Bil je četrtek. Noč se je prevešala v jutro in snežilo je. Ulice so bile popolnoma prazne. Bil sem prvi, ki je v snegu puščal svoje stopinje.
Le na cesti so bile kolesnice nekega vozila, ki je pred menoj peljalo mimo. Te so se, nekoliko naprej, pod ulično svetilko, grdo razširile in izbočile. Kot bi vozilo naredilo lok.
Sredi kolesnice je negibno ležala povožena mačka in okoliški sneg, poškropljen s krvjo, je znova postajal bel
sneži
v tišino
jutra
VRNITEV
Haibun
Po dveh letih znova vstopim v salon.
V njem še vedno visi kristalni lestenec. Ob steni pri oknu je zaprt klavir. Ob njem visoka stenska ura, z mirujočim nihalom. Vse ostalo je prekrito z belimi pregrinjali. Videti je kot bi tu obstala, v čas zamrznjena, čreda ovac.
rdeče nebo
pred njim so temni bori
in drobna lučka
BOHKOV KOT
Haibun
Ni še prižgala luči. Mrak se zajeda v prostor in njeno samoto.
Roke drhtijo v praznino večera. Odšli so in pustili, da sta njen pogled in usta prazna. Nikogar več ne čaka. Razen Njega. Kateremu je že zelo blizu. Rada bi bila že tam, ali kjerkoli drugje, kjer se sliši beseda.
Le v Bohkovem kotu odsev križca na rožnem vencu, razpetem čez njega in njeno dušo
Bog na razpelu
s povešeno glavo in …
mrtvimi očmi
VZPENJANJEn
Haibu
V temni veži se ob stopnicah previdno ustavim.
Tedaj se odprejo vhodna vrata. Skoznje vstopi drobna deklica. Za seboj vleče močan snop svetlobe, ki njeno senco podaljša in stopničasto razlomi, prav do vrha stopnišča.
solze in smeh
sredi vse te beline –
nevestin pogled
