih mislim to, kar si mi povedala že ti.
ŽENA:
Oh ljubi moj. Zato si moj. To je moj boj.
PRASEC:
Kako to misliš?
ŽENA:
Predstavljaj si, da sem ena tistih, ki potrebuje tekmico. Vojno z njo, ki te je zmedla.
PRASEC:
Nihče ni popoln. Jaz bom tvoj za vedno. Še smrtno kazen bi prestal za tvojo misel. Zgubljen sem bil. In to je dno, ki ga ti ne razumeš. Nočeš razumeti. Tvoje dno je veliko lepše, modrejše. Tvoj smisel jaz občudujem. Se ti zdim čuden?
ŽENA:
Ne sploh ne. Ko se čudiš, ko si neroden … Prav to mi je všeč.
(odideta v noč – tema)
ISTO PRIZORIŠČE
VRAG:
Jaz hočem več! Ta žena bo moja!
TRETJE DEJANJE
VRAG:
Ti si tam. Ti si sam. Jaz sem ti. Gledam te v oči. Kakšen si? Kateri jezik govoriš? S čim si me pritegnil? Si storil, da si me ubegnil. Zdaj si moj. In ko bodo vsi pozabili, bom tvoja priča. Ti ne veš, zakaj si dedič mojega pekla. Komu si izdal to nebeško cesarstvo. Kdo te je pregnal v moje varstvo. Te je kdaj sram dobrote? Skupaj bova jedla z moje mize. Potem boš maščevan. Jaz sem ga enkrat izdal. Njega. Jaz to znam. Glej, tu na desni so nedolžni otroci grešnih staršev. Iz roda v rod prihaja moje zlo. Ne misli si, da te ne poznam. Glej tu na levi izkušeni morilci, ki se zavedajo svojega zla.
Tu si na peklenskem sodišču. Tu sodim jaz! To niso nebesa. Tu so tisočletja pustošile nesreče. Tu so živali igrive. Tu goreči plameni so moja lepota. Jaz najlepši sem. In to je tvoja dota.
PRIPOVEDOVALEC:
Nekemu frizerju je nekdo ukradel toaletni papir. Vzrojil je v sebi. Kje naj ga iščem? Kje je toaletni papir? Njega vprašaj, mu reče nekdo ob tebi. Nekoč mu zginil je še sir. Sicer mu je bil ta živčni zlom nepotreben, a vaja dela mojstra. Tu je zdaj ta smisel. Je kriva ona, da je izgubil posel? In še danes ga zanima, le kdo je potreboval toaletni papir? Nemara kakšen tujec, emigrant, ali mu ga je hotel prodati nazaj, da bi se okoristil z njim. Najdi svoj dišeči sir! Če najdeš svoj sir, boš našel srečo. In pomni, ustvarjeni smo tako, kot si ne želimo sami.
Vendar zmeraj je nekdo, ki si želi, da smo drugačni. Naša majhnost, njegova sla. In skupaj bosta odšla. In vsi zdaj čakamo, kam bosta odšla? V oblak nevidnosti duha?
EPILOG (PRASEC, VES DRUGAČEN.)
PRASEC:
Jaz sem Prasec. Tukaj plešem in se veselim. Vaši vesti um in dušo tu pustim. Mi naročje njeno in telo je vzelo, tisti človek – zlo – počelo, ki nas v mamon vodi. Dobro se v slabo nagiba. Naj ta ples moj vaš bo znoj v uteho, ko se odločate vi, vrvohodci, za počitek in za streho. Jaz ne čakam, jaz ne spim, jaz kar mislim, to storim. Zame je ljubezen prava čista in prevara, tista čudna bit …
Zato pokažem vam še rit!
KONEC
Iz knjige Štirje komadi, ki je izšla pred kratkim pri Mariborski literarni družbi.
