Odkar se je človeštvo razplodilo po vseh petih celinah naše Zemlje, ga ločujejo daljave, a zbližujejo enake težave in življenjske radosti.
Nekoč, zelo zelo davno, je človeštvo živelo čisto prirodno, kakor živali v podzemskih duplinah. Glavna skrb jamskih ljudi je bila živeti in preživeti. Živali so prežale nanj, on pa na živali. Tako je postal lovec. Spoznaval je navade živali in se z nekaterimi zbližal, druge pa so mu ostale večno sovražne. V dneh dolgočasja je z rdečo in črno zemljo naslikal sebe in živali na stene podzemnih jam. Nekdo drugi je upodobil ljudi in živali v ilovici, kamenju in na ŽIVALSKIH KOSTEH. Tako so bile prve človekove umetnostne preizkušnje.
Odkar se je človek preselil iz podzemnih duplin v stavbena vodi, je bil storjen velikanski korak v civilizacijo. Takrat je že lovil ribe, gojil domače živali, šival oblačila iz živalskih kož, tkal in že tudi znal narediti ogenj. Obskrboval se je z živežem za zimski čas in si uredil življenje po volji močnejšega spola – to je; po volji moških. Temu načinu življenja pravimo po latinsko patriarhat. Ponekod so gospodarile doma ženske, to je bil matriarhat. Moški so imeli opravke s sosednjimi plemeni ali z divjačino ali z gradnjo domov, v kateri so izumljali razne obrti in delali orožje.
Stavbe na vodi so bile sprva še povsem utilitarne (iz latinskega utilis = koristnost) samo praktične, za najnujnejšo rabo, s časom pa so se graditelji že tudi poigrali s kakšnim lepotilom – okraskom na strehi ali v načinu gradnje, b bi bile tudi ženske ob tem srečnejše.
Tako smo spregovorili o prvih začetkih slikarstva, kiparstva in arhitekture – stavbarstva. Ni bil več daleč čas, ko je človek znal narediti to in ono z orodjem iz kamna, iz žgane gline, iz kosti in iz prvih kovin, med katerimi pa še ni železa. To je bil že dokaj moderen – napreden čas, čas prvih padarjev, čarovnikov, obrtnikov, svečenikov, bojevnikov, poljedelcev ter umetnikov. Sleherna stvar je že imela svoje ime. Namesto knjig pa so se zadovoljili z vrezovanjem in odtiskovanjem znamenj in podob. Lončarji so imeli kar dovolj dela, kakor tudi gradbeniki, tkalci in še kateri rokodelci.
*
Zelo oddaljena človeška plemena so razvijala vsaka svojo kulturo, kar lahko opazimo še danes. Nekatera ljudstva so bila kar civilizirana že pred 8.000 leti (Kitajci!), Njihova dognanja in izkušnje so prešle s časom v druge roke, da opazimo pri daljnih ljudstvih slične težnje a v različnem »slogu«. Želja po zapisu je dala pismenke, pa papir in papirus kakor tudi templje, vladarske dvorce itd. Nekako pred 2.900 let pred našim štetjem je Grk Homer že sestavil najmogočnejšo pesnitev o desetletnih bojih okoli Troje, ki je postala mejnik med pradavnino in današnjico. Brez nje bi se razvijala evropska miselnost povsem drugače.
Petsto let po Homerju se pojavijo prvi rimski vladarji svojih neznatnih »državic« - obzidanih mest.
Tisti čas je ob Nilu in Egiptu že cvetela drugačna kultura: kultura mogočnih templjev, faraonskih in bogataških grobnic, pa sijajno kiparstvo in slikarstvo. Reka Nil je dala s svojimi poplavami koledar in namakalno tehniko. Ljudje se že lepotičijo, balzamirajo, prirejajo bojne pohode. otok Kreta v Jonskem morju pa je nekak most med bajeslovno egipčansko civilizacijo na jugu ter mezopotamsko v Aziji. Na drugi strani zemeljske oble pa cvete samonikla kultura rdečekožnih Tukov – prvotnih ljudstev Amerike.
Uspešen razvoj stavbarstva, kiparstva in slikarstva je povsod narekovalo primerno podnebje, pa material, ki je bil pri roki: kamen, les, kovina in drugo.
Pettisočletna vladavina egipčanskih faraonov je bila strogo enolična, z drobnimi spremembami po željah vladarjev. Pisava je bila slikovna. Bogočastni templji so bile mogočne kamnite stavbe s stebri v obliki lotosovega cveta na vrhu. Po nekaki slutnji tega so izumila grška plemena svoj dorski, jonski in korintski steber, kar so pozneje sprejeli Rimljani za svoje mogočne stavbe =cirkuse Koloseume, templje Partenon pa na slavolokih, sami pa so iznašli kamnite loke in oboke, ki so jih uporabljali povsod, kamor so prišli na svojih bojnih pohodih. V zapadni Evropi je še mnogo rimskih aquaduktov, viaduktov, stadionov, therm, palač in bajnih grobnic. Čiste rimske domislice, pomešane z neobhodnim grškim stebrovjem najdemo še danes v ruševinah Pompejev pa v Rimu, kako tudi pri nas v Puli ani pa na Gosposvetskem polju, v Emoni, v Celeji, Poetoviju, Szombathelyju na Madžarsskem, v Djerdapu, v Splitu itd.
Tragične razmere na rimskem cesarskem dvoru pa pritiski pastirskih ljudstev od zunaj meja so povzročili razpad rimskega imperija – veledržave. K temu je še pripomogel pojav krščanstva, upori sužnjev, neizmerne razsežnosti vladarstev in še kaj. Pastirska in poljedelska ljudstva so okoli 4. stol. našega štetja izkoristila te rimske razmere in navalila z vseh strani prodi zahodnemu rimskemu cesarstvu, katerega podružnica vzhodno-rimsko cesarstvo pa je vztrajala v Carigradu še celih tisoč let, do prihoda Turkov.
Rimsko skupnost prevzema krščanstvo s svojimi verskimi poglavarji – papeži in patriarhi, svojimi propagandnimi izhodišči (Oglej). Rim nima več cesarskega dvora ne cesarjev, oblegajo ga Kartažani pa hunski kralj Atila, pa Langobardi in drugi, ki vsak nekaj požge in izropa.
Divji prišleki, med njimi tudi pastirsko in poljedelsko ljudstvo Slovani se udomačijo v Evropi in na Balkanu. Od 5. stoletja dalje začne tu naša zgodovina: podjarmijo nas Germani za celih tisoč let. Evropo preplavi rimokrščanska veza. Cerkveni poglavarji narekujejo zidavo samostanov in cerkva. Še vedno je v veljavi nekak grško-rimski steber, rimski lok in obok, kakor tudi triladni način gradnje cerkva v t. im. rimskem slogu (7., 8., 9., 10. stol.). V Franciji pa menih Suger odkrije drugačen gradbeni način = šilasti lok z notranjimi in zunanjimi »gotskimi« oporniki. Reberni način zaključitve stropa dá še obtežilni kamen – sklepnik. Prvi primerek takšnega gotskega – severnjaškega stavbarstva lahko še danes vidimo v St. Chapelle v Parizu. Vsa severna Evropa je začela graditi svoje katedrale v tem novem gotskem slogu, ki se je razširil celo v severno Italijo: Milano, Padova, Benetke, dalje doli pa ne. Južni Italijani, potomci Rimljanov, s imenovali gotiko »barbarski slog«.
Iz romanskih stavb so nastajale pozneje mogočne stavbe še vedno rajši v »grško-rimskem slogu«, iz katerega so italijanski arhitekti pozneje izoblikovali svojo »renaisance« ali preporod, iz katerega so nekateri arhitekti izumili »barok«,
V času Martina Lutra je barok že cvetel po vsej zapadni Evropi, vse do Londona, Pariza, Prage Dresdena, Dunaja in Petrograda. Nedokončane gotske stavbe so spremenile svoj nadaljnji videz v »baročni«.
Še okorni barok se razdrobi v stavbarstvu, kiparstvu in slikarstvu v nov videz »rokoko«, školjčni slog, pri katerem se gradbene osnove nekako omehčajo, vzvalovijo. Tudi siceršnje življenje na dvorih postane preveč razkošno in skorajda pohujšljivo. Težke renesančne in baročne barve oblačil postanejo v rokokoju medle. To je čas Marije Antoniette.
Kdo je narekoval nove sloge?Naročniki po svojih bujno mislečih dvornih in cerkvenih umetnikih. Nam so vse to vsiljevali germanski duhovniki pa dvorna in fevdalna gospoda – vse do prve svetovne vojne.
Tesno pred tem pa so »moderni« arhitekti začeli uporabljati železo za gradnjo mostov in kolodvorskih in razstaviščnih hal. Le primer take konstrukcije iz konca 19. stol. je znameniti Eifflov stolp v Parizu.
Arhitekti Wagner, Gropius, La Corbusiere, Plečnik in drugi pa snujejo z novo obliko in z novimi materiali – železobeton, steklo, umetni kamen, barvne kovine – povsem novo – moderno stavbarstvo, pri katerem se uveljavlja avtor, ne več harmonija iz slogov preteklosti. Ves »nakit« na stavbah izginja. Kot gobe po dežju se razbohotijo moderni »nebotičniki«, ki segajo skoraj v oblake, tako najprej v Ameriki, danes pa že povsod po svetu. Stopnišča izgubljajo svojo prvotno funkcijo, nadomeščajo jih dvigala in gibljive stopnice.
Vse nekdanje je le še občudovanje volje in miselnosti prejšnjih rodov, ki bi se gotovo čudili novim iznajdbam in novi estetiki – modernemu slogu.
