Mama je šla nabirat slive in je začutila popadke. Začela je vpiti:
– Rodila bom, rodila bom!
Pritekla je babica in tako sem se rodil v slivniku.
Babica in sestra sta jo odpeljali v hišo in babica je rekla:
– Kolikor vidim, bo zdrav!
Bil sem prvi sin.
Potem sta začeli iskati ime zame.
Na radiu je pel nek poklicini pevec po imenu Zenel. Zenel je bil na Kosovu tudi veliki partizanski albanski borec. Pomeni pa cvet. Ampak cvet sem samo včasih.
Šel sem skozi vse, kar zahteva islam od otroka. Tudi obrezali so me pri osmih letih. Šel sem v prvi razred. V šolo sem hodil z veseljem, hodil sem tri kilometre do šole in od vseh prijateljev sem imel najboljšo torbo s sliko Mirka in Slavka.
Igrali smo se zbijanje valja, neke vrste kriket in v tem sem bil najboljši. Izdelali smo si igračo sami. Druga igrača je bilo kolo od kolesa, ki smo mu naredili držalo in smo z njim tekali naokrog.
Šola se je imenovala Emin Duraku v vasi Vrnica in tja sem hodil do konca. Bilo nas je osem, pet bratov in tri sestre. Pokojni oče je delal v Tovarni dušika Ruše, bil je voznik žerjava. Ko je prišel na dopust, nam je pripeljal prvi televizor v vasi, EI Niš. Nekoč smo ulovili z anteno ročno risani film o mornarju Popayu. Rekel sem prijateljem, da lahko gledamo risanke, pa je vsak vzel svoj stolček in nas je gledalo televizijo 30 ali 40 otrok. To so govorili svojim staršem in so ti prišli vprašat, kakšen film je moj oče prinesel. Prišli so gledat dnevnik, ampak nas otrok niso pustili zraven.
Nekoč so prikazovali banko in sejfe z denarjem. To je videla babica in vzela sekiro, da bi razbila steklo in vzela iz televizije denar. Oče ji je zadržal sekiro in komaj smo ji dopovedali, da je to slika. Rekla je:
Jaz bi ti lahko kupila petdeset televizorjev, če bi mi pustil razbiti steklo in pobrati denar.
Morali smo odpreti televizor in ji pokazati, da v njem ni denarja.
ROMSKA ŽENITEV
Ćazim iz Kosova, selo Resnik, se je oženil po romskem običaju. Čazimov oče je spoznal svojega prijatelja Fejza in se je z njim srečal in mu povedal, da ima sina Čazima, star e 14 let, rad bi ga oženil s hčerho Hašima. Poslal je Fejza k Hašimu, da ga prosi za roko njegove hčerke za sina. Hašim je odprl vrata za njegovo hčerko in je privolil, da lahko pride s svojo ženo na dogovor in da lahko vidi njegovo hčerko, če je primerna za njegovega sina.
Čazim je z ženo prišel k Fejzu.
– V imenu boga smo prišli. Slišali smo, da imate hčerko za našega sina, če vaša žena, vi, moja žena in jaz soglašamo glede ženitve.
Fejza: To vam bomo povedali čez tri dni. Poslali bomo sla, ki vam bo to povedal.
Tretji dan je poslal Fejza prijatelja Čazima:
– V imenu boga vam sporočamo, da lahko pride družina prosti za roko naše hčerke.
Tretji dan je bilo veliko veselje pri Čazimu in so to slavili.
Sedmi dan se je družina s sosedi sestala pri Hašimu in ženske so si v posebni sobi ogledale bodočo nevesto, moški pa so se zbrali pri Hašimu in prosili za njeno roko.
– Prišli smo v imenu boga, slišali smo da imate lepo hčerko in vas prosimo, da jo podarite našemu sinu.
To se je reklo trikrat.
Hašim je rekel:
– Če ste prišli v imenu boga, vam damo našo hčerko za ženo vašemu sinu.
Natočili so malinovec v kozarec in najprej je pil iz njega Hašim in potem je dal piti Čazimu.
Potem sta pili iz istega kozarca še obe družini, Hašimova in Čazimova.
To je pomenilo, naj živita hčerka in sin v zakonu v ljubezni in brez prepirov.
Po desetem dnevu je Čazim s konji. trobentači (zurle in tupan) in družino prišel z vozom po snaho, da jo pripeljejo domov. Dali so piti malinovec družini in vsakdo je moral dati nekaj denarja. Največ je dal tisti, ki je nosil zastavo, bajraktar.
Nevesto so dali v kočijo, prekrito s preprogami, da je nihče ni videl.
Peljali so se domov k Čazimu in glasba jih je spremljala.
Doma je moral ženin vreči na svojo nevesto pšenico in rdeče bombone.
Snaho so pripeljali v sobo, kjer so bile samo ženske.
Ženinova babica je morala speči pogačo, v katero je dala denar in zlatnino. Ženin je šel s pogačo v nevestino sobo in spremljali so ga neoženjeni mladeniči. Zlomili so pogačo na njeni glavi in kdor je dobil denar ali zlatnino, ga je pokazal, povedal je drugim, potem pa ga je skril za svojo srečo.
Ženin je prvič videl svojo nevesto.
Ženin je dvignil pajčolan in je vprašal svojo nevesto:
– Kaj si mi prinesla?
Ona je morala odgovoriti:
– Srajco in spodnjice.
Vzel jo je v roke in se trikrat zavrtel z njo in jo spustil na tla.
Ženin je šel k očetu in materi in ju prosil, da mu oprostita vse, kar jima je slabega napravil do tistega dneva.
Potem se je odpravil z nevesto na prvo poročno noč.
Zunaj so čakale ženske, da sta se združila in ko je ženin odšel od neveste, so morale starejše ženske pogledati, če je bila nevesta devica ali ne.
Ko je bilo vse v redu, sta morala oditi k njenemu očetu skupaj in pokazati okrvavljeno rjuho, da je vse v redu.
Vsi so se veselili, od vsakogar sta dobila darila, denar, oblačila, in podobno.
Potem sta k ženinovi družini, čestitala, da je vse v redu in sta prinesla doto on ženine družine – pohištvo, rjuhe, zlatnino, posodo in drugo in tisti dan so se veselili skupaj ženinova in nevestina družina.
ROMSKI KRALJ V PANDŽABU
V Pandžabu je bil romski kralj. Vvladal je vsej deželi. Kar je rekel, tako je moralo biti. K njemu je prišel reven Rom, ki ni mogel plačati davščin in mu je rekel:
– Če vzamete meni, vzamete mojim otrokom. Na drugem svetu boste odgovorni za moje otroke.
Potem je kralj zbolel. Sklical je vse Rome in jim rekel:
– Jemal sem več od revnih kot od bogatih, samo mesec dni življenja me še čaka
Na dan svoje smrti je poklical sina in mu naroči, naj skliče družino, ker bo jutri umrl.
Prvi sin ga ni poslušal, drugi sin ga ni poslušal, sedem hčerk ga ni poslušalo.
Poklical je svoje vojake, dal jim je sklicati družino.
– Umrl bom.
Imel je vojaka, ki ga je imel rad kot svojega sina in ta mu je pripeljal vso družino skupaj. Zbrali so se v kraljevi dvorano in kralj je povedal vsem svojo željo:
– Draga moja družina, dragi otroci, smo eno željo imam, preden umrem. Ko bom umrl, me dajte v krsto in pustite moji roki zunaj, da vsi, naš narod, da ju vidi in da razmišlja, zakaj.
Največji sin se je razburil:
– Oče, vi ste kralj, tega ne moremo napraviti. Svet se bo smejal. ne verjamem, da boste umrli.
Hčerke in družina so jokali.
– Zakaj si to želite?
V tisti minuti je kralj umrl.
Sin ni hotel pustiti njegovih rok zunaj, da gledajo iz krste.
– Dajte oglas, da je kralj umrl in da je moj oče hotel, a njegove roke pustimo zunaj. Dam polovico očetovega imetja tistemu, ki bo vedel, zakaj je to storil.
Nazadnje je to vedel samo en hodža.
Sin je poslal vojake k njemu. Rekel je, da mu bo šla glava, če ne boš povedal resnice.
– Pusti me, da opravim pogrebne obrede, je rekel hodža.
Ves Pandžab je prišel na pogreb in se je smejal, ko je videl kraljeve roke zunaj.
Ko je hodža končal pogrebne ceremonije, ga je najstarejši sin vprašal, zakaj je hotel oče pustiti roki zunaj.
Hodža je rekel:
Kje je njegova žena, kje so njegove obleke, kje je njegov denar?
Sin je rekel:
– Tukaj
Hodža je rekel:
- Vidite, kralj je vsem vam želel reči, da je odšel na drugi svet praznih rok. Tudi mi bomo odšli kot on.
