NA TORTICE V APAČE

* * *

Če bo čas drvel s takšno naglico, kot se mi zadnje čase dozdeva, jih bom kmalu dosegla devetdeset, zato se bo treba počasi posloviti od tega sveta in pripraviti za odhod v drugo obliko obstajanja.

Večkrat pomislim, koliko je mnogo bolj pomembnih, plemenitih, koristnih, modrih, dobrih in mlajših ljudi od mene odšlo, potem je napočil skrajni čas, da se v miru, brez panike in intenzivno pripravim za slovo in se jim spoštljivo pridružim.

Tako sem začela podarjati, redčiti in pospravljati svoje stvari in poravnavati svoje »dolgove«. Dokler še lahko hodim po lepi naši zemlji in dokler mi je um še dan, pa si predvsem želim in hočem obiskati vse kraje, ki so mi bili kdaj pri srcu, ali kjer sem kaj pomembnega doživela in se morda zadnjikrat srečati z redkimi prijatelji, ki so mi še ostali.

Pred nedavnim sem se poslovila od mojega ljubljenega mesta Maribora, kjer sem živela dobrih dvajset let, od meni sive Ljubljane, kjer sem se večidel kot samohranilka prebijala skozi težave kakih štirideset let, od Gradca, kjer še spoštujejo stare vrednote in kjer sem si v desetih letih oddahnila.

Za svoj konec pa sem si izbrala prelepo, idilično Škofjo Loko, zame blagoslovljen košček zemlje, kjer se poslavljam že skoraj dvajset let, predvsem pa od dneva, ko mi je umrl moj nepozabni mož.

* * *

Prebrala sem knjigo »Hvalnica Pohorju« avtorja gospoda Antona Gričnika in me je povsem prevzela, saj opisuje vse to, kar mi je mati pripovedovala iz svojih otroških let, tam okrog leta 1895. Tako sem si izpolnila že davno željo in obiskala južne obronke Pohorja, predvsem Veliko Tinje in Tinjsko goro, ki sta bila tudi omenjena v knjigi in sta rojstna kraja moje matere in dedka. Napotila sem se tudi v Sv. Kunigundo, kjer sem prav tako iskala korenine mojih prednikov, ki so bili, baje, oskrbniki Žičke kartuzije, odnosno menihi — laiki. Doživela sem pravljico in se odločila, da se bom tja še vračala, dokler bo le mogoče.

Med drugim sem si zaželela po dolgem času videti moji dve kolegici iz študentskih let, s katerima sem bila v isti sobi v Štud. domu Ivana Mojzerja v Ljubljani. Pri tem je nenavadno, da smo vse tri že okrog tri leta vdove.

Po naključu je ena od teh bila trenutno na zdravljenju po operaciji srca v Radencih, druga pa je živela nedaleč stran v Prekmurju. Imela sem idealno priložnost, da jima predlagam naše srečanje v Radencih, kar sta tudi z velikim veseljem sprejeli. Srečanje je bilo prisrčno in pravzaprav »zgodovinsko«, saj se onidve nista videli dvainšestdeset let, jaz pa nekoliko manj, čeprav sem z njima vzdrževala stike.

Pri tamkajšnji kapelici smo prižgale svečko za naše pokojne može, se jih za trenutek molče spominjale in za mojo najboljšo in edino prijateljico Marijo, ki je bila istočasno z nami v Štud. domu, le v drugi sobi. Z eno od navzočih pa sta bili kasneje skupaj kot profesorici na Srednji medicinsko šoli v Mariboru.

Zraven kapelice je bivša vila Ida, kjer sva s pokojno Marijo med okupacijo obiskovali dve leti meščanske šole. Zaradi nenehnega bombardiranja Maribora, so meščansko šolo za deklice premestili v Radence, za dečke pa v Rimske toplice.

Tam sva vzljubili naravo, šport, petje, glasbo, igrala sem na citre, kasneje še kitaro in klavir, pohode na Kapelski vrh in po bližnjih gozdičkih, pravljice, igrice, nabiranje zelišč. Na naših sprehodih po okolici smo videli mnogo štorkelj in mlinov na reki Muri, v kateri srno se tudi kopali. Pouk je bil sicer v nemščini, ampak nas tudi z besedico niso morili s politiko.

Ob pogledu na vilo Ido, sedaj menda Kapelski dom, me je stisnilo pri srcu, saj je v žalostnem stanju in že več kot šestdeset let propada.

Takrat sem se spomnila na »grozljivko«, ki sva jo okrog Radencev doživeli z Marijo devet let po osvoboditvi, t.j. leta 1954.

Ker se približuje Dan spomina na mrtve in ker bo kmalu njena petdeseta obletnica smrti, sem se odločila, da pobrskam po preteklosti in opišem ta dogodek.

* * *

Ona je študirala biologijo, jaz pa sem se kot učiteljica vpisala na Višjo pedagoško šolo v Ljubljani, smer fizkultura — geografija. Bili sva nerazdružljivi, dobri prijateljici od mojega devetega leta starosti. Takrat sva se podili po gozdičku, ki se je razprostiral ob njeni hiši v Razvanju in plezali po drevesih kljub temu, da sva imeli do šole v Mariboru, jaz eno uro, ona pa uro in pol. Kasneje sva hodili redno k telovadbi v telovadno društvo in prehodili Pohorje po dolgem in počez. Ko sva bili v Ljubljani sva izkoristili vsak prosti čas za pohod v hribe, v Kamniške, predvsem pa v Julijske Alpe. Kljub mojim fizkulturnim obveznostim v šoli, sva obe še hodili dvakrat tedensko k telovadbi pri telovadnem društvu Tabor.

V semestralnih počitnicah je Prosveta organizirala Ritmični tečaj za učiteljice iz Prekmurja in Štajerske, ki ga je vodila moja profesorica na VPŠ. Povabila me je na sodelovanje, jaz pa Marijo. Tako sva bili edini študentki iz Ljubljane, dobri telovadki in vsem tem prijetnim, mladim, skromnim in veselim učiteljicam simpatični. Posebej rade so se okrog naju smukale Prekmurke in ena od njih je pripovedovala, s kakšnim veseljem peče najraznovrstnejše pecivo, predvsem pa tortice in da morava njene dobrote na vsak način poizkusiti.

Vabi naju v Apače, kjer je učiteljica, lahko sva pri njej, kolikor dolgo hočeva , pa še druge njene kolegice so si iskreno želele, da se srečamo v Apačah. Takrat, v mladih letih sva bili sladkosnedni pa sva seveda z navdušenjem privolili, da jih v Apačah obiščeva.

Vmes je bilo poletje, ko sem v Savudriji kot študentka sprejela v varstvo skupino invalidnih otrok, poslanih v otroško kolonijo, organizirano od Društva prijateljev mladine iz M. Sobote. Tam sem spoznala tovarišico Zdenko iz Murske Sobote, ki je pri nas opravljala inšpekcijo in igra važno vlogo v moji zgodbi. Prisrčno me je povabila v Mursko Soboto, saj sem ji, kot je rekla, prirasla k srcu. Med otroki je bil štirinajstletni paraliziran fant prav tako iz Murske Sobote, ki si je srčno želel, da tudi njega obiščem.

Ves ta čas sva si intenzivno dopisovali s to učiteljico iz Apač, ki naju je vztrajno vabila na tortice in napočil je čas, ko sva se nekega lepega jesenskega dne, v soboto, odločili obiskati te vesele in ljubeznive mladenke. Predvsem pa sva se veselili tortic.

Tako sva imeli priložnost združiti obisk Zdenke in fantka v Murski Soboti in obisk v Apačah.

V petek popoldne sva šli na avto-stop iz Ljubljane v Maribor, naslednji dan pa istim prevoznim sredstvom v Mursko Soboto. Večino poti sva sicer prepešačile, saj ni bilo avtomobilov, samo eden ki naju je peljal samo nekaj kilometrov. Ampak, to nama kot telovadkama, planinkama in pohodnicama ni jemalo veselja in volje. Občudovali sva lepo, otožno prekmursko pokrajino z visokimi ponosnimi topoli, štorkljami in z vsem, kar naju je spominjalo na otroška leta v Radencih.

Razdalja Maribor — Murska Sobota pa je le bila prevelika, da naju ne bi premagala utrujenost. Ko sva bili že čisto na koncu svojih moči, sva sedli na obcestni kamen — in glej čudo — po cesti se pripelje »lojtrski voz«, ki naju pobere in pripelje v Mursko Soboto.

Gospa Zdenka, bolj zrelih let, naju je prisrčno sprejela in celo povabila na razkošno večerjo v najbolj imenitno restavracijo v Murski Soboti. Počutili sva se kot da nastopava v filmu, saj so nama izkazovali veliko pozornost; direktorica restavracije je bila prijateljica od gospe Zdenke in nasploh sta ti dve, takrat »tovarišici« bili v tem mestu pomembni, kot je bilo opaziti.

Naslednji dan sva obiskali Ludvika, fanta z levkemijo, ki me je bil neskončno vesel, jaz pa tudi, da sem mu izpolnila obljubo, saj žal, ni imel pred seboj nobene bodočnosti.

* * *

Mislim, da je bila nedelja, lep dan. Povprašali sva, katera cesta vodi v Apače saj so naju tam že nestrpno pričakovali z vsemi mogočimi dobrotami. Iz Murske Sobote je vodila lepa, široka cesta mimo Černelavcev in na to sva se podali. Po njej sva hodili menda uro in žive duše nisva srečali, kaj šele kakšen voz ali celo avtomobil. Tudi vprašati nisva imeli nikogar. Le ena stara ciganka nama je prišla nasproti, mi pogledala v dlan in pomembno gestikulirala in zavijala z očmi, kar nama je govorila pa nisva razumeli. Najbrž to, da se nama ta dan slabo piše. Cesta je namreč peljala direktno na mejo, pred njo pa se odcepi za Radence, le da sva to midve najbrž spregledali. Naleteli sva na eno samotno gostilno, kjer sva kupili dva kosa kruha, kar je bilo gostilničarju, ki z nama sploh ni govoril, sumljivo. Bil je okrogel, plešast, neprijeten in Marijo sem opozorila, kako naju opazuje skozi priprto okence iz kuhinje. Nadaljevali sva pot in se spotoma pogovarjali o današnjih dveh neprijetnih srečanjih na tej čudni samotni cesti. Nekaj časa hodiva in se ustaviva pod orehom in streva nekaj orehov, ko zaslišiva grozeče vpitje »Stoj! Pucat ču! « Pridrvela sta dva graničarja z brzostrelko, od katerih je bil eden posebno divji, oborožen, črnih las in še bolj črnega pogleda in ta naju je aretiral.

Midve te aretacije sploh nisva resno jemali, jaz sem mu še rekla, naj nas ne zafrkava, ker nimava časa, saj morava še danes priti v Apače. »Šuti!« se je zadrl name in hočeš nočeš sva morali z njima.

Po dolgi poti naju je pripeljal v karavlo, kjer sta bili dve stavbi. V eni je bila komanda, v drugi pa graničarji. Ko smo šli v spremstvu z brzostrelko oboroženega in divjega graničarja mimo te druge stavbe, so nama prvič šli lasje pokonci. Skozi okno je gledalo več graničarjev tako, da so se povzpeli drug na drugega in naenkrat je bilo okno polno glav. Zaripli v obraze so tulili, dajali od sebe živalske glasove in naju izzivali. K sreči so naju peljali v prvo sobo, kjer nas je pričakal komandant karavle. Bil je kakih štirideset ali petdeset let star, k sreči Slovenec in v primerjavi z drugimi divjaki se nama je zdel bolj razumevajoč in dobrodušen, čeprav šele mnogo kasneje, ko smo bili mi trije sami v pisarni. Verjetno je imel tudi sam družino z otroki najine starosti.

Tam so naju neskončno dolgo zasliševali, pisali v cirilici zapisnik z raznimi neumnostmi, kot npr. »Putuje s teretnim vozom …« in drugo. Tega sva morali na koncu prebrati in te traparije celo podpisati. Posebej nevaren in grobijanski je bil tisti črni graničar, ki je bil »šiptar«, in je vsega zmožen, kot nama je komandir kasneje povedal. Odšel je ves nasršen in besen iz pisarne, kjer smo ostali samo mi trije. Neskončno dolgo smo nekoga ali nekaj čakali, pa nisva vedeli kaj, vendar sva se v bližini tega človeka počutili nekako na varnem. Počasi sem začela, po stari navadi, zbijati šale tako, da se je komandir malce nasmehnil, vendar trpko, malodane pomilovalno.

Marija me je vsa bleda v obraz vprašala, če se sploh zavedam v kakšni nevarnosti se nahajava.

»Ne vem točno, pa tudi nočem vedeti. Vem samo to, da nisva krivi in da se bom za najine pravice borila do konca,« sem se odrezala.

Nakar je skozi okno pogledal komandir in nama z vso resnostjo rekel:

»Tako, zdaj vama bo pa smeh takoj zamrl, kajti prihaja strah in trepet Prekmurja!«

Prikazal se je visok in vitek miličnik, črnih las in srhljivo črnim pogledom v češpljevo plavi uniformi in kar je najhuje — z brzostrelko.

Neusmiljeno naju je »aretiral« in brez besed odpeljal stran od skoraj »očetovskega« komandirja, ki naju je še pomilovalno pogledal, v neznano smer. Z nama ni spregovoril niti besede.

Moj smisel za humor me je počasi zapuščal, pa sem ga vsa željna sprave, nagovorila:

»Tovariš miličnik, verjemite mi, da zagotovo nisva hoteli čez mejo, saj imava kot študentki možnost, da jo legalno prestopiva, ne pa, da se sredi belega dne in celo na cesti v nevarnost podajava. Hoteli sva samo priti v Apače, kamor sva bili povabljeni na tortice.«

Seveda mi ni verjel in je še naprej ostal »trd in neizprosen mož jeklen«.

Zdelo se mi je, da hodimo že kakšno uro, on pa je bil še vedno mrk in resen. Hodili sva ob njem, vsaka na eni strani, on pa v sredini s tisto zastrašujočo brzostrelko.

Pa sem nadaljevala:

»Tovariš miličnik — kot študentki nimava dosti denarja, zato sva se odpravili na avto-stop iz Maribora do Murske Sobote. Kot Mariborčanki hodiva vsak mesec iz Ljubljane v Maribor, domov, da zamenjava perilo in si prineseva kakšen prigrizek. Tokrat sva hoteli najprej v Mursko Soboto, naslednji dan pa v Apače, kamor sva bili povabljeni na tortice.«

Kot da bi govorila steni, medtem pa je bila Marija čisto tiho.

Skoraj obupana še povem, da sva včeraj vso pot iz Maribora prepešačile, saj ni bilo dosti avtomobilov, pa tudi niso naju hoteli pobrati tako, da sva nazadnje utrujeni prispeli v Mursko Soboto z »lojtrskim vozom«.

Tam sva na povabilo tovarišice Zdenke prespali.

Takrat pa se je zdrznil in prvič spregovoril:

»Kateri Zdenki? Kako se piše?«

Povedala sem priimek in človek se je naenkrat sorazmerno omehčal.

»Kako se pa poznata?«

»Ja tovariš miličnik,« sem mu vesela pojasnila, »s tovarišico Zdenko sva se spoznali letos poleti v Savudriji, ko sem od vseh študentov — voditeljev otrok, ki so bili poslani od Društva prijateljev mladine na morje, bila edina, ki je prostovoljno sprejela skupino invalidnih otrok. Ona je bila velika funkcionarka tega društva in je pri nas opravljala inšpekcijo. Opazila je, kako ljubeče ravnam s temi otroki, pa me je predlagala za nagrado. Dobila sem nekaj denarcev, za kar sem si na razprodaji lahko kupila trenčkot. Potem me je prijateljsko povabila v Mursko Soboto, od koder je bilo tudi nekaj otrok, od katerih sem včeraj tudi enega obiskala.«

Zaigralo mi je srce, ko sem videla kako pozorno me posluša in da zna celo govoriti.

Povedal je, da še ni bilo primera v SFRJ, da nekdo, ki so ga na tem področju ujeli, ne bi imel namena iti čez mejo. Tega sva osumljeni in težko nama bo dokazati nasprotno. Razen tega naju graničarji sploh ne bi smeli aretirati, ker sva bili že na »civilnem« obmejnem področju, ko so naju dohiteli in zato so naju tudi morali predati milici. Bogu bodi hvala za to!

Tega, prej tako mrkega človeka sem skoraj ljubeče pogledala, ko se naenkrat izza ovinka prikaže skupinica ljudi, ki so prihajali od nedeljske maše. To je bilo takrat v SFRJ »bogokletno« dejanje!

Zdaj pa si predstavljajte nas tri: Marija je imela na sebi bermuda hlače, moderno krojene, ki si jih je sama sešila, jaz pa živo zeleno flisasto jopico s črno obrobo, dekorativno zadrgo (poslala mi jo je prijateljica iz Francije) in sive dolge hlače. Postalo naju je sram in zbali sva se, da naju bodo domačini pričeli kamnati, saj sva bili za tiste čase »kapitalistično« oblečeni, česar Prekmurci in tudi drugi niso bili navajeni. Na sredini pa še miličnik z brzostrelko.

Stopali so čisto tiho mimo nas, skoraj s sklonjenimi glavami, ko pa so bili oddaljeni kakih petdeset metrov, so obstali, se obrnili proti nam in začeli vpiti, grdo zmerjati in žugati. Nisva jih razumeli in bili sva prepričani, da to nama velja, saj izgledava kot dve kapitalistični zločinki. Na trenutek sem se celo počutila varno v oboroženem spremstvu.

Takrat sva imeli s tovarišem miličnikom že »mehkejše« odnose, pa sva si ga upali vprašati, kaj naj bi to pomenilo.

Pojasnil nama je, da so grožnje veljale njemu, ker ga vsi ti hinavski Prekmurci sovražijo, on pa opravlja samo svojo dolžnost.

Prav z usmiljenjem sem ga pogledala, čeprav sva se pravzaprav midve nahajali v usmiljenja vredni situaciji.

Tako smo prispeli v kraj Tišina, kjer naju je po vojaško in kar brez slovesa predal pristojnim organom. Bilo mi ga je kar malo žal.

* * *

V Tišini so naju ločeno zasliševali kakšne štiri ure. Bilo je kot na natezalnici, operirali so z navzkrižnimi vprašanji, naju nadirali in hoteli, da na vsak način priznava svoj zločin. Potem so naju spustili na dvorišče in se dolgo posvetovali. Na tleh so se sušila bučna semena, ki sva jih luščili in jedli, saj nama je že krepko krulilo po želodcu.

Pozno popoldne so naju končno izpustili in grozeče in nezaupljivo zabičali, da se nikoli več ne prikaževa na tem območju.

Že zdavnaj sva opustili misel na »apaške tortice«, tudi moj smisel za humor me je že totalno zapustil, ko sva se napotili nazaj, skozi iste vasi, po katerih sva prišli, le v smeri proti Radencem. Po celodnevnem ustrahovanju, sva utrujeni in sestradani sklonjenih glav prišli do nekega mostu čez Muro. Mislila sem, da imam privide — pred mostom je bil spet en miličnik, v češpljevo plavi uniformi in - z brzostrelko.

Stal je negibno in naju gledal zlovešče in nezaupljivo. V žilah mi je zaledenela kri in dobila sem čisto trde noge, kar se je dogajalo tudi Mariji. Molče sva šli mimo njega. Nisva si ga upali niti pogledati in dobila sem občutek, da imam namesto nog kole.

To je bila v enem dnevu že tretja »mašinca«, ki nama je »zagodla«, kakor smo takrat prepevali.

Takrat sem se v hipu spomnila pripovedi moje sošolke iz srednje šole, ki je živela v Prekmurju, ob Muri in ob meji: kakih 16 let stara deklica je hotela preplavati Muro in pobegniti v Avstrijo. Graničar — baje šiptar, jo je neusmiljeno ustrelil in stal ponosno ob truplu. Ko je prišlo nekaj ljudi in predvsem otrok, ki so videli lepo, mlado deklico z dolgimi, temnimi kitkami, negibno, mrtvo. Takrat je graničar stopil še bližje k njej in jo z vojaškim čevljem brcnil v obraz. Kaj če je bil to isti, ki je naju aretiral?

Ob teh mislih me je spreletel srh, že sem se poslavljala od tega sveta, saj je bilo pričakovati, da naju bo miličnik vsak čas prerešetal.

Torej sva bili opazovani, če bova res šli proti Radencem, ne pa čez mejo in ta miličnik nama je za kontrolo sledil. Kljub celodnevnem mučnem zasliševanju, zapisnikih in garancije tovarišice Zdenke, nama še vedno niso zaupali.

Precej časa sva hodili brez besed, trdi od strahu in že sami sva se začeli počutiti kot največji povojni zločinki, ki hočeta zrušiti SFRJ.

Pričelo se je mračiti in prikazali sta se prvi dve hišici na obrobju Radencev. Željni varnosti in ponoči strehe nad glavo, sva pri prvi potrkali. Vrata je odprla mlada deklica, katero sva prosili za prenočišče, pa tudi na tleh, če ne gre drugače. Ustrašila se je najinega klavrnega izgleda, saj sva bili neumiti, skuštrani, prestrašeni in na smrt utrujeni. Ni nama dovolila vstopa, pač pa je pokazala na senik, na katerem lahko prenočiva.

Ni nama preostalo drugega kot da splezava po prislonjeni lestvi na seno, v katerega sva se navpično zarili iz strahu, da ne bi kdo po lestvi prišel za nama. Tako sva prelebdeli noč bolj stoje kot leže.

Komaj sva dočakali prvi svit in jo nemudoma, brez zahvale ali slovesa ucvrle po »zračni poti« in se ogibbali vsem cestam, hišam, vsem živim bitjem tega sveta, posebej pa še miličnikom z brzostrelko, proti Mariboru.

Hodili sva po gozdičkih, travnikih, poljskih poteh in vinogradih.

Sprva sva se ozirali, kot kakšni dve hudodelki, če naju morda le ne zasledujejo. Nič. Spremljala naju je čudovita tišina in čez dve ali tri ure hoda je jesensko sonce že pozlatilo pokrajino in najino pot.

Samo Marija ve, kakšni so bili takrat najini občutki sreče. Vprašala sem jo, če ve, zakaj cigani tako radi potujejo. Zato, ker je pot tako lepa. In takrat sva se počutili kot dve ciganki: svobodni, srečni, sami, brez zlobnih ljudi okoli Sebe in obdani s prelestno naravo.

Tega jesenskega dne ne morem pozabiti. Okoli opoldne naju je sonce že dodobra ogrelo in klopotci so nama zapeli najlepšo dobrodošlico v Slopenskih goricah. Zobali sva žlahtno muškatno grozdje in trli orehe, ki so veselo padali z dreves. Spet sva se veselili življenja in celo smisel za humor se nama je povrnil. Nasmejali sva se ob misli, kako naju miličniki iščejo in zasledujejo okrog Radencev, medtem, ko se midve nahajava v varnem objemu narave. Dišalo je po jeseni in imeli sva občutek, da je Bog ustvaril ta dan samo za naju, saj nisva srečali žive duše.

Takrat sva sprevideli, koliko nama je v pomoč najina telovadba, planinstvo in pohodništvo, poleg tega pa sva bili še skromni, vztrajni, v medsebojnem zaupanju navezani druga na drugo že od njenega osmega leta naprej.

Bili sva »samorastnici«. Po vojni je njena mama kot samohranilka dveh otrok hodila dve uri daleč v tovarno. Vstajala je že ob štirih zjutraj in prišla pozno popoldne ali proti večeru domov. Moja mama jih je imela čez petdeset in ni imela veliko časa in potrpljenja z menoj. Zato sva se zatekali v gozdičke in na sprehode, kar se je kasneje razvilo v pohodništvo in planinarjenje. Težkim časom sva kljubovali z veliko mero zdravega humorja, ki naju je spremljal ves čas najinega skupnega bivanja.

* * *

Tako sva preromali Slovenske gorice, najprej čez Kapelski vrh nato med Benediktom in Sv. Trojico, mimo Lenarta, vendar nikoli po cestah.

Pozno popoldne oz. proti večeru je bilo pravljice konec, ko sva po celodnevni hoji prispeli na severno obrobje Maribora, do Meljskega klanca. Moram priznati, da sva bili na koncu svojih moči in klanca sva se lotili s počasnim in težkim korakom. Brez besed sva se vzpenjali po nama tako neprijetni, široki in prašni cesti, ki je v nasprotno smer vodila (o, joj!) na mejni prehod Šentilj.

Na cesti ni bilo žive duše, kaj šele avtomobila. Nenadoma zaslišim pritajeno, prelepo, melodično in malce ritmično glasbo. Mislila sem, da glasba prihaja iz nebes in da se mi že blede. Plašno in vprašujoče sem pogledala Marijo in opazila, da tudi ona mene čudno gleda. Obema se pa tudi ne more naenkrat zmešati, sem pomislila, torej sva obe še pri zdravi pameti.

Glasba je postajala vedno glasnejša in naenkrat se prikaže izza ovinka dolga, bela limuzina — pa saj to je privid! Dva dni skoraj nobenega avtomobila, nenadoma pa taxi iz nebes.

Obrnil je vozilo in naju povabil, da prisedeva. Na avtu sva zagledali napis »CIRKUS « imena se ne spomnim, z zvočnikom na strehi. Predstavil se je za Čeha, ki ne govori dobro slovensko, pa bi naju prosil, če bi mu pomagali delati reklamo za cirkuške predstave.

Z največjim veseljem sem pograbila mikrofon in vanj skoraj zapela: »Dragi Mariborčani! V vaše mesto je prišel daleč naokoli najimenitnejši cirkus. Izkoristite to edinstveno priložnost in nas obiščite. Videli boste eksotične živali vseh vrst, vragolije dresiranih konj in psov, vratolomne akrobacije in se nasmejali našim duhovitim klovnom … Voznik se je prijetno presenečen in vesel zahvalil in ponudil gratis vstopnice za cirkus.

Seveda, nisva bili sposobni obiskati cirkusa, bili pa Sva presrečni, saj sva si prihranili celo pot skozi Maribor, ki bi trajala kakšno uro. Doma sva izčrpani omahnili v posteljo.

Dolga leta nisva nikomur niti črhnile besedice o tem, kar sva doživeli, saj sva vendar imeli odprt dosje na policiji, takratni milici in če bi pripovedovali, kako so ravnali z nama, bi naju morda spet začeli preganjati.

Ob vsem tem se spomnim na mojega kolega iz VPŠ, odličnega športnika, lepega kot mali Adonis, ki pa je bil vedno sam, z nikomer se ni pogovarjal in je ob vsakem prostem času izginil kot kafra. Šušljalo se je, da je bil na Golem otoku kot »informbirojevec« in da je tudi hotel zrušiti državo. Spustili so ga pod grožnjo: »Tovariš, opazovan si!«

Tudi učiteljici iz Apač, ki nama je napekla dobrote in naju z njimi čakala, se nisem več oglasila ali se ji opravičila, saj sem se bala, da bi še njo lahko potegnila v to godljo. Bolje je bilo, da me je smatrala za lažnivo, nezanesljivo in neresno.

Pač pa me je poklicala tovarišica Zdenka iz Murske Sobote in povedala, da so se oglasili iz milice v Tišini in spraševali o naju. Ona je za naju garantirala, čeprav sama pri sebi ni bila sigurna, če le nisva hoteli oditi čez mejo. Slava njej in tistemu »hudemu« miličniku, oba že zdavnaj pokojna, da sta naju posredno rešila zapora ali česa hujšega.

* * *

Prigoda s takratnimi obmejnimi organi je malodane srhljiva, vendar je to bila spet šola za najino nadaljnje življenje. Nerazumljivo nama je bilo, kako te lahko obsodijo za neko dejanje, če ga po vsej logiki nisi storil. To naju ni navdalo z jezo, ampak z žalostjo. Morda tudi za vse druge ljudi, ki so bili po krivem obsojeni.

Pogrešam jo.

Njeno vedrino, optimizem, odkritosrčnost, razumnost in smisel za humor. Spominjam se najinih pohodov po Pohorju, Kamniških in predvsem po Julijskih Alpah, o čemer še vedno hranim planinske dnevnike.

Leta 1970 sem se v Radencih zdravila zaradi težav s srcem. Neko nedeljo sem si izposodila kolo in se peljala po poti, kjer se je pričela najina odisejada.

Blizu opuščene gostilne sem naletela na starejšega možakarja in ga povprašala, če lastnik te gostilne še živi, tisti, ki je naju s prijateljico izdal in prijavil karavli. Začudil se je da ga poznam in povedal, da so ga v tistih nevarnih časih našli obešenega v njegovem sadovnjaku. Po vsej verjetnosti je to bilo maščevanje Hrvatov, saj je prav tako kot naju, prijavil skupino hrvaških oficirjev, menda ustašev, ki so jih ujeli in postrelili. Takrat sem mu skoraj privoščila. Ko sem ugotovila, da se človek spozna na tiste čase, sem ga povprašala še za strah in trepet Prekmurja. No, tega so pa domačini likvidirali. Temu pa takega konca nisem privoščila, saj mi je zadnji trenutek le prisluhnil in, kot zgleda, povedal na postaji milice v Tišini, da poznam tovarišico Zdenko in s tem naju posredno rešil. Vprašala sem ga še, če so Prekmurci res tako zahrbtni, kot mi jih je opisal ta miličnik. Ne, mi je pojasnil, vsi, ki smo živeli na tem območju, smo morali pod prisilo prijavljati sumljive ljudi, sicer smo bili sami na udaru.

Takrat sem obema vse oprostila in pomislila na to, kako je ljudstvo trpelo pod takšnim režimom, vsi — eni in drugi, levi in desni.

Od tega dogodka je minilo že dvainšestdeset let, vendar so moji spomini še vedno trpki in boleči, predvsem kadar pridem v Radence.

Kako rada bi, pri svojih petinosemdesetih letih, svojo najboljšo prijateljico simbolično povabila na »tortice v Apače«, a kaj, ko je pred skoraj pol stoletja, stara komaj 36 let, žal, tragično preminila.