»Mariborski otok«. Ko si slišal ti dve besedici, pa čeprav je bila morda zima, mraz, mokrota v čevljih, ti je postalo toplo pri srcu, pa tudi mokrih nog nisi več čutil. Ko si pogledal v sivo nebo, si videl čisto, poletno modrino, spodaj pa še vse žive vesele barve. Že takrat si se vnaprej veselil srečanj, iger s prijatelji, tam je prezimovala in čakala ljubezen. Bil si na našem otoku.
To so bila lepa vroča poletja, vznemirljiva, obetajoča in nikoli niso razočarala. Nekateri so hodili tja že konec maja, niso vzdržali do uradnega odprtja. Eni so že lovili barvo na svoja lica in potem zvečer pred kinom izzivali bledoličnike, drugi so tam v miru brali knjige, tretji so z dekleti raziskovali skrite kotičke tega malega raja sredi Drave.
Pravili so, da je Mariborski otok eno najlepših poletnih kopališč Evropi, podobno kot slovi že dolgo Mariborski park. Ni ga bilo, ki bi temu oporekal. A mi o tem nismo razmišljali, mi smo tam preprosto uživali.
Bilo je vroče, včasih si pustil kar odtise bosih nog v asfaltu. Pograbil si kopalke, takrat so bile to minimalke, drobiž za vstopnino in sladoled ter jo mahnil gor po Koroški, ob Dravi mimo broda pa čez most in že si bil na varnem, v drugi deželi. Že pri brodu je bilo vznemirljivo. Takrat je Drava tekla še kar hitro, spodaj pod Mariborom še ni bilo elektrarne, ki bi upočasnila tok. In brod je bil kot nek trmast prevoznik za ljudi na desnem bregu. Čudovito je bilo tisto šumenje vode, pa rožljanje verig in žic, ki jih je vodila gospa Julijana. Zaradi te romantike, srno se včasih peljali tudi mi z levega brega. Ko si skočil z »ladje«, si po nekaj korakih lahko pobral še nekaj murvinih plodov, na levi je bila črna, na desni bela, se posladkal in že si bil na mostu. Tam si pospešil korak, ko si slišal živžav kopalcev in glasove iz zvočnikov, navadno kakšno kavbojsko popevko. Ali pa: »Pozor, pozor! Izgubil se je ... Čaka vas pri recepciji ...«
Niti pomislili nismo, da bi Otok zamenjali za kaj drugega. Ko sem delal preko Študentske zadruge pri Talisu in polnil steklenice Cockte, je prišla na vrsto tudi nočna izmena. Zjutraj ves zaspan nisem mogel v posteljo. Šel sem na Otok in tam dremal na soncu, če me niso premamile naše igre, lovljenje »čez ek«, najpogumnejši so se lovili celo na skakalnici, »tauh partije« ali pa »nogometni tenis« preko ene ali dveh desk za ležanje. Pravi hit so bile Rondo žoge, plastične fluorescentno živobarvne žoge, ki so jih nekateri srečneži dobili iz tujine. V teh bazenih so se rojevali tudi izjemni plavalci in skakalci v vodo, spomnim se imen Drofenik, Kocmur, Lipovrik ... Nekateri so blesteli tudi na Olimpijskih igrah in drugih tekmovanjih po svetu.
Sploh je Otok v svojem živžavu izžareval eno samo zdravje in optimizem. Vse skrbi smo pustili v mestu. Posebnost je bil črnolasi Duro. Menda je krasno skakal z desetke, videl ga nisem, opazil pa sem, da je vedno imel glavnik zataknjen za kopalke, ob sebi pa atraktivno blondinko, s katero je paradiral po Otoku. Nadaljevanje pa ni več za javnost …
Cena vstopnic ni bila visoka, bil je socializem, za »narod« je bilo poskrbljeno. Tam ni bilo videti kakšnih velikih razlik. Niti pri plavanju čez Dravo nisi hotel biti šleva. Čeprav smo imeli dovolj drobiža, smo se prešmuglali na otok. Majico si zavezal okoli glave, stisnil zobe in se spustil v deročo vodo. Če si bil bolj slab plavalec, si moral daleč gor proti elektrarni, potem pa močno plavati, da si zagrabil še za zadnjo vejo na spodnjem koncu. Da, bili so herojski časi!
Letos sem bil po dolgem času tam, na jesenskem sprehodu, od mesta do otoka. Na Lentu se zabavajo ob Najstarejši trti. Tam se vedno spomnim, da so takrat, ko smo študentje risali Lent preko Drave, Romi obešali perilo na tej trti. Tu in tam so še kako vejo posekali in pokurili na svojem ognju ob vodi. Ko so jih izselili in obnovili hiše, ki so ostale, se je tam začel turizem. Včasih pa smo tam plavali. Bilo je mestno kopališče, tako kot na desnem bregu, tam kjer je zdaj nova Medicinska fakulteta. Če sem obnove okoli stare trte nekako vesel, v preteklosti bi lahko sicer obnovili mnogo več stavb, tudi tiste v vodi, pa sem ob tistem steklenem serijskem izdelku ogorčen. Ukradli so še en lep del mariborskega obrežja. Vzeli so lep del naše mladosti.
Tam, kjer je vozil brod, je urejen zaliv in pri gostišču so postavili tablo, na kateri je omenjena gospa Julijana. Lepo. Na Otoku pa presenetljivo skoraj vse po starem. Bazeni isti, le desetmetrske skakalnice že dolgo ni več, dolga lesena garderobna stavba kljubuje času, dodali so tobogan, malo motečo betonsko teraso, a narava je najlepša. Drevesa še vedno enako šumijo okoli kopališča in varujejo te mariborske Havaje.
Pripis. Slabo leto po tem zapisu sem bil na obisku pri sorodnikih. Bil je vroč julij, kot ni bil že nekaj let in šel sem se tja ohladit. Nekoč so bili pred mostom parkirani trije fički, tokrat več kot sto vseh mogočih znamk. Na otoku pa skoraj vse po starem. Bil sem navdušen in to sem tudi povedal novinarki Radia Maribor, ki me je takoj zagrabila, ko je slišala, da sem kopalnega reševalca vprašal, ali bi se dalo dobiti kakšne kopalke. Te sem seveda pozabil doma. Dobil sem kopalke nekega drugega pozabljivca, sicer s fluorescenčno zeleno lobanjo natisnjeno ob strani, ampak tudi ta problem je bil rešen.
Neverjetno, kako so se slike iz preteklosti pojavljale ta dan, kljub temu, da sem srečal samo enega znanca. Sedel sem, morda pod istim velikim drevesom kot nekoč, ko smo malicali kruh, namazan z zaseko in pili malinovec ali pa, kar je bilo bolj nobel, rdečo »pokalico z mehurčki«. Tako kot nekoč je mladina skakala v vodo, igrali so ping-pong, odbojko, kartali so, mamice so dojile dojenčke, zaljubljenci so se poljubljali ... Življenje teče naprej. Še nekaj se je ponovilo: ko sem skočil v vodo na glavo, seveda »na pauhflek, zanalašč, da ne bote kaj mislili!«, so mi kopalke v vodi zlezle čez zadnjo plat ... Kot nekoč.
ZA VSE JE KRIV BOB DYLAN
»Lay Lady Lay, Lay Lady Lay ...« Tresk! Malo naju je vrglo nazaj, bolj sva bila začudena kot prestrašena. Dylan je prepeval naprej, pogledal Sem skozi zadnje okno, videl tanko deblo, a dovolj močno, da je lahko spačka zaustavilo. Sicer bi zdrsnil v vodo! V Blejsko jezero! Bil je že mrak, pozabil sem na ročno zavoro, Dylan je zasanjano prepeval in zgodilo se je. Hitro sem skočil iz avta, pogledal koliko je škode, zadnji odbijač je bil malo upognjen, spaček je bil ravno prav upogljiv. DyIan je prepeval še kar naprej, moja spremljevalka se je pomirila in na koncu sva se na poti domov, tej Sreči v nesreči, že krohotala. »Lay Lady Lay ...«
A to ni bila prva stvar, ki mi jo je Dylan zagodel. Kakšnih deset let prej je bilo, ko mi je prav tako spreminjal »smer vožnje«, v glasbenem smislu namreč. Ob koncu petdesetih let sem v izložbi nekega antikvariata zagledal lep album This is Sinatra! Na ovitku sem prebral nekaj naslovov in zdelo se mi je, da jih poznam iz ameriških filmov. Filmska glasba, posebej jazz, me je že kot mulca očarala in kupil sem si tisti LP. Takrat je Sinatra prepeval najbolj džezovsko. Ne vem, ali sem sploh imel že svoj gramofon, morda sem si ga sposodil od Furgule. On je imel vse prvi.
Kar naprej sem poslušal Young at Heart, South of the Border in druge, sit sem bil tega, da so kar naprej vrteli tiste meksikanske, po radiu, v trgovinah, na Mariborskem otoku, povsod. Ali pa jih brenkali zaljubljenci pod okni. Jazz je bil takrat zame prava stvar. Sproščenost, improvizacija, nenehne spremembe, eksplozija domišljije … Spominjal me je na pleh muziko, ki sem jo poslušal ob nedeljah v bližnjem parku, zraven brundal, žvižgal ali kako drugače oponašal inštrumente. Opazil sem, da muzikanti, takrat je bilo pri nas precej čeških, lepo sledijo kapelniku, a kljub temu igrajo precej sproščeno in včasih kaj po svoje zasučejo. Domov grede sem si prepeval kakšno koračnico, in če sem pozabil melodijo, sem si nadaljevanje ali konec kar izmislil. Improviziral sem. Pozneje sem ugotovil, da improviziram tudi na drugih področjih, včasih celo preveč.
S filmov in plošč je prišlo še marsikaj, od ragtima, dixielanda, Armstronga, Ellingtona ..., do modernega jazza. In že sem mislil, da sem zaplaval v prave vode, da sem rešen vseh tistih ponavljajočih komadov (»Ponavljanje je mati dolgočasja« - še pri folk ali ljudskih vižah sem znal prepoznati vrednejše stvari). Potem padem še v klasično
glasbo na koncertih v mariborski Unionski dvorani. Tam slišim celo violinista Henryka Szerynga, ki me navduši, pa tudi Iva Pogorelića, ki me malo razočara (»Z briljantno tehniko je zbrusil briljant do prahu.« - zdelo se mi je, da je igral prehitro, ni se znal ustaviti in poglobiti. Moje mnenje sploh ni merodajno, vendar sem nekaj podobnega prebral v kritiki Jureta Doboviška čez desetletja).
No, potem pa pridejo ti dolgolasi protestniki, prišla so šestdeseta. Kako se jim mlad človek ne bi pridružil? Na plesih so takrat še igrali v živo, nekateri ansambli tudi jazz. Spomnim se, da nam je na koncu osemletke igral dixieland ansambel. Harmoniki so se začeli v mestu izogibati, zamenjala jo je kitara. Električna kitara! Predno so kitare in ojačevalce začeli švercati čez mejo, so jih sestavljali iznajdljivi fantje kar sami. Rojs je bil najbolj znan »električar«. Rojevali so se bendi, Maribor je dobil oznako »Slovenski Liverpool«. Tudi mene je zagrabilo. Ker sem takrat stanoval v strogem centru, smo fantje hitro zavohali možnost za vaje in izkoristili eno od naših kleti. Milostno so mi prepustili vlogo vokalista. Naštudirati smo nameravali nekaj komadov Animalsov, kričal sem v neko konzervo, podobno mikrofonu, nič se me ni razumelo. Sicer že od nekdaj dam več na melodijo kot na tekst in, če po pravici povem, tudi vsega besedila se nisem naučil. Tako je bilo po kakšnem tednu dni kariere konec. Kljub temu, da sem predlagal genialno ime Navite ur‘ce. Takrat so bila taka odtrgana imena bendov v modi: Lovin‘ Spoonful, Hedgehoppers Anonymous ... Ime skupine in naša klet, to je bil moj prispevek mariborski rock sceni.
Naenkrat je bilo vse glasneje, plesali smo hitreje, čez meje se je valilo ogromno angloameriške popularne glasbe. Potem pa The Beatles! V deželo je prišla revolucija. Furgula je imel dobre zveze. Stric mu je iz Anglije prinesel prvi album Beatlov Please Please Me. Pridirjal je s prenosnim češkim gramofonom Supraphon, postavila sva ga na okensko polico in navila na ful: »She loves you, yeah, yeah, yeah ...«, da jih je slišal cel severni del Maribora. Bili smo glavni.
Na plesiščih, takrat še ni bilo diskotek, v hali C, v šolah, pod koši, so ansambli oponašali angleške in ameriške skupine in tekmovali, kdo bo bolj originalen. In bolj glasen. Plesali smo kot v transu, skakali, da je kar teklo iz nas. Nekega dne se je na plesu v Domu armije pojavil Teddy.
Tiho in občuteno je prepeval Dylanove in Donovanove protestne pesmi. To je bila novost in prava popestritev na plesih. Tudi v parkih, šolah, na taborenjih, v delovnih brigadah, je bilo videti vse več kitaristov, obkroženih z občudovalkami. Šestdeseta leta so bilo hipijevska in okužen je bil ves svet. Ni ga bilo, ki ne bi takrat pričakoval nekaj novega. In tako sem, ne da bi vedel kdaj, pozabil na jazz. Kriv je bil Bob Dylan in ostala druščina.
Dylana sem poslušal v živo dvakrat, pred koncem tisočletja in drugič že v tretjem. Na prvem koncertu se je zgodilo prvič, da sem se počutil star. Ko je Dylan pel Blowin‘ in The Wind, je dal pobudo, naj pojemo z njim. Razen nekaj plešastih starcev nobeden ni znal besedila. Dylan je razočarano odmahnil z roko, odpel takratno »himno« do konca in nadaljeval z udarnim bluesom.
Na drugem koncertu je pel še bolj momljajoče in nerazumljivo kot običajno pa kljub temu privlačno. Kakšno nasprotje Sinatri, ki je znan po tem, da je imel najboljšo izgovarjavo med pevci. In ne samo to. Je eden redkih pravih jazz pevcev in velik mojster fraziranja. Posnetke iz petdesetih in šestdesetih let širša javnost ne pozna. Vse to je Dylan pri Sinatri spoštoval in se mu na koncertu ob njegovi osemdesetletnici tudi zahvalil.
Pred nekaj dnevi, v maju 2014, sem prebral v časopisu vest, da bo Dylan izdal 36. studijski album. In na njem bo uspešnica Franka Sinatre Full Moon and Empty Arms iz leta 1945!
Kje so tisti nedolžni časi, ko smo pod odejo poslušali majhen tranzistorček in nočni Top Twenty na Radiu Luxembourg. Nobenih velikih problemov, samo kakšno krmežljavo jutro ...
UČITELJ NAJ BO!
Šlo je proti koncu osnovnega šolanja. Drugi so začeli razmišljati, kaj bodo postali, jaz pa sem bil čisto odtrgan od stvarnosti. Glava je bila polna neumnosti, zaljubljenosti in seksualne traparije so se kar prehitevale. Idoli so se menjavali po tekočem traku, v glavnem filmski junaki, pevci, kvečjemu še kak fusbaler.
Da bo treba delati sem redkokdaj pomislil, čeprav smo morali mulci večkrat zavihati rokave. Mamina penzija je bila uborna, kar naprej si je morala sposojati pri sosedi, profesorjevi gospe Legat. Profesor Legat pa nam je dal včasih delo: spravljanje premoga v klet. Ko nas je po opravljenem delu poklical in smo prišli čisto črni po plačilo, je odprl svojo škatlico in vsak je dobil prisluženo nagrado: mentol bombon. Gospe Legat je bilo seveda nerodno in je kasneje na skrivaj popravila krivico.
Da da, krivice, te smo kar hitro občutili. V tistih socialističnih časih sicer ni bilo videti nekega velikega bogastva, niti ne beračev, a opazili smo, da se neki privilegiji, ki so ponavadi skriti, občasno le ne morejo zadržati in se ošabno pokažejo na svetlo. Tista tanka plast ni imela ne vem kako lepih oblek in avtomobilov, ker tega sploh ni bilo v izobilju, so pa imeli najlepša stanovanja. In ogromno časa, prostega časa, več svobodnih počitnic, manj delovnih obveznosti, več »žuriranja« ... Vse to je nam proletarskim in kmečkim otrokom šlo na živce in nas je jezilo. Tako smo iz tiste užaljenosti ušpičili kako neumnost, ne samo rabutanje sadja, tudi kakšno malo goljufijo smo si privoščili. Še zdaj imam slabo vest, ko se spomnim, da sem nekoč dal vrečo odpadnega papirja dvakrat na vago, ko sem videl, da »šef« na Odpadu sedi in dremlje, medtem ko smo mi sami nosili težke svežnje in vreče v skladišče. Greh je bil težak, a ko danes prebiram zgodbe, kako po dvakrat, znova in znova, tehtajo težke milijone po naših bankah, se mi zdi, da danes nekateri dremljejo — načrtno ... Bolj »gosposko« smo zaslužili na Študentskem servisu. Čistil sem okna, meril deželo z geometri, polnil steklenice s kokto in oro
In kar naenkrat konec osmega razreda, spustili so me skozenj, komaj, saj je bilo to, brez učenja in delovnih navad, pravo čudo. Stal sem zmeden, kot lipov bog. Mati pravi »Pojdi za trgovca«, sestra pravi »Pojdi na tekstilno«, sošolci so se vpisovali največ na tehniške šole, gimnazijo sem imel čez cesto, a je bila zame kot univerza na Marsu. Čeprav so se vpisovali tja poleg nadarjenih tudi popolni brezvezniki, odličnjaki-dudlarji, lenuhi ( to ni bila več zahtevna predvojna realka), a so imeli doma vajeti, da so zvozili do mature. Po čistem naključju Sem padel v pravkar ustanovljeno srednjo tekstilno šolo. Sestrina prijateljica je imela takrat nekega oboževalca, ki je bil določen, da bo tam učil in je delal veliko reklamo. Še sosedov Lojz me je nagovarjal in zagotavljal, da bo tam precej risanja, za vzorce tkanja, tisk itd. Pa sem šel. Na čisto drug konec mesta. Tri leta sem pešačil v Melje, četrto leto sem si kupil bicikel, pa so mi ga še isti mesec ukradli. To šolo sem res komaj »prepešačil«, ker o risanju ni bilo ne duha ne sluha. Mi je pa sluh, bolje rečeno posluh, pomagal do nekega imidža: nekaj časa sem vodil šolski pevski zbor, No, na koncu je pa le prišla moja likovna nadarjenost do veljave: diplomska naloga je bila tako oblikovana, da niso verjeli, da sem jo napisal sam.
S to nejevero, nezaupanjem, sem imel še nekajkrat probleme. Mimogrede bom opisal dva primera. Mnogo let pozneje sem kot učitelj likovnega pouka za razlago zgodovine likovne umetnosti izdelal učni pripomoček: drevo s koreninami za starejša obdobja in krošnjo za novejša in sodobnost, Lični izdelek sem odnesel k enemu od takrat najbolj cenjenih umetnostnih zgodovinarjev in takoj me je vprašal, kje sem to videl. Ali pa drug primer. Eno od črtic sem poslal naši družinski prijateljici v zabavo in zopet vprašanje, od kod sem to prepisal ...
No, diploma je bila v žepu, a tudi po srednji šoli nisem vedel kam naprej. Delo v tovarni je bilo plačano mizerno, a še bolj me je motilo to, da je bilo tako ubijalsko enolično. Leto in pol sem delal v Avstriji, odsanjal mladostne želje, nabral precej življenjskih izkušenj. A še vedno ne dovolj. Furgula je šival hlače, takrat so bile kavbojke novost, ni jih bilo lahko dobiti, pa tudi navadne hlače niso bile po okusu mladih. To je dobro izkoristil, izuril se je tako, da je hlače sešil v pol ure ali še manj. »Kar počakajte ali pojdite ta čas na kavo!« V šestdesetih smo nosili ozke hlače, na trapez, vseh barv ... On pa je iznašel še Kinks hlače, take na dve zadrgi, kot kakšne mornarske.
Denarja je bilo kot pečka. Do vojske! Predal mi je svoj šivalni stroj, prerisal sem si kroj, pol ure inštrukcij in gremo naprej. V biznis! In šlo je. V enem letu sem odkupil stroj, odšel v Koper po novega spačka in živel na veliki nogi. Nikoli še nisem tako dobro jedel kot takrat, punce so se lepile na spačka, in sploh ...
A delati je bilo treba od jutra do noči. Spoznal sem, da to ne bo šlo v nedogled, mislil sem na butik, a za to nisem bil rojen, nisem trgovski tip. Raje ustvarjam. Drugi pa vlečejo dobiček. V tistem času hipijevske evforije sem narisal nekaj portretov Beatlov za katere so se stepli. In tako sem prvič pomislil na študij. Za likovno akademijo se mi je zdelo, da nimam predznanja (to bi lahko nadoknadil, kar sem spoznal mnogo kasneje), slišal pa sem za likovno smer na pedagoški akademiji. Pedagoška akademija? Jaz pa učitelj? Komaj sem šole zdeloval, zdaj bi se pa šel pedagoga. Pa me je prešinilo: zakaj pa ne, pomisli, koliko slabih učiteljev si dal skozi, če se potrudiš boš boljši, zraven pa še kaj ustvariš za svojo dušo. Torej formula: nekaj za ljudi, nekaj zase. Ali ni to pošteno? Pošteno že, toda pot ni bila lahka. A mlad človek zmore marsikaj, posebej naivec.
Sprejemni izpit na PA ni bil problem. Vpisal sem se kot redni študent, izrednega študija za likovno vzgojo ni bilo, študiral pa sem zelo »neredno«, saj sem še vedno služil denar. Denar je strup! Kmalu sem ugotovil, da se študira v glavnem izven šole, tam dobiš samo spodbude, smernice ... Všeč sta mi bila profesorja Lajči Pandur in Maks Kavčič. Škoda, da nismo imeli več praktičnega dela z njima. Umetnostno zgodovino nam je predaval Andrej Ujčič tako zanimivo, da nismo nikoli manjkali pri njegovih predavanjih. Nekateri na drugih področjih, so predavali bolj z levo roko, in spet se je izkazalo, da moraš pobrati najboljše in iskati poti naprej, trden načrt, resno opravljali naloge, že doma so imeli postavljen jasen cilj.
In tako sem se vozil vsak ponedeljek v Ljubljano, v petek pa nazaj delat. Leto in pol, več ni šlo, niso me osvojila ne predavanja, ne profesorji, večinoma še Plečnikovi učenci, a krivda je bila samo moja. V glavi je bilo preveč nerazčiščenih stvari, za povrh sem se še »zvezal«, se poročil, dobil sina ... Končati je bilo potrebno mariborski študij in oditi s trebuhom za kruhom.
Na vrsto je prišlo služenje vojske tudi zame. Tam, v daljnji Srbiji, sem začel razmišljati o arhitekturi. Zdelo se mi je, da delam vse precej analitično, da rišem preveč natančno, nespontano. Po drugi strani sem vedel, da tudi o arhitekturi nisem imel pojma, o njeni zgodovini bi se že lahko podučil, nisem pa vedel ničesar o takratnih smernicah. Všeč mi je bil funkcionalizem v arhitekturi, nekaj sem vedel o idustrijskem oblikovanju in bivanjskem okolju. Vseeno sem bil odločen, da po vojski poskusim.
Na sprejemnem izpitu tudi tokrat ni bilo težav, sploh ne z risanjem. Moral sem se pa cele počitnice guliti matematiko, saj sem imel tukaj velik primanjkljaj. Predavalnica v pritličju je bila nabito polna. Osip je bil ogromen, vsak dan je bilo manj tesno. Odpadala so dekleta, ki so vsa predavanja risala oblekce, fantje motorje, ogromno jih je iskalo rešilno bilko, da ne bi zaspali. Nekateri pa so imeli
OBRAČUN NA STAREM MOSTU
Kadarkoli me pot zanese v Maribor, pa čeprav za dan ali samo pol, jo mahnem, takoj po opravljenih obveznostih pri sorodnikih, do Ezl eka in nato do Starega mosta. Potem šele pride na vrsto sprehod v park in na Piramido, če je čas. Nekaj nas Mariborčane vleče tja k Dravi, morda neka vez še iz prastarih časov, bolj verjetno pa so to spominske slike iz naših mladih let. Ko bi le imeli takrat fotoaparat pri roki!
V tistih časih so na Glavnem trgu parkirali fijakarji, tu in tam je priropotal oglat črn taksi, premog, drva, krompir so prevažali vozovi s konjem. Konjske fige so bile na cesti nekaj normalnega. Postrešček je pisalo na kapah možakarjev, ki so čakali pred hotelom ali železniško postajo. Na naša dvorišča so prišli dežnikarji, piskrovezi, brusilci nožev, čez most je hitel grbavec, na Partizanski cesti se je pojavil kakšen visok eleganten gospod z rumenimi brki, oblečen po angleško v plašču iz moherja, včasih je po vsej Gosposki ulici zadišal parfum mične gospe ...
Tudi mestnih posebnežev nisi mogel spregledati in nikoli jih ni manjkalo. Najbolj se spomnim obilne gospe s potlačenim nosom, ki je prevažala sode piva in led za pivovarno. Sedela je na visokem vozu, vlekla sta ga težka konja. Voznica je kdaj pa kdaj zamahnila z bičem, počilo je, da smo se otroci kar stisnili k zidu. Vsi so se smejali Frančeku z marelo, ko je dirjal za ženskimi krili, Ivana so podili iz parka, ko je zasledoval parčke, Šerif je bil še najbolj nedolžen, streljal je vsevprek, in to v originalni amerikanščini.
Če je mariborski Ezl ek (oslovski vogal) v strogem centru že od nekdaj nekakšno križišče vsakovrstnih opravkov, poti, potepanj, predvsem pa postopanj, je zame Dravski most predstavljal nevidno mejo med otroštvom in mladeništvom. V tretji razred osnovne šole sem hodil, ko smo se preselili z desnega na levi breg. In kar naprej sem se vračal tja na potep, čeprav nisem imel kaj prida prijateljev tam. Navezan sem bil na vsak kamen, plot, drevo, tudi oblaki so bili bolj prijazni.
Počasi sem se vživel tudi v tisto bolj »mestno« okolje. Potikal sem se po ulicah, všeč so mi bile visoke stare hiše, trgovine, pritegnila me je kljuka na starih vratih, okno kletnega stanovanja ali strešne mansarde, umetelno skovane ograje ... V izložbah sem občudoval najrazličnejšo robo, če je bil mraz, sem stopil v kakšno Namo, malo sem se pogrel, sicer pa sem iskal, ne da bi vedel, bližino ljudi. Najlepše pa se je bilo brezciljno potepati. Cilj je bil sicer nekje daleč na koncu cest, a zelo nejasen.
Levi breg, desni breg. Ali že imeni kaj povesta? Morda so bili na desnem bregu bolj »konzervativni«, na levem pa bolj »liberalni«, a čas je vse premešal, proletarce in lumpenproletarce, kmetstvo in intelektualce, fini ljudje na levem bregu so si zgradili hiše tudi pod Pohorjem, znane mariborske bande s periferij so dozorele, najbolj ambiciozni z obeh bregov reke so postali High Society mesta ...
Zdaj stojim na mostu, gledam na Lent, na meljske tovarne, na Piramido, Kalvarijo, na Pohorje … Okrog mene trušč, slišim pa Pikičin smeh, ko tečeva iz vrtca domov.
* Zgodbe so iz knjige Potepanja, ki je izšla v samozaložbi leta 2016 v Horjulu.
