NAJRAJE MISLIVA NA POMLAD

PONOŠENI ČEVLJI

vsak dan
hodimo po
isti poti
tja in nazaj
po tablete
kakor da
so zlato
ali čudež

hodimo ob
vsakem
vremenu
vedno obuti
v iste čevlje
šele ko jih
čisto ponosimo
obujemo druge
ti pa tudi več
niso novi

medo:
tudi jaz hodim
po tej poti
s starimi copati
dokler ne razpadejo
šele takrat
dobim
druge stare

BLUES ZA VILMO

velika, čisto
posebna drevesa
ji hladijo srce

ponosna
je na svojo
diagnozo

pravzaprav
opaziš samo
da toliko
govori
da poslušalec
obupa
da bi vse
dojel kar
brblja

sedaj je
morala
zopet
v Hrastovec

vsi v
norišnici
upamo
da se ji
bo izboljšalo
in se bo vrnila

in zjutraj
je kakor vedno
rekla isto
naša mama

BREZ SENCE

čelo
potna sraga
vračava se k bloku
nobena klopca nima sence
julij

NA STROPU

medo
sedi
na stropni
luči

neonska
svetloba
ga greje
in mu sveti

opazuje
prebivalce:
muhe
komarje
in pajke

komarji
letajo
pajki
pletejo
muhe se
grejejo

medo
je srečen
saj ga
ne opazijo

JESEN

rjuha
je dedkovo
nebo

na njej
počiva
gleda
televizijo

opazuje
skozi
okno

jaz pa
mu šivam
oblake

ČISTO NOVO

znašla sem
se v nekje
kjer se bo
iz ovinka
priplazila
strupena
kača
sploh
terena
ne poznam

samo sanje so
da bi sedaj
vozila svoj
avto ali kolo

za zaprtimi
zidovi
čakam na zdravje
ali mogoče samo
lebdim

toda medove
oči so jasne
in ne obupajo

ŽERJAV

počasi
se povzpneva
na žerjav
da se dotakneva
neba

potegneva
nebo
na zemljo

tako ni
videti
zvezd
ne lune
niti naše
hiše
ki je ostala
na nebu

neizmerno
nama je
žal

nič se
ne da več
spremeniti

tako je
in konec

BREZA POZIMI

najraje misli v
mrazu na pomlad
pognali bodo popki
se razcveteli
čebele bodo
pobirale nektar
in napolnile
satje

vzbrstela bo
kot zelena meglica
iz belega ledu

medo ji bo
na lubje napisal:
ti si pomlad