Ostani sebi zvest in se ne daj,
po modi naj piše tisti, ki sam nima kaj!
Moji prvi verzni začeti so iz leta 1932, ko sem zapustil rodne Slovenske gorice in krenil za študijem umetnosti v Prago. Ob božičnih in novoletnih praznikih mi je bilo hudo po rodnem kraju, kjer je ostalo toliko zimske poezije, jaz pa sem videval reveže in berače na Karlovem mostu in drugod po trgih, kjer se je mešal blišč z mojo revščino in domotožjem. Tako so nastale moje tri pesmice, ki jim je dr. Oton Berkopec dejal:
»Tako velik fant pa piše tako otroške verze!«
Ali niso pisali otroških pesmi tudi Levstik, Stritar, Župančič, Kette, Murn, Gruden in drugi, kot spomin na svoje otroštvo, za svoje otroke ali za otroke sploh!? Vsi priznani pesniki imajo tudi kaj prisrčnega, začetniškega, mladostno osrečujočega o otroštvu.
Kot likovni umetnik sem se zadovoljil s tem, ker sem pač zmogel tudi v svojih pesmicah, za katere sicer pri založbi nisem našel razumevanja, pač pa so s pridom črpali iz mojih treh zbirk otroške pesmi, izdanih v samozaložbi, skladatelji Janez Kuhar, Radovan Gobec, Vilko Ukmar ter Maks Pirnik, ki si še želijo mojih besedil.
Ozkosrčni smo in vase zagledani. Jaz pa snujem naprej svoje kipe, za kar sem že kot slušatelj akademije bil deležen častnega priznanja in druge nagrade v Pragi, doma pa je nekdo zlohotno napisal v časopis.
»Izgleda, da Kolbič ne razume kiparstva!«
Tudi so mi rekli:
»Delaj rajši dobre kipe, ne pa slabe akvarele!«
Jaz pa sebi sem želel dopasti, drugih nisem vprašal, kaj jim po glavi blodi.
