Odpri vrata v staro mesto! Snemi pregrinjalo zgodovine in se zazri v sledove nehanj stotisočev ljudi. V kamne in skulpture so pisali svoja življenja, v knjige klesali svoje vzdihe. Torzo simfonije zgodb se dviga pred tabo, od njenega večglasja si ves zmeden, opotekaje povezuješ njene konce in kraje in ne veš, ali ti bo uspelo zaslišati osnovno melodijo. V ozadju čutiš, da si prišel v to mesto pravzaprav samo zaradi nje – da jo najdeš in razpoznaš, da izvlečeš žlahtno nit iz nepregledne preje, jo vzameš v svoje naročje in jo dooblikuješ. Vlakno, ki bo nosilo tudi tvoj pečat in ki bo v vezenini človekovih tisočletij pojasnilo tebi samemu in vsem drugim.
MESTECA
Mesteca so posejana po vrhovih hribčkov. Na daleč mahajo eno drugemu s svojimi rjavimi rokami in se pozdravljajo. Že stoletja dolgo. Imajo lep razgled in nekdaj jih je bilo vojaško težko osvojiti. Do njih še dandanes vodijo strme, zavite ceste. Vsak dan so prebivalci, hodeč po njih iz mesta in nazaj, trudoma plačevali ceno za varnost.
Grožnje in sovraštvo nam vsem otežujejo življenja. Paziti moramo na prigarane dobrine, da nam jih ne izmaknejo oboroženi prišleki. Hm, potemtakem sta pomanjkanje in lakomnost družno postavila ta mesteca gor na hribe. Velika je moč strahu, nedelavnosti, lakote in koristoljubnega kršenja pravil na račun drugih. In naposled vse to prispeva k slikovitosti krajine, v kateri so mesteca za turiste XXI. stoletja tako ljubko in posrečeno postavljena tako, da sežejo čim bližje odrešujočemu nebu.
SATURNIJSKE BANJICE
Gosta toplota termalne vode. Kako zadovoljni so obrazi ljudi, ki obdajo svoja ležeča telesa z njo! Postanejo nekako lažji, skorajda breztežni, tudi ne več pokončni. Obračajo se v poljubno smer, in sicer z lahkoto, kot zarodek v maternici – človeški ali živalski, ni pomembno. Vsem živim bitjem godita voda in toplota – tudi majhnim črvičkom, ki plavajo v vroči vodi rečice v Saturniji in se mastijo z odpadlimi delčki človeške kože. Užitek na kubik!
V SKALE VKLESANA BIVALIŠČA ETRUŠČANOV V SORANU
Imeli so srečo, da je vulkanski tuf kamnina, ki je ni težko dolbsti in oblikovati. Tako so si v njej zgradili izvotljena bivališča. In bili v njih poleti v hladu in pozimi na toplem. Leta so jim tekla, generacije so se menjavale, a odmaknjene in skrite lege Etruščanov niso mogle obvarovati pred silno vojsko Rimljanov. Zmagovalci so si nad bivalnimi votlinicami premagancev sezidali svoje hiše in votlinice uporabljali le še kot prostore za shrambo živil in potrebščin. In stoletja kasneje so na temeljih starorimskih hiš nasledniki zgradili svoje zgodnjesrednjeveške. Vse do danes traja to prezidovanje, dozidovanje, nadzidovanje … Generacije istonaselbincev se medsebojno navezujejo skozi stoletja in tisočletja – skupna so jim bližnja reka in gozdovi, rodna prst in prisojne vinske lege. In vsaka generacija od predhodne nekaj prevzame – izkušnje, črkopis, svetišča, mite, gene, morda tudi esenco ... in vsaka ustvari tudi nekaj svojega, doda k skladovnici človeške minulosti in njegovemu jagodnemu izboru svoj pribitek, povsem lastni prirast. Kaj povzemamo mi, sodobniki, iz pisnih in nepisnih sporočil prednikov? Mar sploh znamo razbrati ta sporočila? In kaj ustvarjalno svojega izročamo naslednikom, tistim, ki se bodo nekoč sprehajali med arheološkimi ostalinami našega vsakdana?
ETRUŠČANSKE POTI
V vulkanskem tufu so pred skoraj tri tisoč leti Etruščani zgradili predorske poti. Povezovale so njihova bivališča, naselja in svete kraje, tudi pokopališča. Vodile so pet, deset ali več metrov pod zemeljskim površjem. A stoletja deževij in povodnji, potresov in udorov zemlje so opravila svoje. Predorske poti so se sesule vase, tla nad njimi so se posedla in zemljino je čas odnašal navzdol, potiskal do strug potokov in rek ter po njih dalje, vse tja do morja. Danes so nekdanji predori odprti kanjončki z navpičnimi stenami, delo človeških rok in narave obenem. Ki pričajo, kako silovito zmore dolbsti čas in kako obsežne spremembe se dogajajo pred našimi očmi – vsak trenutek, vsako minuto in uro, skozi leta in stoletja nakopičene v neprepoznavnost nekdanjosti.
Kar ostane od našega bivanja in truda, je lahko le občudovanje občečloveškosti in soustvarjanje spremembe. Lahko smo le slepi ali razgledani, spretni ali nespretni jezdeci na njenem valu.
PITIGLIANO – ŽIDOVSKI GETO
Včasih želi večina manjšino jasno zamejiti. In včasih hoče manjšina strniti vrste, da se v večini ne porazgubi. Ko se tovrstni hotenji srečata, se ne zgodi nič dobrega – ali malo tega. Ves čas se namreč napeto gledajo, ves čas so drug drugemu nespremenljivo ogledalo. Ali namišljeni krivec, ki je zmeraj pri roki, ko je potrebno – tako zelo nedvoumno določljiv in jasno razviden. Le tega oboji ne sprevidijo, da je zraka dovolj za vse, da obstajajo mnoge možnosti in da sploh ni udobno, če vztrajaš v eni sami istosti, obdani z zidovi do neba, kjer domujejo sebični, sprti bogovi, blagrujoči vsak svojo krvavo človeško armado.
VULKANSKI TUF
Njegova rjava barva priča o povezavi s človekom, o zemeljskosti slednjega. O tem, da le-ta raste iz preperele kamnine kot oljka ali vinska trta. In da rodi sadeže, v katerih se jasno odražajo lastnosti dežele. Predvsem kameninske, seveda. Kajti od spodaj, iz matere zemlje vse izvira. Sonce in dež sta povsod enaka, zemlja pa ima na različnih celinah, v različnih deželah različne barve. To se jasno izraža v njenih sadežih-otrocih, tudi človeških. Zrasli so z njo, z njeno krajevno barvo, v svoji krvi jo nosijo in šarenice imajo obarvane z njo. Preko tega so nezgrešljivi, neponovljivi. In zato tu, v južni Toskani, koža domačink nekje na dnu diši po tlečem tufu, ko jo domačini rjavo vonjajo. Ta predstava je za turiste razvidna le na površini.
MONTEMERANO
Na lenobnih opoldanskih uličkah starega mesteca Montemerano se je čas skorajda ustavil ... v kozarcu piva pod stoletno murvo na dvorišču ponarodele gostilne, v domačnosti hišnih vrat, obdanih s cvetjem. Počasi se premikajo koraki turistov med mačkami, ki poležavajo v senci. Zdi se, da se bo tu jutri dogajalo natanko tisto, kar se je že včeraj. Ali desetletja in stoletja nazaj. Sekunde so tu merilo za večnost in zdi se, da je Kristus iz mestne cerkve umrl včeraj. Kdor pride sem, si nevede kupi vstopnico za vnebohod v patinirano brezčasnost. Trdno in sipko kot kamen, iz katerega je sestavljeno to mesto in na katerem počivajo sanje njegovih meščanov. Skrbno in brezskrbno obenem.
O ODPOTOVANJIH
Kaj pravzaprav počnemo, ko odpotujemo v tuje kraje na počitnice? Mar zlevimo svojo družbeno kožo, se od znotraj prenovimo? Seveda, vendar se hkrati vedemo kot ptice selivke, ki odletijo prezimit v Afriko. Ali kot lososi, ki plavajo tisoče kilometrov čez ocean do rodnega drstišča. Morda je gibanje in sprememba tisto, kar je srž življenja in se z odhodom na poletno morje spominjamo selitve svojih prednikov iz Afrike. Ali vsaj iz Zakarpatja. Morebiti pa zgolj oponašamo Zemljo in obeležimo vsak njen nov obrat okoli Sonca s počitniško krožno potjo po delčku njenega površja. Kot čebele, ki na sončen dan odletijo na bližnji travnik in se pod večer z nabranim cvetnim prahom vrnejo v domače brenčišče.
Opomba: Zgornja besedila so bila napisana kmalu po enotedenskem popotovaju po južni Toskani v juliju 2014. Izjemi sta prvo in zadnje besedilo, ki sta bili napisani dosti prej, a v podobnih turistićno-potovalnih okoliščinah.
