Pot domov
se začne
v notranjosti
v majhni sobi
brez oken
kjer naletava sneg
tako močno
da se moraš skriti
med špranje parketa
med prah in mravlje
in čakaš
da te nekdo izkoplje
očisti vsega
neiskrenega
vsega naučenega.
* * *
Leto ločitev
in brezizhodnih koncev
smrti
a nikakor konec dihanja
leto praznih prostorov
zasnežene tišine
miru
leto potovanj
navznoter in čez oceane
leto visokih poletov
barv
svobode epskih razsežnosti
leto mene
tokrat brez tebe.
* * *
Kadar za trenutek postanem
vdihnem in izdihnem
se spomnim na vse lepo
kar me je zapustilo
lepota je želja
svoboda je predanost
do vsega kar nas je rodilo
ljubilo
ko še nismo vedeli
da zmoremo sami.
* * *
Svoja drevesa ljubim pozimi
ljubim jih spomladi
ljubim jih ko se nagibajo k tlom
in ko stegujejo svoje vratove
v nebo
ljubim jih jeseni
ko zlato koprnenje
prekrije njihove ustnice.
* * *
V nočeh polnih lačnih oči
se sprehajam
skozi najine vrtove
vrtnice so še zmeraj bele
bršljan se nastavlja mojim dotikom
april odzvanja
skozi moje dihanje
maj bo za zmeraj ostal
v znamenju Kyota
bil je junij
ko si me
zadnjič pospremil
domov.
* * *
Naučil sem se
ljubiti na daljavo
smehljati iz drugega kontinenta
deliti objeme in poljube
preko morja
naučil sem se
obstajati v tujem
z mislijo nate
na poletje
ko se zopet prerineva
do sredine
do bukovega gozda
kjer sva si prvič vzela
otroštvo.
USTAVLJAM SE
Sedem na stol
in opazujem čas
ki plemeniti moj obraz
diham
nikamor več se ne mudi
le jaz
v tukaj in zdaj
v meni je raj.
