UTRINKI ČASA
Peterostišja

STOPINJE ČEZ NEBESNI LOK

* * *

Za vse,
ki so odšli
spomin kriči na glas.
Vsi glasovi so obstali,
lebdim.

* * *

Srkam
nasičen zrak,
toplino oči sanjam.
Zazrem se v bledico zvezd
noči.

* * *

Nemo
strmi obraz,
solzijo se oči.
V daljavi slišim krike
ptice.

* * *

Veter
tiho poje
svojo žalostinko.
Odsev dolge sence plava
v noč.

* * *

Za vse,
ki so odšli
polagam beli cvet.
Listje spi na bledi rosi
jutra.

UTRINKI ČASA

* * *

Maska
tiho čepi
in zastira pogled.
Iščem svež zrak med oblaki
gneva.

* * *

Želim
poteptati
prebujen občutek.
Pod predpražnikom se skriva
ogenj.

* * *

Spanec
me zaziblje,
da brez kril poletim.
V nesmrtnost sanjavosti
padam.

* * *

Moje
zasenčeno
okno spomina spi.
Sprehajam se po meglenem
toku.

* * *

Modre
silhuete
nemih senc lovijo.
Pred pohodom bolečine
bežim.

* * *

Veter
podivjano
odnaša strahove.
Vstaja ozdravljena zarja
dneva.

* * *

Šepet
ozdravljene
duše poje pesem.
Rodim se kot odrešitelj
časa.

* * *

Misel
me ponese
na svetlo stran jutra.
Najgloblje hrepenenje se
budi.