Ime mi je Avguština, Augustina, Gusti Budja. Po poroki z Zvonkom Bencek, dne 18.06.2015 sem k svojemu dekliškemu dodala še možev priimek Bencek. Rodila sem se 28.05.1945. v vasi Grabšinci 24, današnja občina Sv. Juruj ob Ščavnici, Slovenske gorice.
Oče je razen organista bil tudi zagret kulturni delavec na več področjih. Vodil je cerkveni in prosvetni pevski zbor ter režiral številne odrske igre, med drugim tudi Prisega ob polnoči. Že kot otrok sem sodelovala pri večini očetovih aktivnosti skupaj z ostalimi člani moje družine. Večkrat so očetu pri delu nagajali lokalni politiki, Policija mu je nekoč poskušala preprečiti nastop odrske igre, ker, da je vsebovala nabožne prizore, kar pa policiji ni uspelo, ker so se ljudje, gledalci temu uprli. Očetu so grozili za to in ono, pozneje se je pokazalo, da je slovenska UDBA namestila nekaj svojih vohunov v vrste pevskega zbora. Danes vemo vsaj deloma , kdo so bili. Ti so poročali in tožarili o vsem, kar se je pri nas pelo in govorilo, čeprav smo se politiki izogibali. Večkrat je moral oče na zaslišanje. Nekoč, ko smo za nekaj časa živeli v Mariboru in je oče dobil zaposlitev kot bolniški strežnik v splošni bolnici Maribor, so očeta obtožili sovražnega govora proti vladi v Beogradu. Govoril naj bi, da bo Tito pobral denar in pobegnil v tujino. Oče naj bi se o tem pogovarjal z eno od bolniških sester na oddelku( z bivšo nuno), kar seveda ni bilo res. Vendar je bilo tajiti brezplodno, zatožil ga je eden od sodelavcev na oddelku, kar so očetu ob neki priliki dali vedeti. Beseda vohuna je veljala več kot očetova, zato je bil prisiljen podpisati izjavo, da je to res govoril in da se kesa. Nato je bil obsojen na pol leta zaporne kazni. Kje je kazen služil in kako mu je bilo, o tem ni nikdar z nikomer govoril, mami je dejal, da je bolje, če ne ve zato, ker bodo najbrž še rovarili proti njemu. Oče je umrl leta 1987 in je to skrivnost odnesel s sabo v grob.
Krajši čas pred odhodom na Švedsko, oktobra 1964 sem bila kot 19.letna že poročena z Martinom Prevolnikom (umrlim po avtomobilski nesreči 1988). Kot Avguština Prevolnik sem z namenom odhoda na Švedsko v Sloveniji zaprosila za potni list in ga tudi dobila. V Sloveniji mi je zaradi očetove cerkvene službe, bil je organist, bilo nadaljnje študiranje onemogočeno, zato sem bila primorana poiskati navadno zaposlitev kot nekvalificirana tekstilna delavka v podjetju MTT Maribor (1962-64). To me ni ravno navduševalo, zato sem po krajšem premisleku sprejela vabilo mojega moža, Martina, ki je naslednji dan po poroki odpotoval na Švedsko, kjer sta že nekaj let pred tem živela njegova sestra, Marija Varga in brat Mirko Prevolnik, vabil me je, da naj pridem za njim. In tako sem tudi storila, dne 10. oktobra 1964 sem prispela v Landskrono, manjše mesto na jugu Švedske. Sprva sem mislila, da bom tu le začasno in da se kmalu vrnem domov. Zdaj tu živim že, 53 let. V Sloveniji je bilo takrat skoraj nemogoče priti do lastnega stanovanja, zato bi vsaj na začetku bila prisiljena živeti pri mojih starših. Na Švedskem takrat te problematike ni bilo. Že en teden po mojem prihodu na Švedsko sva dobila dvosobno, povsem opremljeno stanovanje v Landskroni. Najemnina z elektriko in vodo je tedaj znašala enotedensko moževo plačo, zaposlen je bil kot pek. Plače so bile pa tedenske.
Približno tri mesece po prihodu v Landskrono, se nama je januarja 1965 rodila prva hčerka Teodora, Dorica. Kmalu sem tudi jaz dobila začasno, sicer nočno zaposlitev kot snažilka na trajektu med Landskrono in Kopenhagnom. Mož je delal dnevno izmeno in jaz nočno, tako sva lahko sama skrbela za otroka. K temu spada, da je že dva dni po rojstvu Dorice, k nama »na obisk« prišel moj brat Janez. Kmalu za njim pa še njegova žena Štefanija. Zdaj smo bili že štirje odrasli in otrok. Jaz sem kmalu spet zanosila in odločitev o povratku v Slovenijo se nam je vse bolj oddaljevala. Helena, Lenka se nama je rodila v marcu 1966.
Moja starša sta v Sloveniji med tem zabredla v hude težave, ko ju je tožilo sorodstvo naglo umrlega prodajalca posestva mojim staršem, Janka Preloga. Odrasli otroci, bili so štirje, so želeli razveljaviti kupno pogodbo in spraviti moja starša ob vse. Vsi štirje Prelogovi otroci so bili študirani in seveda partijci, eden je bil celo odvetnik, zato sta moja starša verjela, da jim bo uspelo, kar so načrtovali. V zvezi s tem je nastal konflikt tudi z nekaterimi sosedi, s tistimi, ki so podpirali lažne izjave Prelogovih, in ki so nekoč pričali drug za drugega, da so bili potem deležni borčevskih pokojnin in drugih privilegij. Takšnih lažnivcev je kar gomazelo okrog nas. Vsi pa le niso bili lažnivci, le tisti najbliže našemu domu. Oče je dobil nasvet, da naj se obrne na odvetniško hišo Alič na Ptuju in jim prepusti zadevo. Tako je tudi storil. V strahu in obupu, da bosta ostala brez posesti in doma, sta se takrat odločila priti k nam na Švedsko. Doma se je odvijal proces brez njune prisotnosti, čez kakšno leto sta dobila sporočilo iz odvetniške pisarne, da je zadeva rešena v njuno korist. Prelogovi so izgubili tožbo in so bili dolžni poravnati vse stroške. Skratka, zdelo se nam je, da se je zgodil čudež.
V maju1966 sta starša prispela na Švedsko. Mama je prevzela gospodinjstvo, zato sem se sama kmalu zaposlila v dnevni izmeni. Med tem je tudi Štefanija zanosila. Poleti 1966 sta z bratom Janezom, ki je takrat že kupil avto in se odpeljal na dopust, na Švedsko prispela še starejša sestra Gabrijela z možem Leopoldom in s triletnim sinčkom Poldetom Karlin. Vsi so sprva pristali pri nama z Martinom, vendar smo kmalu uvideli, da se bo treba seliti. Najprej sta odšla Janez in Štefanija, nato sva dobila nekoliko večje stanovanje še midva z možem, z nama sta se selila moja starša, V prvotnem stanovanju sta ostala moja sestra Gabrijela, Jelka z možem Poldetom in sinčkom. Najmlajša sestra Olga je med tem ostala sama v Sloveniji v stanovanju Karlinovih, saj je bilo mišljeno, da se vrnejo čez nekaj let. Olga se je učila za frizerko v privatnem salonu v Škofji Loki.
Po končanem šolanju, 1968, sva jo z možem Martinom pripeljala na Švedsko. Med tem sta se moja starša osamosvojila in se odselila v lastno dvosobno stanovanje, zato se je Olga takoj vselila k njima. Zdaj je bila cela družina Budja v Landskroni na Švedskem. Tako skupaj nismo kot odrasli nikoli živeli v Sloveniji. To nam je nudilo pogoje, da smo v decembru 1968 na očetovo in bratovo pobudo ustanovili slovenski kulturni klub Triglav. Ljubezen do slovenskih pesmi, domovine in do slovenske besede smo si prinesli s seboj in vse to hranili in gojili v okviru društva vse do današnjih dni. Vendar smo tudi na Švedskem naleteli na prepreke.
Dolga roka tedaj vladajočih komunistov nam je trosila ovire na razne načine in nas drobila, med drugim so med Slovenci v Landskroni in okolici zasejali seme ideološkega razkola, tako da je po nekaj letih obstoja SKK Triglav v Landskroni vzniknilo novo slovensko društvo Slovenija. Že po štirih letih sta se društvi Triglav in Slovenija združili v tretje imensko Lipa, da bi se pozneje, leta 1999 spet razšli.
Razkol je bil boleče globok. Prvotni člani iz SKD Triglav so ustanovili novo pevsko društvo ORFEUM. O tem kaj več lahko beremo v mojem knjižnem delu Slovenci na Švedskem, 2005, ter v knjigi Družinske podobe, 2014. Ves čas našega bivanja na Švedskem smo v pevskem zboru in orkestru Lastovke sodelovali na raznih proslavah ostalih jugoslovanskih društev. Nikoli se nismo politično opredeljevali, vendar smo ostali zvesti Cerkvi, kar sta nam kot zlato dediščino zapustila starša, Avgust in Angela Budja. Mama, ki zdaj živi pri moji najmlajši sestri Olgi, se je rodila leta 1916 med prvo svetovno vojno in je lani v aprilu napolnila častitljivih 100 let. To smo skupaj proslavili v krogu sorodnikov, prijateljev in znancev. Moja starša imata na Švedskem že 40 potomcev, v Sloveniji pa sedem, vštevši pokojnega sina Janeza Budje in njegovih 6 potomcev.
