Si že kdaj videl pomarančo
kako se lupi,
da bi ožela
kislino?
Iz rok sem mu izpulil dežnik,
sezul sandale
in slekel plašč;
morebiti želimo
hujšati
preveč na silo.
Morebiti je ogenj
to noč zasut s snegom.
»[…] sind gutt für die Gesundheit!«
je odmevalo v okroglem prostoru –
brez robov, kotov
ali česarkoli ostrega.
In ni prvič,
da je njegova višina
odvisna od podplatov
(mogoče nosi visoke pete?).
So zato otroci
tako majhni?
Močno me stisni,
zavrti
in počakaj,
da se vrnem
v preteklost;
v primeru, da me boš iskal,
bom pred šolo
jedel pomarančo.
2.
Dobro poliži.
Če si,
bi moral
biti drugje:
na nogometnem igrišču,
sosedovem travniku,
šolskem igrišču,
v otroški sobi,
zatohli učilnici,
mestni kavarni,
za pisalno mizo,
politim šankom,
neznano klopjo,
pred praznimi zvezki,
LCD zaslonom,
prenosnikom,
Bolje zate,
da pristaneš
nekje drugje.
Si dobro polizal?
3.
Naribaj
(bio) olup
i
n
v celoti bo okus
podoben lignjem
s posebnim prelivom,
trsni sladkor bo
dobil povsem
novo dimenzijo,
sredica bo ohranila aromo
in jo dopolnila z malo
relativne stvarnosti.
I
n
tako spoznaš
pomen (bio) kisline.
4.
Medtem ko pijem fanto,
se brezizrazno nasmiham
in hlinim intelektualno
nadvlado.
Še sreča, da sem zgolj sanjal.
A sreča je kratkotrajne narave;
iz ednine se vselej preseli v
množino.
(Takrat se
razjezim)
5.
Najhuje je, ko se želiš
mečevati s korenčkom
in veš, da usoda ne
obstaja. Takrat bi se
najraje preslikal v
dolino Neretve in obiral
lasten primanjkljaj.
Rast ni zgolj naravni
proces; je skupek
nezavednih dražljajev
v človekovi prizmi.
In če si že kdaj srečal
palčka, veš, da je
poanta povsem drugje.
Zato nihče ni enako
velik; ločujejo nas
kilometri, metri,
centimetri, milimetri,
nanometri in vsi
neznani xy-metri.
Če bi lahko, bi dal vse
na skupni imenovalec,
a je jama (pre)globoka,
(pre)velika in predvsem
(pre)temna. Vprašam te
zakaj?
