Posvečeno Michaelu Sternu Hartu, izumitelju elektronske knjige
Čeprav je bil članek najprej namenjen predstavitvi elektronske knjige skozi vprašanja, ki jih je v oceni Stresove pesniške zbirke Zrcalo natresel Peter Rezman, me je dohitela novica o smrti iznajditelja elektronske knjige Michaela Sterna Harta (*8. marec 1947- † 6. september 2011), skoraj istočasno s Stevom Jobom, utemeljiteljem Appla. Ni mogoče govoriti o dveh bolj različnih osebah, kakor sta bila onadva. Steve Job je bil utelešenje kapitala, zaslužka in ekskluzivnosti, Michael Hart pa utelešenje darovanja, protikapitalske logike, vključevanja in prostega dostopa do kulturnih dobrin. Snob proti plemiču. Še lani (članek sem pisal leta 2012 za revijo Mentor, pa mi ga tako ne bi objavili) sem bil z Mihaelom Hartom v stiku zaradi slovenske možnosti Gutenberga, a nisva prišla do resnejših pogovorov, najbrž jaz tudi nisem bil povsem pravi sogovornik. A vesel in optimističen pogovor je kazal na to, da bi se tu dalo nekaj storiti.
Članek sem sprva napisal na pripombe Petra Rezmana ob oceni Stresove pesniške zbirke Zrcalo kot elektronske knjige, kjer je zanalašč potenciral zadrege, ki srečujejo bralca pri srečanju s to obliko, a ker so bile druge naloge nujnejše, je ostal v predalu.
Skozi pisanje tega članka in tudi skozi neprestane trke s knjižničarji, ki imajo tako imenovane elektronske knjige za nekaj efemernega, se jih otepajo, ker so vezani za skladišča knjig na mrtvem lesu, sem se odločil, da ne bom več uporabljal izraza »elektronska knjiga«, ker ima pri tem knjiga opravka z elektroni enako kot izpit kozarec žganja. Poskušal ga bom nadomeščati z izradom »digialna knjiga« in dKnjiga (d-knjiga). Še ne v tem članku, vnaprej. Saj tudi e-pošta ima komaj kaj opraviti z elektroni, je pa povezana z internetom in bi jo lahko prav tako preimenovali v internetno pošto ali i-pošto s konsekvencami za i-naslove ali internetne naslove. Ni se nam potrebno vezati za megleno izrazje z začetka računalniške dobe.
Da bi razlikoval knjigo na mrtvem lesu od pojma knjige in elektronske knjige, jo bom imenoval bukla. Tako se je bo držal nekoliko zastarel naziv in s tem označeval tudi njeno zastarelost.
Iz Petrovega zapisa izhaja, da je elektronska knjiga nekaj manj od »prave« bukle: »… ni več prava knjiga«, pravi. Berljiva je le z napravo, ki je seveda nimamo pri roki, ker je nedostopna, draga, neobičajna, nadomestni računalnik pa okoren. Spominja ga na »skakanje« po internetu. Primerjavo najde s tablico, na katero se je pisalo s kamenčkom, predhodnico zvezkov. Niso potrebne tipografske konvencije (zadrega s praznimi stranmi). »… ne dopušča aktivnih posegov v obliko ali prelom knjige« … »Šel bi v knjižnico …« … Natis je »virtualen« … »Ne vem, kako bi plačal …« Mislim, da sem izluščil vse pomisleke o tem, da elektronska knjiga ni »prava«.
Najbrž je Peter samo sešteval možne ugovore na bukle navajenega bralca, zase pa je užival, ker je lahko prvič v Mentorju ocenjeval takšno knjigo in to tudi ni kar tako. Zaradi tega sta dve tretjini ocene namenjeni »razsvetlitvi« in mu to štejemo v dobro.
Nemci govorijo o »principu knjige«, ki ustreza potrebi za »daljšimi, poglobljenejšimi, stanovitnejšimi, zanesljivejšimi, relevantnimi teksti« (Leander Wattig), kar pravzaprav sloni na vsebini in ne toliko na knjigi kot kulturnem izročilu.
Ni odveč reči, da je elektronska knjiga nekaj več od bukle. Po knjižnem standardu gre za knjigo takrat, ko je kot taka registrirana v javno dostopnem spisku publikacij. A to je samo približek, saj imam osebno za elektronsko knjigo (publikacijo) vsak dokument v vsakršni obliki, ki prinaša kakršno koli informacijo in ki ustreza morfologiji knjige – da ima naslov, avtorja in organizirano besedilo, druge lastnosti pa ( kataloška uvrstitev / kolofon / kazalo in druge pritikline knjige) so že fakultative. Težko je namreč za pogoj knjige postavljati dolžino, ko obstajajo dobesedno prazne knjige, dolžino, ko obstajajo knjige z nekaj stranmi, zanesljive, ko pa je popularna literatura silno nezanesljiva stvar, sploh fikcija, da o relevantnosti ali stanovitnosti sploh ne govorimo. Pomembno je, da stopi v javni prostor in ima sorazmerno trajen obstoj. Ni pomembno, da stopi na knjižni trg in da se povzpne na lestvici bralnosti. Lahko je samo dokument, ki ima pomen za kakšno skupino ali publiko. Kolikor se komu zdi takšna opredelitev preobširna, naj se spomni, kako brskamo za slehernim zapiskom, ki ga kakšen avtor pusti za sabo – starejši ko je, dragocenejši je. Čez čas namreč izgine meja med zanemarljivim, efemernim, in temeljnim – vse postaja temeljno. Pri Koenu Peetersu (avtorju Velikega evropskega romana) sem slišal, da zbira »vse mogoče«, tudi vstopnice – kdo pa danes misli, da lahko vstopnica ali vozovnica predstavlja dokument, ki ima neko relevanco in ki postaja del knjige? Knjiga je torej nekaj potencialnega, ne nekaj končnega. Nemogoče je namreč postaviti ločnico med relevantnim in nerelevantnim v časovni perspektivi, kajti samo od bodočega angažiranja uporabnika knjige je odvisno, ali bo to, kar obstaja potencialno kot knjiga, res »oživelo« kot knjiga.
Namesto »principa knjige« je torej princip grozda kulturnih pojavov, ki imajo svoj smisel »kot knjiga«, kajti ta je tisti, ki ji daje status. Ta pa ni določen vnaprej, temveč vnazaj. Šele prihodnost odloča o tem, kaj je relevantno kot knjiga. Knjiga kot skrajno fluidni element je v celoti podrejena tej teleologiji.
Zgodovina elektronskih knjig se je začela leta 1971, ko je Michael S. Hart na Univerzi Illinois pretipkal na računalnik (Xerox Sigma V) Deklaracijo neodvisnosti ZDA. A šele z internetom so začeli dokumenti tudi izdatneje krožiti in to je povzročilo izdelavo prvih formatov, ki so bili berljivi neodvisno od računalnika – Adobejev »Acrobat« in tudi WordPerfectov »Envoy«. Takrat sem izdelal nekaj knjig, dokumentov z Envoyem, ki pa se ni obdržal, čeprav je bil WordPerfect daleč najbolj intelektualen program za pisanje in je škoda, da ga je povozil stupidni in kanclijski MS Word.
Prelomno leto je zagotovo 2010, ko je junija Amazon zabeležil večjo prodajo elektronskih knjig od bukel.
Zgodovina dediciranih bralnikov za elektronsko knjigo se je začela že z letom 1970, ko so pri PARC izdelali Dynabook, splošni prenosni računalnik, ki je bil sposoben prikazati knjige za branje. Šele ko je elektronska knjiga postala marketinško zanimiva, so se začeli razvijati tudi posebni bralniki. Ena smer je šla v razvijanje papirja z elektronskim črnilom in te naprave so bistveno lažje, drugi pa so razvijali računalnik z LCD zaslonom, k čemur je pripomogel zlasti hiter razvoj miniaturizacije telefonov. Ključen je pojav Applovega iPada, ki je sprožil plaz razvoja.
Pojav elektronskih knjig je sprožil sekundarni proces digitalizacije obstoječega fonda besedil in nastale so številne odprte ali plačljive digitalne knjižnice. Odprlo se je tudi vprašanje, kaj je lahko prosto in kaj je plačljivo. Zaostrilo se je vprašanje avtorskih pravic, pri katerih založniki neprestano pritiskajo na to, da bi se doba, v kateri so knjige avtorsko zaščitene, čim bolj podaljševala. V ospredju pa je vprašanje, o katerem se ljubitelji bukle tako neradi pogovarjajo: Na trgu se je pojavila velikanska količina odsluženih knjig, ki imajo le simbolično ceno ali pa se, kot delajo naše knjižnice z obveznimi izvodi, preprosto razdelijo. Nekatere knjige preprosto odpeljejo v mlin. Nekoč sem šel mimo UKM. Pri tehničnem izhodu je stal keson in vanj je nekdo nekaj metal. Bil sem radoveden in sem zlezel na nosilec kesona in videl, da je do tričetrt napolnjen z odsluženimi knjigami. Gotovo niso šle v bukvarno.
Kdor je bil v mariborski bukvarni Ciproš, se je gotovo vprašal, kam bodo šle vse te sirote, ki so pristale v novodobni hiralnici. Nič bolje ni v antikvariatih. Starejša ko je knjiga, verjetneje je, da je digitalizirana. Vedno manj bo zanimanja za mrtvi les, na katerem se v knjižnicah nabira prah in ki odvzema življenjski prostor. Prve so začele metati s polic knjige njihove »zakladnice«, knjižnice. Niti ne zaradi digitalnih knjig oz. e-knjig, bolj zaradi pragmatizma: Tisto, kar se ne bere, ni knjiga. In – marš ven! Najbrž jim bomo sledili vsi, naši zanamci pa zagotovo. Videl sem nekaj urejenih knjižnic, ki so jih pisatelji prepustili kulturnim inštitucijam. Potem ko so sorodniki (in drugi) pobrali vredne stvari, so ostale samo nezanimive pleve, bolj dekoracija kot resnična knjižnica.
Pred nekaj leti sem na eBayu zasledil knjigo Ezre Pounda How to read<, originalno angleško izdajo iz začetka tridesetih let. Imel sem že elektronsko knjigo, toda želel sem si tudi prave. Pri napetem pričakovanju v licitiranju sem postavljal v ozadju višjo ceno, da me kdo ne bi prehitel. A ko se je iztekel čas, sem ugotovil, da sem bil med šestimi milijardami ljudi edini, ki ga je ta knjiga zanimala. Dobil sem jo po izklicni ceni. Še večje presenečenje je bilo, ko sem jo prejel in sem ugotovil, da sem njen prvi bralec – sploh še ni bila razrezana.
Po letu 2010 so starim in rabljenim knjigam drastično padle cene, na cca dva dolarja, potem na manj dolar, ker so jih začeli množično izločati iz knjižnic, iz skladišč in zasebnih zbirk. Tako sem Leksikon psevdonimov Adriana Rooma, ki je prej stal grešnih 80 dolarjev, dobil po dva dolarja – skoraj nedotaknjenega. Sem pa zato plačal 14 dolarjev poštnine. Vmes je izšla e-verzija.
A kdo bi iz svoje knjižnice napravil skladišče izločenega blaga? Kdo bo čez nekaj let, ko bo vsaka knjiga najprej dostopna v elektronski obliki, še vzel buklo, tudi če je edina v državi? Nič si ne delam utvar: knjižnice bodo prve, ki bodo prešle na elektronske knjige, saj je število bralcev, ki jim eventualno izposodi bralnik, omejeno, število elektronskih knjig »na polici« pa je lahko neskončno. Izračunali so, da stane knjiga na polici letno 20 dolarjev. 20.000 knjig – 400.000 dolarjev. Računica je jasna in čeprav knjižnice danes zatrjujejo, kako bukla ne bo izginila, bodo izkoristile prednost elektronskega hranjenja.
Knjiga je kult, kar pomeni, da je navezanost nanjo tudi nekoliko iracionalna. A dokler ni bilo druge oblike, je bil ta kult upravičen. Pred stopetdesetimi leti se je šele pismenost povečala tako, da jo je lahko večji del Evrope bral. Lahko, a ni bilo tako. Ostajala je v ozkih krogih izobražencev in uradnikov. Sama je bila marginalen pojav. Pismenost je namreč šolsko izobrazbo, na časopis, na izpolnjevanje obrazcev, na branje dokumentov, ni merila predvsem na knjigo.
Večina elektronskih knjig, zlasti tiste, ki so samo zloženi grafični listi (zelo veliko jih je in so po mojem samo prehodna oblika), se ne razlikujejo od bukel, so le njihova elektronska kopija. A tudi nove, takšne, ki so tekstualne, se ne oddaljujejo preveč od bukle. Pravzaprav morajo biti njena kar se da zvesta replika.
Knjiga kot vizualna enota ni nekaj poljubnega. Razvila se je skozi tisočletja in ustvarila kanon, v katerem se ohranjajo prvine, ki jih danes razumemo kot norme. Še danes se uporablja mera za stran rokopisa tisto, kar je veljalo v času srednjeveških pisanih knjig – in kakorkoli jo obračamo, se ne oddaljimo veliko od nje. V času razmaha knjig so nastajali tudi tipografski priročniki, ki so zelo dobro dokumentirali knjigo, in to so danes mere, po katerih naj bi se delale tudi elektronske knjige. Ne gre za to, da bi iz teksta nastal hipertekstni monstrum, ki bi se šel internetne strani s povezavami, grafiko in podobno, temveč mora biti predvsem bralna, to še toliko bolj, ko ni več le bolj ali manj lično izdelan predmet. Sem spadajo tudi prazne strani (blank leaves ali blanks ali vakati), namenoma vstavljene – kdor pozna e-knjige dobrih založb, bo našel to tudi tam. E-knjiga je več kot bukla, kar je tudi neke vrste obveznost.
Pred časom sem kupil zbrana dela Gertrude Stein (Library of America). Zagotovo je to ena od najlepših izdaj, najlepših knjig, kar jih je, in samo želimo si lahko, da bi bile vse vsaj približno takšne. A sami vemo, da danes tiskajo knjige (in jih tudi oblikujejo vsaj za tiste manj premožne naročnike) tiskarji, ki so zrasli iz nič, iz nikakršne tradicije. Zanje polnaslovnica ne predstavlja nobene obveznosti. Zaradi šparanja je knjiga natlačena, brez beline, stran je samo tehnična stvar in ne tudi knjižno-estetska. Pri tiskarju sem se zaman bojeval s prepričanjem, da mora biti notranji rob širok »zaradi vezave«, ko pa je po tiskarskem standardu jasno, da je notranji rob najožji, in spodnji najširši. Poglejte v Krajevni leksikon, ki je dobro narejena knjiga, in tam je tako. Kdo bi rekel, da je to z vidika informacije nepomembno, a z vidika knjižne tradicije ni. Najbrž je pritisk uniformirane industrije knjig takšen, da se počasi izgublja visoka estetska raven knjige, vsaj ko gre za običajno potrošno blago, ki nima namena biti knjiga, ampak predvsem informirati. Žepna knjiga je nekdaj pripadala najbolj zahtevnemu bralstvu, danes pa je standard veleblagovnic.
V ozadju elektronske knjige potekajo velikanski procesi prenosa vse mogoče dokumentarne zapuščine v digitalno obliko. Oblikujejo se digitalne knjižnice, kot je primer tudi slovenska digitalna knjižnica (http://www.dlib.si). Projekt Gutenberg zagotovo vsi poznajo tudi z vidika njegovega boja zoper nekoliko pobesneli založniški lobby, ki ga zanima predvsem denar in manj kulturna vrednost besedil. Dokumenti iz njih že odločilno posegajo v način pisanja in raziskovanja in omogočajo doslej neslutene dosege.
V študentskih letih sem hodil mimo Matičine Zgodovine slovenskega slovstva, katere zvezek je takrat stal 3000 dinarjev in sem prešteval, če jo lahko kupim. Imel sem 45.000 dinarjev štipendije, dom je stal tretjino, od drugega sem moral živeti. Na koncu sem jo kupil pri Stanki v Trubarjevem antikvariatu. Ko so v UKM odprli bife, sem videl, da so s to izdajo napravili polico, jo prevrtali in privili na steno. Kakorkoli kdo kriči, da so knjige neuničljive, ve, da je to samo korak k temu, da bomo slike uporabljali za pladnje ali za zavijanje salam, da si bomo z lesenimi kipci podkurili, da bomo v klavirje posadili rože ali pa jih bomo razbili v showu, kot so hoteli to storiti neki rockerji, ki jih je radio Študent povabil na koncert v Ljubljano. Kajti zadosti bo, da ima sliko galerija, da je knjiga v knjižnici.
Pomisleki in zamisli
A oglejmo si možne odgovore na vprašanja, ki jih tako ali drugače zastavlja Peter Rezman. Na koncu koncev je odgovor nanje pomemben za tiste, ki jih je potrebno prepričati, da je elektronska knjiga pomembna inovacija, morda celo pomembnejša od izuma tiska. Prepričati ga je potrebno, da je to neogibna sprememba, ki ga bo sicer prizadela, a mu bo ponudila več, kot je ponujala knjiga doslej.
»… ni več prava knjiga«, pravi Peter. Cerkev se je dolgo trudila, da bi dokazala, kako so vse knjige ob bibliji, ki si je vzela s tem samim imenom pravico biti knjiga nad knjigami, samo propad. Pridigali so, da so knjige škodljive. In bile so drage, nedostopne, neobičajne. »Prava knjiga« je bila samo biblija. Splošno opismenjevanje bi imelo za Cerkev smisel samo takrat, ko bi lahko brali samo biblijo – in ne več. Ni torej smiselno govoriti o »pravi knjigi« in se vezati za neko obliko in vsebino. Kaj vse so napravili avtorji in tudi tiskarji, da bi relativizirali pojem knjige kot med platnice vezan potiskan papir. Da bi jo požlahtnili, so jo vezali v dragocene materiale. Vklesali so jo v kamen. Postala je simbol in nas nagovarja iz podzavednega. Gradijo iz nje pohištvo, hiše, skulpture, odpisane knjige maličijo, spuščajo po vodi … meljejo jih v papirnicah in zažigajo. Spominjam pa se sežiganja – poskusil sem skuriti priročnik za DOS (Kaj za vraga pa je to – DOS?) in se znova prepričal, da knjige težko gorijo. Vse manj bo možnosti, da iracionalni bes neprištevni oblastniki pokažejo s sežiganjem knjig, kar so nacisti počeli s takšno radostjo. In kot zločin proti človeštvu je srbski požig sarajevske knjižnice ali tudi ameriško sežiganje knjig Wilherlma Reicha v petdesetih letih - ko bi nas tako radi zaslepili s svojo »civiliziranostjo«.
Z druge strani je jezik sam poskrbel, da se pojem knjige ni vezal samo za njeno fizično podobo. Prva »knjiga« v danes zelo popularni rodilniški zvezi je zapisana v Cobiss kot Schödlerjeva knjiga prirode iz leta 1875. Iz naslova je razvidno, da ne gre za knjigo o prirodi, da je torej glavna tema knjige priroda, temveč za to, da se priroda na nek način razglasi za knjigo. In to je tudi smisel »knjige življenja« kot floskule in klišeja. Tako knjiga odpira vrata v nekaj, kar je nenatisljivo, se ne da v celoti zapisati in zato knjiga postaja znak. S tem je napovedana tudi možnost »netelesne« knjige, kar je najlepše izraženo v naslovu Knjige premen. Ker je bistvo Knjige premen v njeni hipertekstni rabi, je »netelesnost« toliko bolj poudarjena, kot je tudi v Tibetanski ali Egipčanski knjigi mrtvih. Kot pri sami bibliji, knjigi, tudi pri njiju ne gre za nelinearno branje. Morda je edina slovenska knjiga, ki je izkoristila podoben način branja, recimo temu, da je zahtevala svojstveno in neobičajno strategijo branja (in je zato v ignorantski kritiki požela posmeh), Gajškov roman Ikarovo perje.
Berljiva je le z napravo, ki je seveda nimamo pri roki, ker je nedostopna, draga, neobičajna, nadomestni računalnik pa okoren. A bližamo se trenutku, ko bo stal tablični računalnik toliko kot kakšna ekskluzivna knjiga. Kadarkoli v Sloveniji napravijo knjigo, ki je po obsegu in izdelavi nadstandardna, stane več kot 100 evrov. In toliko naj bi stal tudi tablični računalnik, da bi ga lahko uporabljali namesto knjige. In če pomislimo, da tehta e-bralnik od 200 do 750 g, Mariborska knjiga (mrtvih) pa čez kilo, Veliki slovenski tekst Brede Smolnikar čez kilo in pol in Slovenska kronika čez tri kile, je jasno, da lahko tablični računalnik tehta do kilograma. Morda je tablični računalnik res podoben nekdanji tablici, na katero se je pisalo s kamenčkom, a če pogledamo z vidika principa, je vsaka potiskana površina ali pa površina, na katero pišemo, samo princip. Pisano »črno na belem« je nasprotje »pisanja po vodi«, ki je eno od pomembnih mističnih doživetij. »Vklesano v kamen« lahko razumemo tudi kot računalnik, ki je zamrznil. Vse pa temelji na principu glinastih tablicah s klinopisom.
Spominja na »skakanje« po internetu. Samo žanrska literatura v dobrem in slabem smislu reducira branje na linearni psihični proces, ob katerem doživlja bralec popolno identifikacijo in »ne skače naprej«. Ne vem sicer, kako berejo drugi, toda pri vsakem besedilu se vračam neštetokrat, vmes grem v kazalo, v indekse, gledam v leksikone in druge knjige. Danes ni nič »svetega«. Tako sem v nekem dnevniku prebral z vsemi datumi, kako se zaljubljenca pogovarjata v mesečini, ki osvetljuje zdaj njega in čez čas njo, ker Mesec pač potuje – lepa podoba. Toda ni mi dalo miru in z interneta sem si potegnil program, ki je pokazal kdaj je kje sijal mesec, in ugotovil, da tisti dan mesec ni sijal. Seveda je fikcija ostala fikcija, ni pa ostala njena dokumentarna vrednost. Branje samo ni nič drugega kot velikansko iskanje v mreži, tako rekoč »skakanje« par excellence. Elektronska knjiga to omogoča, tudi ne vedno z linki, včasih s programom za iskanje ali z oznakami. A skakanje je pri zagrizenem bralcu del rutine in ni vezano niti na internet.
Niso potrebne tipografske konvencije (zadrega s praznimi stranmi). Kdo ve, zakaj so potrebne prazne strani. Ne gre le za estetsko belino. Rečeno drugače: knjige, kjer se tekst začne s tretjo stranjo, so izjeme. Kažejo na neizkušenega tipografa, na nepoznavanje konvencij. Knjiga je kompleksen, tudi kanonski pojav, o čemer govorijo paratekstualni elementi kot naslov, ime avtorja, kolofon, smer branja, hrbtni napis, kazala in mesto kazal, paginacija, pa tudi prazne strani. Elektronska knjiga je lahko čisto »tehnološka«, se pravi organiziran tekst in nič drugega, lahko pa je z vsemi elementi knjige. Bržkone je označevanje praznih strani z napisom »namerno prazna stran« samo znak, da tam ni teksta.
… ne dopušča aktivnih posegov v obliko ali prelom knjige: Aktivni posegi v knjigo so označevanje, vihanje listov, trganje (kakor se je pritožila delavka UKM, da njihovi uporabniki kdaj tudi iztrgajo liste in jih odnesejo, namesto da bi si jih skopirali), korekture, marginalije, založke in podobno. To je z elektronsko knjigo vse mogoče, razen morda trganja listov. Namenski bralniki imajo tudi svoj format, ki omogoča povečevanje pisave, s tem pa se tudi strani reorganizirajo. Obstaja veliko formatov elektronskih knjig: ArghosReader (.aeh); DjVu (.djvu); EPUB (IDPF)(.epub); FictionBook (.fb2); HTML (.html); Kindle (.azw); Microsoft Reader (.lit); Mobipocket (.prc, .mobi); Multimedia EBook (.exe); eReader (.pdb); Plain text (.txt); Plucker (.pdb); Portable Document Format (.pdf); PostScript (.ps); Repligo (.rgo); TealDoc (.pdb); Tome Raider (.tr2, .tr3). Najbolj univerzalna lastnost, ki jo razen čistega teksta (.txt) podpirajo vsi, je prikazovanje slik, druga pa, ki je ne podpirata čisti tekst (.txt) in html, je vstavljanje oznak. S tega vidika je najboljši tablični računalnik, ki ima naložene vse programe za prikazovanje, sicer pa vas namenski bralniki (kot Kindle, Nook in podobno) silijo k uporabi njihovih formatov, kar je spet povezano s tem, da vam pač prodajo knjige.
»Šel bi v knjižnico …« To tudi ni argument od muh, kajti ni vse, da dobiš stvar v računalnik – šteje tudi pot v mravljišče knjižnice – enak argument je domača knjižnica. Nered v domači knjižnici botruje marsikateremu navdihu, tako kot brskanje po policah kakšne javne knjižnice. Toda knjižnice izposojajo bralnike, lahko si knjige naložite preko interneta. Verjetno pa je najbolj splošna oblika, da vam trgovec z elektronskimi knjigami (Amazon, Barnes&Noble itd.) prodajo po nizki ceni bralnik, se pa naročite na njihove storitve. Vedno manj bo »hoje v knjižnico«, vsaj za izposojo elektronskih knjig.
Natis je »virtualen«. Buklam pravijo nekateri dead wood (mrtvi les). Smisel natisa je, da vas čaka vedno enaka stran, h kateri se pač lahko vračate. Tudi elektronska knjiga ima to lastnost. Tudi pri njej je natis stvaren, le da je vezan na drug medij. Ne na mrtvi les. Ta tudi ne omogoča iskanja, ko nas pusti na cedilu spomin.
Ne ve, kako bi plačal. Če se lahko malo pošalimo, je tehtnejše vprašanje od plačila neplačilo. Ravbanje knjižnic. Če že kaj drugega ne pade na pamet, pade tista škatlica, ki je stala v preddverju knjižnice na Teološki fakulteti, kjer je bilo zraven kupa knjig, ki jih je knjižnica izločila iz gradiva in so bile prosto na voljo, napisano nekaj takšnega kakor: »Prispevki so zaželeni«. Veljalo naj bi: Če ti je knjiga, ki si jo dobil zastonj, koristna in všeč, jo nagradi s plačilom. To ni kavarna, kjer lahko odideš, ne da bi plačal, če natakar ne pride obračunat.
Mrtvi les / mrtve knjige / knjige mrtvih … Čeprav imam v knjižnici neko izdajo Tibetanske knjige mrtvih, sem jo vseeno poiskal na internetu in si jo shranil na računalnik. To je tisto, kar imam pri elektronskih knjigah najraje – ko se enkrat znebijo telesa, postanejo zlahka del svetovne kulturne/duhovne dediščine. Samo korak je potreben do nje – lahko jo beremo on-line ali si jo shranimo lokalno, vendar je na razpolago in za njo praktično ni treba prositi nikjer, nobenega knjižničarja in nobenega založnika. To je tudi blagor Gutenbergerjevega projekta. Svet dobesedno postaja besedilo. In sedimo sredi Montaignejeve knjižnice v neki visoko potencirani stopnji. Kdor ne vidi tega blagra elektronske knjige, se tudi ne zaveda prevratnosti sodobnih tehničnih sredstev, ki ustvarjajo povsem nove okoliščine in tudi povsem nove osebne strategije.
E-knjiga, knjižnice in posameznik
V njenem kratkem ministrovanju sem Majdo Širca, ki je bila velik zagovornik mrtvega lesa proti civilizacijsko višji elektronski knjigi, zmotil z nekaterimi predlogi ali mislimi, za katere bržkone ni bila niti pripravljena – da bi bile naše knjižnice odprte ponoči in ob koncu tedna in da bi se morali zniževati stroški potovanja knjig. Zdaj plačaš v Mariboru za knjigo, ki jo ima NUK, za medknjižnično izposojo, kakor da bi jo dobil iz Amerike. Skratka – javna infrastruktura naj bi se prilagodila mojim potrebam, če že plačujemo zanjo. Kakšen je bil njen odgovor, je kajpada jasno. Zato sem tudi prav zanjo sestavil neko predstavitev, kaj vse se da napraviti iz mrtvega lesa, da bi spodbudil njeno domišljijo. Ni mi sporočila, če je navdušena nad tem, da bi po ribniku plavale knjige s prižganimi svečami.
Pravzaprav je naš knjižnični sistem v celoti nepripravljen na prihod e-publikacij. Šele po tistem, ko so pri Amazonu prodali več elektronskih knjig kot bukel, se je začel konsolidirati Svarog, za katerega se ne ve, kaj pravzaprav je – ali samo shramba ali tudi katalog, čeprav bi lahko bil tudi distributor elektronskih knjig. In namesto da bi prevzemal posel za velike sisteme, kot so Amazon, Barnes&Noble in na koncu koncev tudi za Gutenberg, izumljamo svoje sisteme, ki so zastareli, že ko se rodijo.
Že s katalogiziranjem tekoče produkcije e-vsebin ima Cobiss veliko težav. Tudi za produkcijo na mrtvem lesu. Kaj naj rečem o vpisu, kjer so za publikacijo izbrali kot avtorje lektorico in korektorja, pa jo je kdo tudi napisal. Morda nočejo, ker je avtor nezaželen. Katalogizatorjev imajo več kot preveč, vendar premalo katalogizirajo in – tako je videti – se sploh ne trudijo, da bi zajeli vse, ali pa katalogizirajo po neznanem ključu. Namesto da bi katalogizirali tisti, ki elektronske publikacije producirajo, kar bi bilo najbolj normalno in kar je tudi praksa drugod po svetu, se gradivo nabira pred vrati prepočasnih katalogizatorjev. Deklica, ki je vnašala objave v Locutio, je v dveh letih vnesla dvajset člankov. V tem času se je nabralo kakšnih 350 novih enot. Tisto pa, kar je najbolj zanimivo, niti NUK niti UKM nista izrazila želje, da bi dobili vsaj PDF kopijo revije, za ohranitev ali kaj drugega. Knjižničarji so si pač napravili svoj raj in če svet gre mimo njih, toliko slabše za svet.
Sicer mislim, da je zdaj Cobiss na drugem mestu, saj je veliko bolj donosno precejanje internetnih sporočil za varnostne namene. In to se tudi opaža na Cobiss. Vohuniti se je vedno bolj splačalo kot častno delati.
Ob tem ostaja vprašanje digitalizacije knjižničnega gradiva. Počasi nastaja slovenska digitalna biblioteka, ki v glavnem ni nič drugega kot preslikano gradivo. Tu je država gluha, ko pravimo, da bi lahko dobro organizirani volonterji, ki to že zdaj počnejo, napravili veliko več, kot so sposobne državne inštitucije. Prepisali bi vse, kar se da prepisati. Iz mrtvih kopij bi napravili živ tekst. A zanimivo je, da se oblasti kot klopi držijo ljudje z najmanj imaginacije, taki, ki so najmanj sposobni popeljati ljudi v nov svet, kakršnega prinašajo s seboj nove tehnologije. Kot da po vrhu plavajo samo krepnjene ribe.
Namesto da bi v knjižnični sistem uvedli centralno izposojanje knjig v neki javni knjižnici, kar bi bilo najbolj smiselno za kurnik, kot je Slovenija, prepuščajo to iznajdljivim ljudem, ki zastarele po mentaliteti NUK in UKM prehitevajo z leve in z desne. Je pač tako, da je državni denar sladek in da nihče ne more prisiliti takih inštitucij, da bi se razvijale. Svarog, v katerega oddajamo »obvezne izvode« (ki bi jih lahko država plačala in s tem neposredno prispevala h knjigam, ne pa da z velikanskimi stroški deli državni denar izbranim izvajalcem, to velja tudi za nesmiselni institut obvezne oddaje bukel) nima te funkcije. Kolikor sem lahko tudi videl, tudi dLib ni nič na boljšem. V knjižnici imajo samo 10.000 e-knjig, polni pa so pasivnih, sem in tja zelo površno skeniranih tiskov, ki jih lahko vsakdo sname, čeprav bi morda bili vredni avtorske zaščite. Ni kaj drugega kot uradniška domislica.
Ko sem pred nekaj leti prebiral Dialoge o prihodnosti Maribora, sem s smehom ugotovil, da nihče ni videl v knjižničarstvu razvojnega potenciala, tudi moj prijatelj ga ni videl, pa je napisal celo knjigo o informacijski družbi. Prav nihče, pa so bila tam tudi nekatera pametna imena. A če same knjižnice ne vidijo tega potenciala, ga ne bo videl nihče drug. Od časa, ko se je zgradila UKM do danes se je v njeni mentaliteti spremenilo le malo. Kot v glavah ljudi, ki ustvarjajo javno mnenje. Zakaj UKM ne bi bila tista knjižnica, ki bi bila nosilka sistem izposoje e-knjig? Na koncu koncev program za izdelavo in distribucijo knjig stane kakšnih 500 dolarjev. Ko sem jim pred kratkim ponudil kakšnih 1000 zanimivih angleških knjig (kar je desetina tistega, kar ima dLib), ki sem jih legalno kupil in z njimi prejel tudi dovoljenje, da jih distribuiram (ali prodajam) naprej, so nekaj časa razmišljali, potem pa so se zahvalili in rekli, da tega ne bi imeli. No, lepa reč, sem si mislil, niti podariti jim ne moreš česa, ker preprosto ne vedo, kaj danes knjižnica je lahko.
Nove tehnologije prinašajo s sabo tudi povsem druge osebne vrednote. Nove osebne strategije ne samo da ne potrebujejo ministrice (ali ministra za kulturo), ne potrebujejo javnih knjižnic kot vira knjig, ne potrebujejo nikakršne knjižnične avtoritete, ki bi mu nekaj izposojala ali priporočala … na koncu koncev ne potrebujejo niti države. Potrebujejo dobro, nepregledno, blaženo anarhijo, ki spremlja proces duhovnega ustvarjanja. Če je svetovno znanje dosegljivo z neta, potem se lahko požvižgamo na knjižnico, ki se – kako bistro –zapira ob sedmih zvečer in je najlepših dneh tedna zaprta. Če bi lahko, bi odtegnil tudi davčno podporo takšnim knjižnicam in jo dodelil tistemu, ki mi omogoča dostop do svetovnega znanja. I.e. – finančni minister več ne bi imel nobenega smisla, ker bi se sam odločal o tem, komu namenjam svoj prispevek za javno infrastrukturo. Ko se vse v tej državi vrti okrog prestola in nas ta prestol zaradi prestola stane čez vse razumne meje, je vse močnejši svet, ki se sprašuje, čemu so prestoli sploh potrebni.
Kajti – naj to rečem na koncu – vsakdo si lahko napravi elektronsko knjigo, če ima kaj sporočiti svetu. Na spletu so številni programi, ki to omogočajo. Vprašanje je, če jo hočete registrirati s CIP in se tako vpisati v državni knjižni katalog, ki je neka oblika nadzora nad produkcijo. Tudi ni potrebno, kajti internet je sam velikanski katalog in samo vprašanje časa je, kdaj bo tudi Cobiss obupal nad stvarmi, ki jih ne zmore katalogizirati. Za zdaj se zdi, da katalogizira tisto, kar se mu zdi relevantno, a vse bolj je videti, da katalogizira le tisto, kar je sposoben napraviti. Tudi načinov za distribucijo je veliko, od tega, da jo ponudite preko Amazona, do različih peer-to-peer mrež. Še nikoli izdelava knjige ni bila tako demokratična, kot je postala z elektronsko knjigo.
Ni torej razloga, da bi se je bali, da bi se ji smejali in da bi jo postavljali nekam ob stran. Elektronski knjigi pripada prihodnost.
Preden sem se odločil za bralnik, sem temeljito preučil vse, kar obstaja. Potreboval sem vsaj format A5 (9,7 colski ekran), če si že nisem mogel privoščiti A4, ki ga dela Sony in je takrat stal okrog 1000 dolarjev. Najmanši ima prečnik 4,3 cole, največji pa 13,3. Poznal sem manjše formate, predvsem pa me je motilo to, da na njih ne moreš dobro brati knjig s skeniranimi stranmi. Odločil sem se za Ikarusov Excel.
Dobil sem stroj, ki ni idealen, a je uporaben za moje namene. Ima možnost nalaganja knjig v notranji spomin in na SD kartico (do 32 GB). Ima povezavo z mrežo (resda počasno), ima svoj program za zapiske, predvsem pa me veseli, da lahko po knjigah veselo čečkam, podčrtujem, zapisujem, predvsem pa je zanimivo notiranje, ki se ga da shraniti in izvoziti v txt formatu. Idealno je za knjižne korekture, za študij – ko sem se navadil kljuvanja z elektronskim svinčnikom po tipkovnici, mi je že kar šlo.
Tako je postal bralnik moj priljubljen pripomoček na poti, saj sem si lahko na dopust vzel izbranih lepo zalogo knjig. Na 32 gigabajtno kartico gre cela zaloga e-knjig dLib, se pravi 10.000.
Zanimivo je, da so napovedovali elektronski papir v vseh velikostih, tudi časopisi naj bi izhajali na njih, a se je ustavilo. Nizozemski iRex je po fazah prehajal v kitajske roke in mislim, da so iz tega izšli bralniki Boox. Res je njihov bralnik s 13-inčnim zaslonom dober, a je tudi kar drag. Polagam upanje v kitajsko pamet, da bodo napravili množični bralnik velikosti A5. Kolega ga je kupil preko Španije in je z njim zadovoljen.
Zakaj je Biblijo težko brati? Ker je težka, biblični papir se slabo lista, moraš jo brati pri mizi, ki seveda ni cerkvena. Upamo, da bodo lažji bralniki pripomogli tudi k branju Biblije. Menda je na telefonu ne bojo brali.
Če je knjiga dobra, jo človek prebere na vsaki napravi, tudi na računalniku. Zgodilo se mi je, da sem našel na internetu roman Raymonda Chandlerja. Tudi ko so me začele boleti oči od zaslonske svetlobe, me ni pustil in sem se na koncu vprašal, zakaj se to ne more zgoditi s kakšnim »dobrim«, pri živem telesu kanoniziranem slovenskem romanu, ko se moraš bičati, da ga prebereš do konca. Ob računalnikih so seveda še tablice in bralniki. Tisti mali bralniki pod 6 inč pa skoraj niso uporabni. A tudi branje je kultura. Če je nekomu prav, da je tekst v na telefonu v stolpcu kot pesem, to samo pomeni, da ni veliko bral. Da ni šel skozi šolo knjige. Da tudi ne zna oceniti velike prednosti, ki jo ima e-knjiga. Misli, da se knjige samo berejo, a branje je samo del njihove rabe.
Sklep
Stvari se pri nas od leta 2012, ko sem napisal ta članek, niso kdo ve kaj spremenile. Zunaj (drugod) število elektronskih knjig bliskovito narašča in izpopolnjujejo se programi, ki omogočajo, da beremo knjige v jezikih, ki jih ne poznamo. Tako se ustvarja bogastvo, ki ni v samem obstoju digitalne knjige, temveč v njihovi planetarni dostopnosti, njihovi rabi v raziskovalne in kulturne namene. Kdor ni sposoben slediti temu trendu, zaostaja v intelektualnem življenju in v ustvarjalnosti.
In še premislek
Zakaj se digitalna knjiga imenuje »elektronska«? Saj je povezana z elektroni kot vsaka reč pod tem soncem, nič specifičnega torej. In sem se odločil, da jo preimenujem v dKnjigo ali d-knjigo - digitalno knjigo. To domislico sem testiral že na direktorici Univerzitetne knjižnice Maribor, gospe Zdenki Petermanec. Odgovorila je, da ne ve, kaj je to d-knjiga. Morda se bo pa navadila, kot se bo morala navaditi na poimenovanja kot »knjiga na mrtvem lesu« ali »Evropska unija« ali »Univerza v Mariboru«.
