Andrea Birmanac, BEŽNOST, Mariborska literarna družba, 2020
Pesmi Andree Brirmanac so zložene po abecednem redu. Triinštirideset pesmi, zvečine z izpovedno - raziskovalno tematiko. Podoba iz realnosti, s katero se pesmi začno, se kaj kmalu metaforično prelije v katero od avtoričinih pesniških pokrajin. Pesniški subjekt tako ni več avtorica sama. Skupaj s tistim, kar išče, postaneta nestvarno jutro, odgovor in vprašanje hkrati, dišeč veter iz daljav. Zlata žlica v žilah postane reka, peruti orla, v katerih se zgodi sinteza, združitev poezije in brezčasja.
Pesmi so zazibane v mir, v spokojnost predajanju dobroti, nekatere presenetljivo jedrnate v svoji sporočilnosti: »Kresnice / v trenutku največje otožnosti / tiho priplujejo mimo / in / prinesejo mir.« Zdi se, da je avtorica uspela najti izhode iz vrtincev, ki nam jih podtika življenje. Včasih je preprosto: »Ko široko razprem prste, / izguba / izpuhti. / Ostane mesto, / suho cvetje / in / modrost.«, (Lekcija). Ali pride samo od sebe: »Samota stke vezi / med samimi / in / zbira dobre duhove, // da na obrobjih / iščejo // bistvo stvari. <¸/i>«
Zagotovo gre za avtorico, ki ji bomo še radi prisluhnili. Njen prvenec Bežnost v sebi nosi mnogo pesniških zanimivosti, neke pesmi v zbirki pa so že povsem zrela poezija.
