Noč leži črna nad ravno, kraško zemljo. Desettisoč zvezd in luna izlivajo srebrno in zlato luč na kamenje. V neskončnem okrožju kamenje, kamenje, kamenje … Sredi skozi kamenito polje vodi cesta. Raztrgana od tisočerih granat, razorjena in razbita, leze skozi kamenito planoto in njene temne jame pijejo požrešno srebrno lunino svitlobo. Dve uri dolgo leze cesta; dve uri dolgo vlivajo velikanski svetilniki svojo belo luč nanjo; srebrna kakor lunina svitloba teče ta luč na cesto ; dve uril dolgo dvigajo se na desni, na levi, zadaj, spredaj rakete, bele, zelene, rdeče; in dve uri dolgo krepavajo na srebrni cesti in poleg nje granate, granate, granate … in preko njih eksplodirajo z rezkim, plehnatim glasom kapele … Dve uri dolgo, dokler se ne pokaže pokopališko zidovje razstreljene vasi. Tam se izteče srebro svetilnikov v črno negotovost noči; tja prihajajo le še »zgrešene« granate in šrapneli, tam stojijo zlate zvezde žareče na luninem nebu in tako je, kakor da bi hotele od firmamenta pa do zemlje tkati steno žarkov, na kateri bi se morale granate razbiti. Kar leži za to steno, je varno pred njimi. Za pokopališčem postaja cesta črna. Tu se vozijo vozovi semintja, živali nosijo dragoceni
materijal, čete marširajo v vrsti … Ali srebrna cesta iz postojanke do kolodvora! Ta neskončna srebrna cesta! Ta grozoviti verižini člen med fronto in etapo! Vsako noč potrebuje mož v strelskem jarku nova sredstva za življenje, novi materijal, novo municijo in vsako noč potujejo ljudje na cesti semintja. Ljudje padajo, konje se sestrelja, vozove razbija … Ostati morajo ležati na srebrni cesti; dve noči, tri noči … In vsako noč potujejo zopet od pokopališča v postojanko, od postojanke v pokopališče in na pokopališču se množijo leseni križi …
Na peklenski poti k pokopališču! Rakete se dvigajo svitlo iz postojanke; svetilniki mečejo luč in vedno zopet luč; luna … zvezde … ravna kamenita zemlja … pač za obupati … nobena stena … nobeno drevo … niti en veliki kamen … niti en leseni križ! Vse razstreljeno, razbito, raztrgano. Le kamenje in kamenje …
Smo na srebrni cesti; na preklenski poti k pokopališču!
Mir; samo razdrobljeno kamenje ropota pod z železom obkovanimi čevlji … Mir; le možje stokajo pod težkim bremenom … Mir! Samo … zdaj trga z ropotom deset predrznih, šumečih granat deset ognjenih jam v cesto … Ogenj, železo, kamenje se razškropi … Vržemo se na tla … Gladko ležimo na razbitem kamenju … Mir, mir. Samo … zdaj zakriči zopet deset granat in deset šrapnelov … Ogenj, železo, kamenje se razškropi med nami, nad nami … In lunina luč teče srebrno v jame granat …
Mir, mir.
»Naprej! Četrta četa, naprej!« Nikdo ne manjka; nobeden!
Skočijo navzgor in hitijo za menoj. Svetilniki bruhajo svojo luč na nas! Kaj hoče ta pogubna srebrna luč? Naprej!
»Gospod lajtnant, gospod lajtnant!«
»Kaj je?«
»Hočem pri Vas ostati; pri Vas se čutim tako varnega!«
Oj ti dobra štajerska duša, ko bi te zamogla ta otroška vera varovati! Tokrat smo prišli srečno za pokopališče, za zlato žarkino steno zvezd …
*) Kakor smo v zadnji Številki poročali, padel je na italijanski fronti junaške smrti komaj 22-letni nemški pisatelj Rudolf Bernreiter Maribora, ki je žrtvoval kot lajtnant domovini svoje hrabro življenje. Prinašamo v prevodu eno njegovih v strelskem spisanih črtic (Op. ur.)
Vir: Štajerc štev. 22, v Ptuju, v nedeljo dne 3. junija 1917
