Markov Matičetov: Sonce na balinišču, Medium (Archivum Petronius), Žirovnica 2020
Slovenski pesnik Marko Matičetov je pri založbi Medium (Archivum Petronius) v Žirovnici objavil svojo novo pesniško zbirko z naslovom Sonce na balinišču (2020). Spremno besedo je napisala Tonja Jelen.
Pesniška zbirka Sonce na balinišču prinaša številne novosti. Izvirno je avtorjevo prikazovanje iger, zlasti balinanja in šaha. Igra ima dvojni pomen, saj je po eni strani nekaj konkretnega in neposrednega, po drugi strani pa gre za dogajanje na simbolni ravni in v prenesenem pomenu. Igralec v njej pozabi nase, odmakne se v drugi svet, preizkuša samega sebe in v zmagi nad sotekmovalci morda najde tudi smisel svojega življenja.
Seveda pa ni čisto tako. Poezija Marka Matičetovega je preprosta samo na videz. V njej je bolj malo metafor, toda verzi, ki govorijo naravnost in tudi nagovarjajo, se ponujajo s svojo jezikovno popolnostjo in prečiščenostjo. Vse je povedano na kratko in zgoščeno, toda vseeno obogateno z globokimi resnicami in vednostjo o tukajšnjem bivanju. Z domiselnimi igrami se ponujajo sporočila o življenjskih prelomnicah in možnostih, da človek igro lahko tudi izgubi. V njej za hip pozabi nase, kaj kmalu pa se vrne v tukajšnje vrvenje, v katerem vidi tudi nespametno poseganje v naravo in še bolj brezumno vmešavanje v doživljanje drugih ljudi in vtikanje v njihove odločitve.
Pesnik ima veliko povedati tudi o samem pesniškem postopku oziroma pesnikovanju. Tako med drugim pravi, da je zapisana poezija samo približek čiste poezije, ki je v zraku. Če se človek ne bo igral, se bodo z njim igrali drugi. Ali so igre koristne, sploh ni pomembno, temveč je poglavitno, da so pač ena od življenjskih možnosti. Z igro se je mogoče skriti, vendar pa je nujno, da poteka po urejenih in dogovorjenih pravilih. Včasih je videti, kot da je igra za pesnika nekaj absolutnega. Z njo se homo ludens ohranja na tem svetu, potrjuje svoj obstoj in se zaveda, da je živ. Pravila, po katerih je treba igrati, so relativna, ljudje so se celo domislili pravil o pravilih ter se pogosto izgubljajo v nesmislu in paradoksih. Nič zato, treba je pač vztrajati in vedno znova preizkušati samega sebe in doseg, odmev in učinek svojih prizadevanj. Posebna učenost za to ni potrebna, le urjenje naj bi se ponavljalo, prav tako izpopolnjevanje in vadba, saj lahko le-ti, če so ustrezno povezani, privedejo do zmage.
Igra v marsičem simbolizira življenje v vsej njegovi pisanosti. Kdor pa misli, da je igrati sam isto kot igrati z drugimi, se hudo moti. Za igro posameznik (ali posameznica) potrebuje druge ljudi, saj se šele v povezovanju in druženju z njimi dogaja vse tisto, kar ga zapolnjuje in ohranja pri življenju. Z igro ujame čas zagospodari nad njim, včasih pa z njo prežene temačne misli in postane ves lahkoten, svoboden in daleč od vsega, kar bi ga sicer morebiti ogrožalo. Izprazni si glavo in njegova igra se lahko preoblikuje v igrivost. Celo to ga preblisne, da imajo športni rekviziti svoje čustveno življenje; predmeti ohranjajo skrivnosti in postajajo čedalje bolj vabljivi. Igro je treba izvajati pozorno in zbrano. Za to ima igralec tehten razlog, saj mu predajanje omogoča, da pobegne od vsega, kar pritiska nanj, včasih tudi od samega sebe. Če že ne v resnici, pa si vsaj prizadeva, da bi bilo tako.
Igra ni brezosebna. Lirskemu subjektu se v hipu zazdi, da je oseba tudi pesek, na katerem zbrana druščina balina. Morda bi pesek rad zaspal, a se mu zaradi tega, kar se dogaja na njem, to ne posreči. Igro je treba igrati na svetlobi, naravni ali umetni. Poet se vpraša, kako se počuti pesek, ki zaradi igre, ki poteka pod naravno ali umetno lučjo, ne pozna teme. S ščepcem ironije bi pesnik rad izvedel, iz kakšnega testa je pravzaprav pesek, in še odgovor na vprašanje, kako je na tem balinišču biti pesek. Tega, kako pa je na svetu in med drugimi ljudmi biti človek, ni mogoče nikoli dokončno izvedeti. In taka vednost se ne posveti niti martinčkom, ki se jim je primerilo, da so jim balinarji odvzeli njihov prostor, in zdaj drobne živalce zagnane igralce gledajo nekam po strani.
Balinišče je trajno in zanesljivo, marsikaj drugega pa je negotovo in včasih tudi nevarno. Marko Matičetov zapiše, da politika ne more priti do živega ne igri, ne umetnosti in ne družbi, temveč zgolj sama sebi. Pesnik pozna in ceni trajne vrednote. O njih posredno govori pesem Tehnologija se spreminja:
Življenje ostaja isto.
Kot prijateljstvo.
Kot ljubezen.
Kot ta igra.
(Ki se je ne da spremeniti.)
Ker se konča.
Kot prijateljstvo.
Kot ljubezen.
In začne spet od začetka.
Slovenska pesnica in literarna kritičarka Tonja Jelen je spremno besedo oblikovala kot študijo in ji dala naslov Sprehod po notranjem dvorišču ali tam, kjer svetloba nikdar ne usahne. Analizirala je tudi prejšnje avtorjeve pesniške zbirke, in to V vsaki stvari je ženska (2006), Boš videl (2009), Lahko noč iz moje sobe, Brazilija (2013) in Na tleh je nastalo morje (2018). Med drugim ugotavlja, da gre za premišljen lok dosedanjih pesniških zbirk in s tem stopnjevanje pesniškega jaza, ki se vedno bolj umika vase, a hkrati najbolj živi in je tudi vedno bolj svoboden, saj se razen od distance sveta osvobaja tudi težkih misli. Tonja Jelen išče pozitivne učinke igre. Marko Matičetov slika mediteranski morski svet in ponuja svojevrstno filozofijo, v kateri izraža tudi ekokritiko. Pesmi s samosvojim vitalizmom slavijo misel, igro in preizkušanje samega sebe. Tonja Jelen pravi: »Torej so to pesmi prvinskosti, ki lahko zasije le v tistih trenutkih, ko je človek povsem srečen in zadovoljen, četudi nekoliko umaknjen in zatopljen v svoje, notranje dvorišče.« (str. 51)
