S težavo si odhajal
od doma milega,
a moral si oditi,
obiti pol sveta,
napolnil baterije,
prebudil svojo bit,
oznanjal mir in smisel,
nam kazal pot v Zenit.
S težavo si odhajal
iz samostana v svet,
v njem moral boš živeti,
iskati božjo sled,
ljubiti vse posvetno,
a vedno le tako,
da vedno v njem boš našel
in zrl tja gor v nebo.
S težavo si odhajal
iz zveze brez smeri,
obeti so drugačni,
devica jih rodi,
le ona ti iz duše
bo dvignila zaklad,
za marsikoga v svetu
pomenil boš pomlad.
S težavo boš odhajal,
ko sonce bo zašlo,
a moraš boš oditi,
saj vsi tja čez gredo;
tam čakajo te starši,
raj angelskih otrok,
prijatelji in znanci,
predvsem pa večni Bog!
NASMEH ZGODOVINE
Domovini ob srebrnem jubileju
Let tisoč in več smo Slovenci čakáli,
da v svoji državi bi srečo kovali.
Začetke že sanjal pogumni je Samo,
ponujal rojakom mogočno je ramo.
Pod Avstrijo mnoga živeli smo leta,
nato v Jugoslavijah raj se obeta.
A potlej na svoje smo raje odšli,
v svobodni državi Slovenec živi.
Nasmeh zgodovine zgodil se je v času,
podoben dekletu in zrelemu klasu.
Pod svóbodnim soncem Slovenija mila
zastavo državno je smelo razvila.
Imela ljudi je, korajžo in znanje,
da raj pod Triglavom izsanjal je sanje.
Ponosna srebrni slavi jubilej,
naj srečna bo večno, brez slehernih mej!
Ponosna veselo slavi jubilej,
naj srečna bo večno, zapojmo juhej!
LJUBEZEN NI ŠALA
Kdor iskreno in v ljubezni s kom prespi,
sklene zvezo v srcu in se poroči,
potlej v glavnem le še dvoje možno je:
da potrdi zvezo, ali jo razdre.
Dlje ko traja lepa zveza, globlja je,
teže vsa brez srčnih bolečin zamre,
če pa še dojenček nepoklican pride vmes,
to zna povzročiti hud in divji ples.
Pa zato premisli, preden greš ‘varit’,
srca dva v objemu žametnem spojit!
Plačal boš nagon, saj v srcu bo pekel,
kadar bo slovesa zvonček ti zapel.
Zveza spolna in ljubezen šala ni,
vsak dojenček zvestih staršev si želi!
V trdni zvezi bo otrok lepo cvetel
in družini srečni večno hvalo pel.
NEBEŠKI OGENJ
Ko sva zagledala se kar tako,
bilo nebeško nama je lepo,
kot da bi v srcu plamen vzplapolal,
ljubezni prave svetlo luč prižgal.
Potem je ogenj ta naprej gorel,
srcá kotičke skrite vse je vnel,
povezal duši je zelo močnó,
poti nazaj za naju ni bilo.
V vseh nas nebeški ogenj je navzoč,
zelo je topel, nežen, včasih vroč,
gori nam iz telesa in oči,
osvaja, buri, veže vse ljudi.
V vseh nas nebeški ogenj plapola –
negujmo, čuvajmo, spoštujmo ga!
To je za nas najlepši božji dar,
v zakónski stan privablja mladi par.
Zlat prstan na poroki je sledil,
duhovnik s štolo roke je ovil,
izrekla sva odločni, glasni Da,
začetek skupne sreče za oba.
Že dolgo zdaj v tem ognju je topló,
v družinski sreči nama je lepo.
Še vedno plamen nežno plameni,
kot lučka v srcu venomer gori.
V vseh nas nebeški ogenj je navzoč …
ROŽA
Pred mano si kot čudež,
kot sonce vrh neba,
vsa pisana in lepa,
kot zvezda iz zlata.
Vsa nežna si in krhka,
tvoj vonj pa je močan,
za mene ti se zaljšaš,
kot biser si izbran!
Roža, o roža,
o tebi pojem zdaj,
saj v tebi se zrcali
ves ta cvetoči maj.
V globinah tvojih vidim
neskončnosti obraz,
ob tebi ni pomemben
mi ta hiteči čas.
Ko vate se oziram,
lepo mi je zelo,
saj v tebi se odpira
mi sreče vse nebo.
Res lepa si in krasna,
kot sonce vrh neba,
vsa pisana in brhka,
kot zvezda iz zlata!
