Glede na zabeleženo razdelitev slovenskih narečij, ki naj jih bi bilo vsaj petdeset, obstajata zgornjesavinjsko narečje in spodnjesavinjsko narečje. Knjiga z naslovom Savinjčanke je izšla v tisoč štiristotih izvodih. Po sklepanju bi se lahko določilo, da jih je toliko, bralk in bralcev seveda, v vsej Savinjski dolini. A Savinja ima svojo strugo. Svoja pravila pa ima tudi knjižna slovenščina. In eno od teh pravil je, da narečja ne sodijo h knjižni slovenščini. Vse do pesniške zbirke Savinjčanke in vse do pesniških zbirk, ki so izšle pred njo. Teh pa res ni malo. Ena od njih, ki jo je spesnil Janez Ramoveš, je bila ovenčana celo z najpomembnejšo slovensko državno nagrado. Razlogov za prepustitev pesmim v savinjski govorici, ki je knjižni podnaslov, je torej ravno prav. Pesmi so ovite v tri barve: belo, črno in rdečo. Tako jih je obarvala Barbara Demšar. Da pesmi niso kar tako tja v en dan, zagotavlja kdo drug kakor župan občine Prebold. Za širšo prepoznavnost, pesmi seveda, pa poskrbi Besednjak manj znanih besed in pojmov, ki je pesmim dodan. Za priokus narečščine pa nekaj vrstice iz pesmi z naslovom Jes pa gospod Kus: »Biu sm hauzarski srotek, doma iz fabriških hauzov, / gospod Kus pa una dva so bli iz fabriške vile, / pet cimrov, u predsob pa telefon direkt u fabriko.« Navedek poleg slogovnega pristopa izraža tudi pesnikovo izhodišče, ki mu je zvest skozi celotno svoje pesnikovanje. Pesnikovanje, ki ga plemeniti Ervin Fritz, je namreč pesnikovanje, ki prisili pesmi, da gredo vanje, v bralstvo, saj je poznan predvsem in tudi pa svojih zbadljivkah. Pesnjenje Ervina Fritza vsebuje vsaj dve skrajnosti: zbadljivost, ki meji na obrekovanje, a je takšen le njegov slogovni način, in pa zbor vrhunske pesmi, ki sestavljajo vidno mesto na Slovenskem. Na način teh dveh skrajnosti je potrebno prebirati tudi pesmi ali z besedo pesnika: savinjčanke. V glavnem so bile spesnjene v slovenskem glavnem mestu, a ne vse, kakor je zapisano v knjižnem kazalu. Da so sveže, dokazujejo zraven dodane letnice. Da je njihova tema tako široka in presegajoča zgolj Savinjsko dolino, pa tako ali tako ni potrebno posebej dokazovati. Razdeljene so na posamezne sklope, kar sovpada s posplošenim pojavom tako poimenovanega kulturniškega turizma, in so v tem smislu kot nalašč za popevanje na potohodništvu v sleherno še neobiskano zaplato, kjer je morda še neodkrita narečna slovenščina. V takšnem smislu je za znova poudariti s presežki ovenčano število knjižnih izvodov, ki gravitira na trume, gruče in ekspertne skupine, iščoče še skrivajoči se narečni izraz, ki je v svoji sramežljivosti še nepoknjižen. Da pa bi bilo takšno seznanjanje z nepremičninsko kulturno dediščino kar se le da zabavno, razvedrilno in navdihujoče, pa poskrbi sam pesnik, sporočujoč, da je opevana dolina prepolna ljubezni v vseh oblikah. Neke vrste bio eko bordel, bi se lahko označilo. V dodanem besednjaki sicer ni prav posebnih besed, ki bi tozadevno usmerjale, a saj se ve, da je tisto manj znano še okusneje. Ob vsesplošni demografski in še kakšni ogroženosti bi se nemara lahko pomislilo, da je pesniška zbirka, naslovljena s samostalnikom ženskega spola in to v množini, feministični priročnik, pa ni, pa čeprav ni daleč od tega. Ženskost, pesnjena in na nek način tudi obdelana, ki je temelja sestavina teh pesmi, je ženstvenost igrivosti, je ženstvenost v svojih skrajnejših legah ali v počutju, ki ni usklajen z ustaljeno rabo, je ženstvenost, ki jo pesmi ravno prav obarvajo s preteklostjo in ji dodajo sedanjost na način, ki doni naprej in ne le odzvanja. Ervin Fritz v teh pesmih preseže svojo zbadljivost, saj so vbodi takšne vrste, ki igraje opozarjajo na nekatere še ne presežene stereotipe. Pesmi plemeniti tudi način zamolčanja oziroma suspenz smisla, ki še poudarja žensko zastrtost, a istočasno njeno odprtost. Za napotilo pa navedek zadnjega dela pesmi z naslovom Ži večir prhaja: »Oh vesela lunca / nej uso noč juh šteje, / lupček moje japke gunca, / hejza drgunca, / pa ne tistih z veje.«