Tristo šestdeset stopinj
štiriindvajset ur
poln krog
vsakič znova v poln krog
ponoviti isto je najlažje
to že znam
ponavljam isto od včeraj
A ni isto
NIKOLI NI ISTO misel ni ista
beseda ni ista
piš vetra let ptice sončni vzhod
nič ni isto
V eno drobno dežno kapljo
je zlita množica elementov
zmeraj drugačnih
V drugem času
ni mogoče ponoviti istega prostora
in današnji poljub
današnji dotik
ni isti včerajšnjemu
Vsak svoje molekule v kaplji vrti
vsak svoje svetove obrača
vse se spreminja
nič se ne ponavlja
in beseda vrnitev je
preprosto prevara
Trudim se dojeti hitrosti
vrtenja štiristo šestdeset metrov na sekundo
kroženja trideset kilometrov na sekundo
potovanja dvesto trideset kilometrov na sekundo
Zemlja pa je za nas sposobna ustvariti
iluzijo popolnega brezvetrja
Trudim se razumeti čemu
ta strupena STRASTNA SEBIČNOST človeka
zavestno uničevati ta raj
in istočasno viti roke v nebo
v upanju po nekem tretjem Raju
Vesolje ni neumen
človeka prav gotovo ne bo spustil tja
da ga uniči
Trudim se doumeti zakaj
je iskrenost zaničevana
in je slabost
ko pa vem
da je Vesoljni dar
najčistejša oblika življenja
Spomin začutim kot prostor
po njem visijo slike dogodkov
lebdijo opomniki
lebdijo pomembna spoznanja
neodgovorjena vprašanja
nevprašani odgovori
Čas se razteza žarkasto
na vse strani
center prostora sem
MATICA MISLI Vesolje spominov
je najstarejše na robu
odmika se
širi ga čas
Na obodu ležijo knjige
na hrbtih
s pahljačasto razprostrtimi listi
globoko v njih je zagozdeno kamenje
Tako se spomini
ko ostarijo
lažje zapišejo vanje
Vendar jih drgnjenje
z obodi drugih vesolj
lažje pobriše
Trudim se
čim več kamenja zdrobiti
popraviti stare krivice
vse težje je doseči njihovo težo
vedno dlje so
Nekatere knjige padejo iz drugih obodov
začutim jih kot vizijo
spomin iz zelo davnega časa
ali iz časa ki še ni bil
Nekega dne bo matica misli ugasnila
tiste lebdeče in viseče
se bodo zapisale v knjige
prostor bo zajela tema
nihče več jih ne bo bral
razen nekaterih
ki bodo padla v nek drug obod
Ves ta čas preoblikovanja
v vse bolj zgoščene oblike
vse z namenom
postati planet
ali vsaj nekomu luna
nepredstavljivo dolga doba
Planetom mora čas teči hitreje
sicer bi od dolgčasa razpadli
Verjetno si je zato Zemlja omislila zrak
in tako ustvarila zvok
vibracijo snovi
Zahotelo se ji je slišati veter
bučanje valov
želela je slišati kako silen je grom
ko zatrese oblake
Že dolgo kroži okoli Sonca
njene REVOLUCIJE so vsako leto enake
milijarde let
Nizanje obratov iz čistega občudovanja
Ta utripajoča zmes nakopičene energije
očara in omami vse kar se ji približa
Udobno zavrtena
v slapove izsevanih dotikov
bo Zemlja ostala tukaj in
potrpežljivo čakala na objem
Trenutek
ko ga bo smela zaslišati
Takrat se bo tudi sama
spremenila v svetlobo
Ironično
in še najbolj revolucionarno
v vseh teh letih občudovanja
Sonca še ni uspela slišati
Kot nič
kot prozornost
ki obdaja vse trdno
Kot praznina
ki meji na nekaj
še bolj praznega
A ni prazen
ZRAK ni votel
poln je nemira
nepredstavljivo majhnih vesolj
Če bi lahko uzrl
vratolomno vrtenje planetov
bi osupnil nad brezglavim
naključnim zaletavanjem
zdi se vse vprek
Če bi lahko občutil
koliko milijonov
jih vsako sekundo udari ob moje oko
bi se naježil
In še bolj
kako bi se razletelo če ne bi
In koliko milijonov vesolj
ob vsakem vdihu
vstopi v moje telo
Potem lahko izdihnem glas
zvok ki si ga planeti
ročno predajajo
ne da bi temu posvečali veliko pozornosti
Na svetlobo se odzovejo bistveno hitreje
Dovolijo da jih presije
lepotičijo se z njenimi barvami
Najzanimivejši so vonji
Kot bi se okorni cepelini
rinili med gruče otroških balonov
In za seboj puščajo nit
nekakšno sled
da so bili tukaj
Ko se bom spet preselil v misel
in se sprehajal po krožnicah
se bom lahko neopazno
dotikal kamnite plošče
Kakšno poletje opoldan
ko so planeti še posebej živahni
bom ujel veter
in odpihnil prah z mojega imena
Zrak torej
Velik nič
poln življenja
Kot veter je
kot svetloba
rojena v utripu sonca
živost ki se je pognala v temo
v valovih
v ritmu neke neslišne melodije
Kot šum motnja popačenost praznine
napolnjenost povotljenosti
Veter ki odpihuje črno
kot otrok
s trave odganja svojo senco
Zven strune
ki ne pojenja
širi se preko
s časom določenih meja
DOTIK RAZDOLBLJENEGA ki je hkrati zapolnjeno in izpraznjeno
Kot veter je
nakodran
tako zveni le še smeh
z zabrisanimi začetki in konci
Vse se je nekoč začelo
ali pa se je takrat končalo
in je začetek
čistost resnice
ki jo bo veter šele prignal
